Jedro

Po široki razlagi bi bil že, na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnica morala vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazala zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Škofja Loka št. 214-270/2013-38 z dne 3. 11. 2014 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ odločil, da se prošnja A.A., rojene dne ... 1956, državljanke Srbije, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrne. Organ v odločbi ugotavlja, da je tožnica dne 23.12.1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da je bila prosilka ob rojstvu in na dan 25. 6. 1991 državljanka SFRJ, Srbije in Črne Gore. To pomeni, da prosilka sodi v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, to je med tujce, ki so bili na dan 25.6.1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in ki so na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živijo. A.A. ni vložila vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07 - UPB2).

2. Upravni organ je dne 28. 8. 2013 na zaslišanje povabil B.B. Izjavil je, da je soprog A.A., da je vsa družina Slovenijo zapustila 28. 8. 1991, da so odšli predvsem zaradi psihičnih in verbalnih pritiskov sosedov, s katerimi so bili takrat skupaj v zakloniščih, ko so bili zračni napadi na Slovenijo. Te pritiske so čutili predvsem otroci, pritiski so bili tudi na delovnem mestu, govorili so jim, da je treba Srbe pregnati, jih spoditi. Tega pritiska niso mogli več vzdržati, zato so se odločili, da izkoristijo počitnice, zato so odšli v Srbijo, v Kragujevac, kjer ima A.A. brata. Sam si je leta 1996 uredil status tujca v Sloveniji, kamor je potoval preko Madžarske. Nadalje je izjavil, da je bila A.A. zaposlena priložnostno, da so jih po enem mesecu v Srbiji registrirali kot begunce, da so bili po prihodu v Srbijo nekaj mesecev pri njenem bratu, kasneje pa je družina dobila stanovanje od prijateljev, kjer so lahko stanovali, da je bilo po letu 1996 bolje, vsaj kar se tiče sredstev za preživljanje ter da je A.A. sedaj zaposlena in pomaga pri nekih knjigovodskih delih. Na vprašanje, zakaj ostali družinski člani (soproga in oba otroka) niso podali vloge za začasno prebivanje po Zakonu o tujcih, glede na to, da ima on sam od 1996 urejen status v Sloveniji, je odgovoril, da ni bilo možnosti za ureditev bivanja, saj je takrat bival v nekem objektu, kjer so bivali samo delavci, da je A.A. sama klicala ravnatelja OŠ v Kamniku, kjer je bila zaposlena, vendar je bilo vse negativno. Do leta 1996, potem pa je še on sam kontaktiral njenega prejšnjega delodajalca v Kamniku, kjer je bila zaposlena kot čistilka, kjer pa so mu rekli, da je delovno mesto zasedeno ter da je ne morejo sprejeti nazaj. Na vprašanje, ali so se soproga in oba otroka po odhodu iz Slovenije kaj vračali nazaj, je izjavil, da so si vsi želeli pridobiti slovensko državljanstvo.

3. Dne 25. 3. 2014 je bil s A.A. v prostorih Veleposlaništva RS v Beogradu sestavljen zapisnik, na katerem je izjavila, da je Republiko Slovenijo z družino zapustila 25. 8. 1991, ker se niso počutili varne v Sloveniji, da so bile takrat razmere takšne, da ni bilo varno biti Srb v Sloveniji, da so povsod srečevali ljudi, ki so bili sovražno nastrojeni do Srbov. Nadalje je izjavila, da so približno tri tedne kasneje poskušali priti nazaj v Slovenijo, vendar se je meja med Srbijo in Hrvaško zaprla in zato niso mogli priti nazaj. Uvedene so bile vize, ki pa je ni mogla dobiti. Stanovanje na naslovu ..., Kamnik, kjer so imeli od 11. 12. 1989 prijavljeno stalno prebivališče, je bilo v njeni lasti. Na vprašanje, zakaj si leta 1991, pred odhodom iz Slovenije, niso uredili statusa tujca, oz. zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije, je odgovorila, da pač takrat ni bilo rečeno, da je nujno zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije. Sedaj prebiva v Kragujevcu s sinom, je zaposlena, odprla je svoj s.p., da ji teče delovna doba in ima urejeno zdravstveno zavarovanje. Na vprašanje, ali se je kasneje v obdobju od 1991 do 2001 kdaj poskušala vrniti v Slovenijo, si poskusila urediti dovoljenje za bivanje, je odgovorila da je poskusila, vendar so jim na občini v Kranju rekli, da nimajo nobene pravice. Na vprašanje, ali je kdaj poskušala dobiti zaposlitev v Sloveniji, četudi zavrnjeno, je odgovorila, da sta se do leta 2001 otroka šolala in je morala biti z njima v Srbiji, kasneje pa tudi ni, ker je vedela, da je ne bi našla. Stike v Sloveniji ohranja s prijatelji.

