Jedro

Sestavine zahteve za razlastitev določa določba 98. člena ZUreP-1, med katere sodi tudi razlastitveni elaborat. Ta mora, če je to potrebno za izvedbo razlastitve, vsebovati tudi načrt parcelacije oziroma natančen opis parcelacije. Vsebino slednjega pa določa Pravilnik o urejanju in spreminjanju mej parcel v zemljiškem katastru. Ker gre za stvar, v kateri sta udeleženi stranki z nasprotujočimi si interesi, je treba izvesti posebni ugotovitveni postopek po določbi 145. in 146. člena ZUP. Podlaga za odločanje po nujnem postopku po določbi 104. člena ZUreP-1 pa se nanaša na izdajo odločbe o razlastitvi in ne na izdajo o uvedbi postopka razlastitve.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 28. 11. 2006, ter odločba Upravne enote A., št. ... z dne 3. 8. 2006, odpravita in zadeva vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek, v katerem naj upravni organ odloči tudi o tožnikovih stroških pritožbenega postopka.

2. Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 3. 8. 2006, v 1. točki izreka odločil, da se v korist Republike Slovenije z dnem izdaje te odločbe uvede postopek razlastitve za del nepremičnine s parc. št. 926/1, travnik v izmeri 3.677 m2, vl. št. 58, k.o. B, in del nepremičnine s parc. št. 957/1, travnik v izmeri 1.327 m2, vl. št. 57, k.o. B., kjer je pri obeh vložkih vknjižena lastninska pravica v korist tožnika do celote, v 2. točki, da se ugotovi, da je izkazana javna korist za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 926/1, vl. št. 58, k.o. B., in dela nepremičnine s parc. št. 957/1, vl. št. 57, k.o. B., v 3. točki, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičninami ali njuno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja, pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, pa je ničen, v 4. točki, da je odločba podlaga za vpis začetka razlastitvenega postopka v zemljiško knjigo na nepremičninah, ki so predmet te odločbe, z zaznambo prepovedi prometa z nepremičninami, dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, vknjižbo pa bo izvedlo Okrajno sodišče v A., Zemljiška knjiga, po uradni dolžnosti, v 5. točki, da je postopek razlastitve navedenih nepremičnin zaradi izgradnje Poljanske obvoznice A. nujni postopek in pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, ter v 6. točki, da stroškov postopka ni bilo. Drugostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 28. 11. 2006, pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil in še odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne. Upravna organa sta ugotovila, da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija 12. 6. 2006 vložila zahtevo za razlastitev z ustrezno dokumentacijo po določbi 98. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljnjem besedilu: ZUreP-1) in predlagala izdajo odločbe o začetku razlastitvenega postopka za navedeni nepremičnini. Upravičenka je pričela s pridobivanjem nepremičnin za gradnjo Poljanske obvoznice A. (...), kakor izhaja iz Odloka o lokacijskem načrtu za izgradnjo Poljanske obvoznice A., objavljenem v UL RS, št. 48/2002. Predmetno zemljišče leži v območju, ki je zajeto v navedenem Odloku, javna korist je v skladu z določbo 2. odstavka 92. člena, določbo 1. točke 1. odstavka in 3. odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, ker gre za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture, Direkcija RS za ceste je pričela s pridobivanjem nepremičnin za gradnjo Poljanske obvoznice, zemljišče pa leži v trasi obvoznice. Upravičenka je poskušala nepremičnino pridobiti sporazumno in je razlastitvenemu zavezancu posredovala ponudbo v skladu z določbo 1. odstavka 97. člena ZUreP-1, vendar razlastitveni zavezanec v določenem 30 - dnevnem roku upravičenki ni poslal odgovora, v tem času pa tudi ni prišlo do sklenitve pogodbe med njima, kar pomeni, da sporazum o odkupu ni bil dosežen. Zahteva upravičenke je utemeljena, utemeljen pa je tudi predlog za nujni postopek po določbi 104. člena ZUreP-1, saj so omenjene nepremičnine potrebne za gradnjo gospodarske infrastrukture, roki za izvajanje del, zaradi katerih je zahtevana razlastitev, pa so opredeljeni z letnim planom razvoja in vzdrževanja državnih cest za leto 2006, za kar so zagotovljena tudi finančna sredstva. Ker gre za ukrepe v javnem interesu, pa so podani tudi pogoji za odločanje po skrajšanem postopku po določbi 4. