Jedro

Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), strankama pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 98.316,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2017 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) in toženi stranki naložilo, plača toženki pravdne stroške v višini 4.784,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka, do plačila.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženka), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe oziroma sodba nima razlogov, le-ti so nejasni in so med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma niti omenilo že pred pravdo nesporno plačanih zneskov odškodnine. Sodišče prve stopnje tako ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih in ni jasno, ali je v prisojeni odškodnini že upoštevan nesporno plačan znesek ali ne in odločitve ni mogoče preizkusiti. Prav tako so v obrazložitvi sodbe nejasnosti, ki se nanašajo na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženost, saj sodišče prve stopnje meša razloge za odškodnino po eni in drugi postavki in ni jasno, na katero postavko se nanaša določen tekst sodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z višino zahtevka, ko ni upoštevalo že plačanih (revaloriziranih) zneskov odškodnine (posledično je tudi zmotno odločilo o teku zamudnih obresti) ter v zvezi z obsegom poškodb in ostalih posledic, ko se je oprlo zgolj na izvedensko mnenje in izpoved tožnice, ni pa upoštevalo tudi priložene medicinske dokumentacije, iz katere izhaja drugačno dejansko stanje, kot iz izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnici prisodilo previsoko odškodnino (po vseh postavkah nepremoženjske škode), ki odstopa od sodne prakse, ki je v svoji odločitvi niti ni navedlo in tako ni razvidno, ali je prisojeno višino odškodnine primerjalo s podobnimi primeri. Zmotno je odločilo o pravdnih stroških, saj tožnici ne bi smelo priznati povračila stroška "konferenca s stranko", ker to ni nujni strošek za pravdo, prav tako pa njen pooblaščenec ni upravičen do povračila potnih stroškov na relaciji L. – M. – L. in stroškov za odsotnost iz pisarne, ker je tožnica pooblastila odvetnika izven kraja svojega prebivališča in izven kraja sodišča. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je posledica škodnega dogodka z dne 30. 10. 2016 ter toženki naložilo, da tožnici plača znesek 98.316,81 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru v pritožbi zatrjevanih pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter ugotavlja in zaključuje, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih (o že nesporno plačanem delu odškodnine) oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju (nejasnosti pri obravnavanju zahtevkov za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju).

7. Kot izhaja iz tožbe, odgovora na tožbo in iz pritožbe, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka tožnici dne 10. 1. 2017 izplačala 6.000,00 EUR, nato pa dne 14. 7. 2017 še 29.000,00 EUR, oboje kot nesporni del odškodnine. Teh plačil v skupnem znesku 35.000,00 EUR sodišče prve stopnje v sodbi nikjer ne omeni, tako da sodba o teh dejstvih, ki so odločilna, nima razlogov. Za toženko je bistveno, da je seznanjena s tem, kakšen znesek odškodnine tožnica skupno od nje sploh terja, za obe pravdni stranki pa je bistveno, da sta seznanjeni s tem, ali je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine upoštevalo že nesporno plačan del odškodnine ali ne. To iz obrazložitve sodbe ni razvidno.

8. Tožnica je v tožbi navajala, da bo znesek 6.000,00 EUR "upoštevala pri oblikovanju tožbenega zahtevka", v zvezi z zneskom 29.000,00 EUR pa je navajala, da "je že zaprosila za specifikacijo škode po posameznih postavkah" in da "si pridržuje pravico spremeniti višino zahtevane škode po posameznih postavkah". Toženka je v odgovoru na tožbo potrdila plačilo navedenih zneskov in predlagala, da "sodišče vrednost izplačane odškodnine revalorizira na dan sodnega odločanja".

9. Iz nadaljnjega poteka postopka je razvidno, da tožnica ni navajala ničesar novega o že nesporno plačanih zneskih odškodnine oziroma se ni izjasnila o tem. Sodišče prve stopnje je prav tako ni pozvalo, da se izjasni, kako je upoštevati že plačana zneska glede na celotni tožbeni zahtevek, ampak je odločilo, brez da bi omenilo že izvršena delna plačila.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi pritožbenim navedbam, da iz obrazložitve sodbe ni jasno razvidno, kateri del se nanaša na določitev odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin zaradi skaženosti ter se sodba v tem delu ne da preizkusiti.

11. Po povedanem je sodišče druge stopnje, ko je ugotovilo, da kršitve postopka glede na naravo ne more samo odpraviti, saj je potrebno tožnico pozvati, da se izjasni o že plačanih zneskih ter nato zadevo ponovno celovito obravnavati, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zaradi razveljavitve sodbe se sodišče druge stopnje z ostalimi pritožbenimi razlogi ni ukvarjalo.

12. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), strankama pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. Sodišče prve stopnje bo tožnico pozvalo, da se izjasni o tem, ali že je nesporno plačan del odškodnine upoštevala v tožbenem zahtevku ali ne, nato pa o zadevi ponovno odločilo. Upoštevalo bo, da je potrebno že plačana nesporna zneska odškodnine revalorizirati (predhodno plačilo je potrebno upoštevati tudi pri obrestnem delu odločitve) ter sta odškodninski postavki "duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti" in "duševne bolečine zaradi skaženosti" ločeni postavki, za kateri je potrebno podati tudi ločeno obrazložitev. Zadevo bo obravnavalo celovito in pri tem izhajalo iz objektivnih ugotovitev izvedenca medicinske stroke (ki je strokovnjak na svojem področju in je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval celotno medicinsko dokumentacijo v spisu) ter subjektivnega naziranja in doživljanja tožnice, kar bo skupaj dalo podlago za prisojo pravične denarne odškodnine. Priznana višina nepremoženjske škode je vedno odraz subjektivne prizadetosti tožnice, ki se kaže skozi njeno doživljanje strahu, telesnih in duševnih bolečin, ob upoštevanju denarnih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih (objektivni kriterij).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).