4. Dne 23. 4. 2014 je upravni organ od Občine Kamnik prejel izpis iz matične evidence upravnika stavbe na naslovu ..., Kamnik, iz katerega je razvidno, da je bila A.A. najemnica stanovanja na tem naslovu od. 1. 11. 1989 do 1. 10. 1991. 5. Zaradi pravice stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo te odločbe, je bila A.A. v skladu z določbo 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP, z navedenimi ugotovitvami pred izdajo odločbe pisno seznanjena z dopisom upravnega organa z dne 1. 7. 2014. Pooblaščenka v svojem odgovoru na seznanitev povzema izjavo B.B. ter navaja, da je bila A.A. s soprogom od leta 1996 dalje v stalnem kontaktu, da jo je vseskozi obveščal o pogojih vrnitve in o tem, da so mu pristojni organi pojasnjevali, da ne more priti v Slovenijo saj ne izpolnjuje pogojev in se tako lahko vrne le kot tujka, kar ni mogla razumeti, saj je bila v Sloveniji od svoje rane mladosti in si je družino ustvarila v Sloveniji, imeli so prijatelje, zaposlena je bila v osnovni šoli Kamnik, bila je zdravstveno zavarovana v slovenskem zdravstvu, imela je z odločbo dodeljeno stanovanje, kjer je živela z družino, da je zaradi nezmožnosti vrnitve zaradi vojne na Hrvaškem in BiH zamudila rok za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, kar si ne samo ni želela, pač pa so bili družinski interesi vezani na Republiko Slovenijo in drugega okolja življenja sploh ni bila vajena in ga ni poznala. Do leta 2004 A.A. osebno ni mogla priti v Slovenijo zlasti zaradi obeh otrok, ki sta hodila v šolo in sta imela vseskozi težave, težave so imeli tudi pri pridobivanju srbskega državljanstva in dokumentov; takoj, ko so se za to izpolnili pogoji v letu 2004, pa je A.A. prišla v Slovenijo in poskušala urediti svoj status, vendar so ji na Upravni enoti Kranj takšno možnost takoj zavrnili in ji povedali, da v Sloveniji nima nikakršnih pravic in da je tujka, kar je ugotovil že soprog B.B. Šla je na OŠ Kamnik, kjer je bila zaposlena, da bi izvedela ali je kakšna možnost, da se stanje uredi tako, kot je bilo do avgusta 1991, pa so ji povedali, da ne, pozanimala se je tudi glede stanovanja, vendar so ji povedali tako kot soprogu, da so jim stanovanje odvzeli leta 1991 in da ga ne morejo dobiti nazaj, da si je bila primorana status in življenje urediti v Srbiji že zaradi otrok, da pa je njena želja te življenjske interese izpolnjevati v Sloveniji in bi se vrnila v Slovenijo takoj po pozitivni rešitvi vloge. Pooblaščenka predlaga, da naj upravni organ pri bivšemu stanodajalcu pridobi še podatek, kdaj in na kakšen način je bila prosilki odvzeta stanovanjska pravica, saj je o tem ni obvestil, in kam je stanodajalec odnesel stvari iz stanovanja, ki so bile last prosilkine družine.