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP), v skladu z določbo 236. člena ZUP pa je tudi odločeno, da pritožba zoper prvostopno odločbo ne zadrži izvršitve. V obravnavanem primeru se je odločalo o uvedbi oziroma začetku razlastitvenega postopka, za kar je treba ugotoviti, ali je javna korist izkazana, pred izdajo te odločbe pa ni predviden nikakršen ugotovitveni postopek, ampak se zahteva zgolj ugotovitev obstoja javne koristi. Zahtevo je tudi vložila upravičena oseba, saj se s predmetnim lokacijskim načrtom, ki je bil sprejet pred uveljavitvijo ZUreP-1 z dne 1. 1. 2003, ki je v določbi 16. člena uvedel institut prostorskega akta za določeno ureditev skupnega pomena, ureja Poljanska obvoznica A., ki naj bi bila del regionalne ceste ..., regionalne ceste pa so po določbi 2. odstavka 3. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljnjem besedilu: ZJC-UPB1) državne ceste. Upravičenka sicer ni predložila dokazov za odločanje po nujnem postopku po določbi 104. člena ZUreP-1, zato je drugostopni organ zahteval dopolnitev vloge, ki jo je upravičenka tudi ustrezno dopolnila. Priloge zahteve za uvedbo razlastitvenega postopka pa niso priloge prvostopne odločbe. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, pa krije sam svoje stroške postopka.

Tožnik je v tožbi navedel, da je bila zahteva za razlastitev zaradi nepopolnega razlastitvenega elaborata formalno nepopolna in pomanjkljiva glede na določbo 98. člena ZUreP-1, prvostopni organ pa bi moral, ker razlastitveni elaborat ni vseboval načrta parcelacije oziroma natančnega opisa predvidene parcelacije, vložnika zahteve pozvati na dopolnitev po določbi 67. člena ZUP. Če bi prvostopni organ pozval vložnika na dopolnitev, bi vložnik glede na datum vložitve prvotne zahteve (zadnji dan pred iztekom štiriletnega roka od uveljavitve odloka) njeno dopolnitev nedvomno poslal prepozno (določba 2. odstavka 67. člena ZUP). Prvostopni organ bi torej moral zahtevo zavreči. Nadalje tožnik meni, da upravni organ ne sme širiti pomena določbe 94. člena zakona, ki povsem jasno določa, kdaj je država razlastitveni upravičenec. Ker gre za razlastitev, ki predstavlja prisilen odvzem ustavno varovane lastninske pravice, to terja izrazito restriktivno tolmačenje določb zakona. Za odločitev v zadevi je povsem nepomembno, kdaj je bil uveden institut ''prostorskega akta za določeno ureditev skupnega pomena'' in da gre za regionalno cesto. Nadalje je navedel, da bi moral prvostopni organ najkasneje ob vročitvi odločbe o uvedbi postopka razlastitve vročiti tožniku tudi zahtevo za razlastitev s prilogami, saj je le na ta način varovana njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Ker to ni bilo spoštovano, se je moral tožnik pri sestavi pritožbe zanesti na podatke prvostopne odločbe, katerih pravilnosti pa ni bilo moč preizkusiti. Kršeno je bilo načelo zaslišanja stranke, saj je tožnik zahtevo za razlastitev prejel šele ob vabilu na ustno obravnavo glede same razlastitve. Ob vpogledu v zahtevo za razlastitev pa je razvidno, da so navedbe tožnika v tej zvezi utemeljene. Tožnik je tudi navedel, da se določba 1. odstavka 104. člena ZUreP-1 izrecno nanaša na morebitno nesuspenzivnost pritožbe zoper odločbo o razlastitvi in je ni mogoče širiti na odločbo o uvedbi postopka razlastitve. Tako tudi komentar zakona. Poleg tega pa razlastitvena upravičenka ni izkazala razloga za uvedbo nujnega postopka, ko se je oprla na roke izvajanja del in zagotovitve finančnih sredstev, prav tako pa takšnega predloga ni mogoče utemeljevati s proračunom za leto 2006, ki je že zaključeno. Enako velja tudi za razpis za izvedbo pripravljalnih del, ki naj bi bil v teku, kakor tudi za prometne razmere, ki takšne kot so, obstajajo že daljše časovno obdobje. Drugostopni organ je tudi presegel pooblastila, ko je od upravičenke zahteval dopolnitev vloge, kar je tudi v nasprotju z načeli varstva pravic strank in zaslišanja strank. Če je drugostopni organ menil, da predlog za odločanje po nujnem postopku ni utemeljen, bi ga moral zavrniti. Ne drži, da se tožnik ni odzval na ponudbo razlastitvene upravičenke, saj je poslal dopis z dne 19. 5. 2006, v katerem je predlagal sestanek, ki je bil izveden, tožnik pa je nato še v skladu z dogovorom na sestanku posredoval pripombe na predlog odkupa in omejitve lastninske pravice. Na ta dopis Direkcija za ceste tožniku še do danes ni odgovorila. Zato po tožnikovem mnenju ni izpolnjen pogoj po določbi 97. člena ZUreP-1. Glede stroškov pa ima ZUreP-1 specialno ureditev v določbi 4. odstavka 105. člena, kjer stroške plača v celoti razlastitveni upravičenec, med te stroške pa po določbi 113. člena ZUP spadajo tudi stroški pravnega zastopanja. Tožnik je zato predlagal, da sodišče izvede predlagane dokaze (vpogled v tožbi navedene listine, zaslišanje tožnika) in po izvedeni glavni obravnavi odloči tako, da odpravi odločbi prvostopnega in drugostopnega organa in zahtevo Republike Slovenije zavrne ter odloči, da mora toženka povrniti tožniku stroške postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V pripravljalnem spisu z dne 8. 3. 2007 je tožnik še dodatno navedel, da pravilnost stališča tožnika o formalno nepopolni vlogi in v primeru poziva prvostopnega organa na dopolnitev vloge prepozna vložitev zahteve potrjuje tudi v celoti odločba drugostopnega organa, št. ... z dne 16. 1. 2007, ki je bila izdana na podlagi pritožbe tožnika zoper odločbo o dovolitvi pripravljalnih del. V tej odločbi je namreč navedeno, da zahteva za razlastitev ni vsebovala načrta ali opisa parcelacije, kar je sicer obvezna priloga zahteve za razlastitev, zato bi moral prvostopni organ pozvati upravičenko na predložitev načrta ali opisa parcelacije, saj je v primeru razlastitve tožnikovih nepremičnin predvidena parcelacija in bo zato šele na podlagi tega načrta mogoče natančno določiti obseg in vsebino predvidenih pripravljalnih del. To je upravičenka storila šele z vlogo z dne 13. 2. 2007, kar pa pomeni, da je bila zahteva za razlastitev vložena prepozno.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Republika Slovenija je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in navedla, da je bila zahteva za razlastitev popolna, saj je bil zahtevi priložen tudi popolni razlastitveni elaborat z natančno navedbo obsega nepremičnin, ki so predmet razlastitve, priložen pa mu je tudi bil parcelacijski načrt z mejo lokacijskega načrta, iz katerega je točno razviden del zemljišč, ki so potrebna za gradnjo obvoznice. Tožnik si tudi napačno razlaga določbo 67. člena ZUP oziroma 68. člena ZUP, saj tudi po morebitni dopolnitve vloge zahteva ne bi bila prepozna. V zvezi z odločanjem po nujnem postopku pa je še dodala, da so dela časovno opredeljena, sedanji promet pa poteka skozi ozko mestno jedro A. in ustvarja nevzdržne razmere, zato je gradnja obvoznice tudi v interesu občanov A.. Upravičenka pa je tožnika tudi večkrat pozvala, da se opredeli v zvezi z odkupom nepremičnin, kar pa ni bilo uspešno. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v drugem pripravljalnem spisu z dne 4. 7. 2007 vztrajal pri svojih navedbah in prerekal navedbe stranke z interesom, dodatno pa še navedel, da ne izpodbija odločbe o uvedbi postopka razlastitve, ker naj ne bi imela predpisanih sestavin, temveč ker pred njeno izdajo ni bil izveden predpisan kontradiktorni postopek.

Stranka z interesom Republika Slovenija je v vlogi z dne 14. 9. 2007 prerekala vse navedbe tožnika in prosila za prednostno obravnavanje zadeve.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik tožbo vložil po uveljavitvi ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu izpodbija dokončen upravni akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (določba 2. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je to akt prvostopnega organa, ki ga je drugostopni organ potrdil. Ker tožnik vsebinsko izpodbija odločitev o uvedbi razlastitvenega postopka, je tožba skladna z določbami ZUS-1 o predmetu upravnega spora. Glede na določbo 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženka Republika Slovenija, ki jo zastopa drugostopni organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek odločanja končan.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna izdaja odločbe o začetku razlastitvenega postopka. Sodišče po vpogledu v izpodbijano odločbo in posredovane upravne spise ugotavlja, da gre v zadevi za gradnjo Poljanske obvoznice A. (...), katere gradnja je predvidena z Odlokom o lokacijskem načrtu za izgradnjo Poljanske obvoznice A. (...) (Uradni list RS, št. 48/02). Po določbi 100. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 - popravki, 58/03) lahko razlastitveni upravičenec od pristojnega organa zahteva izdajo odločbe, v kateri ta ugotovi, da je javna korist za razlastitev potrebnih zemljišč izkazana, in odloči, da se postopek razlastitve začne, da se uvedba razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi ter, da se razlastitvenemu zavezancu prepove promet z nepremičninami, ki so predmet razlastitve. Po presoji sodišča tožnik nima prav, da država ni razlastitveni upravičenec, ker se razlastitev izvaja na podlagi občinskega lokacijskega načrta, ki po tožnikovem mnenju ni lokacijski načrt po določbi 16. člena ZUreP-1. Določba 94. člena ZUreP-1 med drugim določa, da je država razlastitveni upravičenec tudi, če se razlastitev izvaja na podlagi lokacijskega načrta iz določbe 16. člena tega zakona. Po zadnje citirani določbi se lahko ministrstvo za prostor in občina dogovorita, da občina načrtuje in sprejme prostorski akt za določeno prostorsko ureditev skupnega pomena, če je glede na povezanost državne prostorske ureditve z lokalnim okoljem to primerneje. Sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da je Odlok, na podlagi katerega je predvidena gradnja, takšne vrste akt, kot ga opredeljuje citirana določba 16. člena, torej prostorski akt za določeno prostorsko ureditev skupnega pomena, saj gre za gradnjo regionalne ceste, ki po kategorizaciji sodi med državne ceste (določba 2. odstavka 3. člena Zakona o javnih cestah - v nadaljnjem besedilu: ZJC-UPB1, Uradni list RS, št. 33/06), zaradi česar je podana aktivna legitimacija države kot razlastitvene upravičenke. Sodišče tudi meni, da je bil za vložitev predloga za razlastitev izpolnjen pogoj po določbi 97. člena ZUreP-1. Slednji namreč med drugim določa, da sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je razlastitvena upravičenka pred vložitvijo predloga tožniku posredovala ponudbo za odkup nepremičnin za potrebe izgradnje Poljanske obvoznice A. na podlagi 97. člena ZUreP-1 z dne 26. 4. 2006. Ker v danem roku pogodba za odkup nepremičnin, ni bila sklenjena, je bil s tem izpolnjen pogoj, ki ga določba 97. člena ZUreP-1 predpisuje za vložitev zahteve za razlastitev, pri tem pa ni pomembno, ali so morebitna pogajanja še bila v teku, kot to zatrjuje tožnik. S potekom 30-dnevnega roka je namreč nastopil položaj, ko razlastitvenemu upravičencu v zakonsko določenem roku ni uspelo pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pravnega posla.

Sodišče pa se strinja s tožnikom o kršitvi določb postopka, posledično pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Prvostopni organ je izdal odločbo, št. ... z dne 3. 8. 2006, po prejetju zahteve za razlastitev s prilogami, za katero je ocenil, da je popolna glede na določbo 98. člena ZUreP-1. Določba 98. člena ZUreP-1 določa sestavine zahteve, pri katerih gre za obvezne sestavine vloge, kar pomeni, da se zahteva kot vloga šteje za popolno samo, če vsebuje te sestavine. Če jih ne vsebuje, mora upravna enota ravnati po določbi 67. člena ZUP, kar pomeni, kar pomeni, da mora pozvati stranko v roku 5 delovnih dni in zahtevati odpravo pomanjkljivosti v določenem roku. Med obvezne sestavine zahteve sodi tudi razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage, v njem pa mora biti natančno določen obseg nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev, pri čemer območje predlagane razlastitve ne sme presegati meje, določene z lokacijskim načrtom. Če je za izvedbo razlastitve potrebna parcelacija nepremičnine - to pa je potrebna tudi v obravnavanem primeru, kar med strankami ni sporno -, mora razlastitveni elaborat vsebovati tudi načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije. Kaj mora vsebovati načrt parcelacije oziroma natančen opis parcelacije, ureja Pravilnik o urejanju in spreminjanju mej parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru (v nadaljnjem besedilu: Pravilnik, Uradni list RS, št. 1/04 in 47/06), oziroma natančneje določba 1. odstavka 21. člena tega pravilnika, po kateri mora načrt parcelacije za delitev dokončnih parcel in za parcelacijo območja, v katerem so meje obodnih parcel dokončne, vsebovati: - obstoječe meje parcel in nove meje parcel, koordinate novih zemljiškokatastrskih točk ali odmike od obstoječih zemljiškokatastrskih točk oziroma odmike od grajenih objektov, in - dovoljena odstopanja pri določitvi novih mej parcel v naravi. Parcelacijski načrt z mejo lokacijskega načrta, priložen k obravnavani zahtevi za razlastitev oziroma k razlastitvenem elaboratu, pa tega ne vsebuje, iz njega pa tudi ni razvidno, kateri je tisti organ, ki jo je izdal in v kakšnem svojstvu. Upravni organ bi tako moral ob preizkusu vložene zahteve za razlastitev v roku iz določbe 67. člena ZUP pozvati razlastitveno upravičenko, da vlogo ustrezno popravi oziroma dopolni tako, da zahtevi priloži načrt parcelacije oziroma natančen opis parcelacije z vsebino po zgoraj citirani določbi 21. člena Pravilnika. V primeru, če razlastitvena upravičenka ne bi dopolnila svoje zahteve skladno s pozivom upravnega organa v danem roku, bi moral upravni organ njeno zahtevo zavreči (določba2. odstavka 67. člena ZUP), v nasprotnem primeru, torej v primeru ustrezne dopolnitve vloge, pa bi se štelo, da je vloga pravočasna (določba 5. odstavka 68. člena ZUP). Ugovor tožnika, da bi v primeru pravilnega ravnanja upravnega organa po določbi 67. člena ZUP prišlo nedvomno do zamude roka po določbi 95. člena ZUreP-1, sodišče tako ne more sprejeti in ga je zavrnilo kot neutemeljenega. Zamudo roka za vložitev zahteve lahko razlastitveni zavezanec uveljavlja le v primeru, če je sama zahteva vložena prepozno, ne pa v primeru, če je zahteva vložena pravočasno, ne vsebuje pa vseh predpisanih sestavin.

Tožnik tudi ugovarja, da bi mu morala biti zahteva za razlastitev vročena vsaj ob vročitvi izpodbijane odločbe, ki pa jo je prejel šele ob vabilu na ustno obravnavo glede same razlastitve, zaradi česar mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva. Prvostopni organ je odločbo izdal po skrajšanem postopku v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, ker gre za ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, ter navedel, da gre za nujni postopek, zato pritožba ne zadrži njene izvršitve, drugostopni organ pa je njegovo odločitev potrdil. Tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka. Prvostopni organ bi moral izvesti poseben ugotovitveni postopek po določbah 145. in 146. člena ZUP ter v okviru tega postopka tožniku vročiti vloženo zahtevo za razlastitev z vsemi prilogami in tako dati tožniku možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da sodeluje pri morebitni izvedbi dokazov in da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izjavi. Gre namreč za stvar, v kateri sta udeleženi stranki z nasprotujočimi interesi - razlastitveni upravičenec in razlastitveni zavezanec, kar pa tudi pomeni, da je za razrešitev spornih vprašanj treba razpisati ustno obravnavo po določbi 154. člena ZUP. Z ustno obravnavo se namreč najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke iz določbe 9. člena ZUP in zagotavlja pravica do enakega varstva pravic (določba 22. člena Ustave RS) ter posledično tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sama možnost vložitve pritožbe, ki jo stranka ima (določba 25. člena Ustave RS, določba 13. člena ZUP), brez predhodne seznanitve stranke o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, namreč še ne pomeni, da je njena pravica do pritožbe ustrezno varovana.

Utemeljene pa so tudi tožnikove navedbe glede napačne pravne podlage, s katero organa utemeljujeta odločanje po nujnem postopku. Organa sta način odločanja v obravnavanem primeru utemeljila z določbo 104. člena ZUreP-1, ki daje možnost razlastitvenemu upravičencu, da v primeru, da se razlastitev zahteva za namene iz določbe 1. in 2. odstavka 93. člena tega zakona, ki terjajo hitro pridobitev nepremičnin, poda predlog za nujni postopek in za izvršljivost pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, v katerem mora biti razlog izbire in potreba uporabe nujnega postopka dodatno obrazložen in utemeljen. Prvostopni organ je smatral, da je predlog utemeljen, ker so omenjene nepremičnine potrebne za gradnjo gospodarske infrastrukture, roki izvajanja del pa so opredeljeni z letnim planom razvoja in vzdrževanja državnih cest za leto 2006, za kar so zagotovljena tudi finančna sredstva, drugostopni organ pa je v pritožbenem postopku pozval upravičenko na še dodatno obrazložitev predloga, kar je upravičenka tudi storila s predložitvijo proračuna RS za leto 2006, drugostopni organ pa to tudi upošteval. Tudi sodišče meni, da se navedena določba lahko uporablja pri izdaji odločbe o razlastitvi, torej pri prenosu lastninske pravice na razlaščenih nepremičninah in njihovi izročitvi v posest razlastitvenemu upravičencu, ne pa pri izdaji odločbe o začetku razlastitvenega postopka, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, kar izhaja že iz samega teksta določbe 1. odstavka 104. člena ZUreP-1, ki v nadaljevanju pravi, da upravni organ odloča o zadevi prednostno, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti, razen če drugi zakon to določa, iz česar sledi, da pritožba ne zadrži izvršljivosti odločbe o sami razlastitvi. Z uporabo te določbe pri izdaji odločbe o uvedbi postopka razlastitve je upravni organ tako kršil materialno pravo. Sodišče pa še pripominja, da pa bi moral biti tudi predlog za nujni postopek (v okviru zahteve za razlastitev) posredovan razlastitvenemu zavezancu, da se o razlogih in potrebi nujnega postopka in njihovih utemeljitvah izjavi, ne glede na to, da je upravni organ odločal šele o uvedbi postopka razlastitve, kar pa, kot že navedeno, glede na neizveden posebni ugotovitveni postopek upravni organ tudi ni storil. Tožnikova navedba, da je pravna podlaga za povračilo stroškov v pritožbenem postopku zoper odločbo o uvedbi postopka razlastitve podana v določbi 4. odstavka 105. člena ZUreP-1, pa ni utemeljena. V navedeni določbi so s stroški v zvezi z razlastitvijo mišljeni stroški iz določbe 2. odstavka 105. člena ZUreP-1, to so selitveni stroški razlaščenca, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitna zmanjšana vrednost preostale nepremičnine, ne pa stroški, ki nastanejo stranki med samim postopkom ali zaradi postopka, katere primeroma našteva določba 113. člena ZUP, kamor sodijo tudi stroški pravnega zastopanja v pritožbenem postopku. Za slednje se uporabljajo pravila, določena v določbi 113. in 114. člena ZUP, kar pomeni, da je povrnitev teh stroškov odvisna od uspeha stranke v postopku.

Sodišče tako ugotavlja, da so bile v postopku kršene citirane določbe ZUP, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, napačno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo (določbi 2. in 1. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo akt prvostopnega organa in drugostopnega organa na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj prvostopni organ odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka in sledeč pravnemu mnenju sodišča o zadevi ponovno odloči, vključno s stroški pritožbenega postopka tožnika.

Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnika za opravo glavne obravnave, ker predlagana nova dejstva in dokazi (dopis tožnika z dne 19. 5. 2006 in z dne 8. 6. 2006 ter njegovo zaslišanje) niso bili pomembni za odločitev (določba 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.