6. Pooblaščenka nadalje navaja, da je potrebno ponovno zaslišati B.B., ki bo natančno izpovedal, s kom je imel kontakte v Sloveniji po avgustu 1991 in nato zlasti po tem, ko se je v letu 1996 sam vrnil v Slovenijo z začasnim delovnim dovoljenjem in vse v zvezi z njegovimi obiski na upravni enoti zaradi možnosti vrnitve njegove družine in vlaganje zahtev za vrnitev družine v Slovenijo, pridobiti evidence pridobljenih delovnih dovoljenj za B.B. in prijavno-odjavne evidence v delovno razmerje pri ZZZS in spise o pridobivanju stalnega prebivališča pri pristojnih UE Kamnik, Radovljica in Škofja Loka od leta 1996 do 2011. Nadalje naj upravni organ pridobi izjavo o načinu prenehanja delovnega razmerja prosilke pri ... v Kamniku oz. dne 31. 8. 1991 in ZZZS ter zaslišati pričo C.C., Kranj.

7. Na te predloge pooblaščenke je upravni organ v dopisu odgovoril, da zahtevanih podatkov ne bo pridobival, ker ti podatki ne morejo vplivati na odločitev upravnega organa v tem postopku, saj podatek, na kakšen način je bila prosilki odvzeta stanovanjska pravica ter podatek o tem, kam so odnesli stvari iz stanovanja, ne morejo vplivati na odločitev upravnega organa v tem postopku, prav tako na odločitev upravnega organa ne morejo vplivati podatki o delovnih dovoljenjih B.B. njegove prijavno odjavne evidence, njegovo delovno razmerje, podatki iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije in spis o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje za B.B., saj B.B. sam ni prosilec v tem postopku.

8. Pooblaščenka je tudi navedla, da bi se tožnica v Slovenijo lahko vrnila le kot tujka in le z dovoljenjem za delo in zagotovljenim začasnim prebivališčem, kar pa ji nihče, niti soprog, ki je že bil v Sloveniji, ni mogel zagotoviti, kajti samo zanj je delodajalec pridobival začasna dovoljenja in le njemu je zagotavljal začasna prebivališča. Nadalje pooblaščenka našteva razloge, zakaj A.A. osebno ni mogla v Slovenijo in tu dejansko živeti: zaradi vojnega stanja v R Hrvaški, BiH in je bila na meji zavrnjena; kot ji je povedal soprog in prijatelji, je takoj po letu 1992 po slovenski zakonodaji veljala za tujko; bila je brez vsakega dokumenta, osebne izkaznice, potnega lista; morala je poskrbeti za dva mladoletna otroka, kar ni bilo enostavno, saj je bila tudi v Srbiji tujka in begunka in vse do leta 1995 tudi tam ni mogla urediti statusa, ne zase ne za otroka; da je leta 2004 tako pri delodajalcu, kot pri stanodajalcu izvedela, kot ji je sporočal soprog, da je v Sloveniji tujka in nima nikakršnih pravic, zato so ji brez obrazložitve vzeli delo in dom na ... v Kamniku; da je bila vse do vložitve prošnje s strani soproga in sorodnikov ter prijateljev obveščena o možnostih vrnitve in izključno na podlagi informacij pristojnih uslužbencev UE v Sloveniji, ki so soprogu in sorodnikom pojasnjevali, kako se lahko vrne v Slovenijo, vendar kot tujka in pod pogoji kot jih slovenski zakon določa za ta primer.

9. S pričo C.C. je bil dne 16. 9. 2014 v prisotnosti pooblaščenke, odvetnice D.D., sestavljen zapisnik, na katerem je priča izpovedala, da sta bila A.A. in njen sin E.E. pri njih na Visokem, kjer živijo njeni starši, vendar se točnih letnic ne spomni. A.A. je bila pri njih večkrat, zadnjič približno šest let nazaj in pred tem letom, letnic ne ve. Znano ji je, da so leta 1991 A.A., E.E., F.F. in B.B. živeli v Kamniku, A.A. in B.B. sta bila zaposlena v Sloveniji, E.E. in F.F. pa sta bila rojena v Sloveniji. Pooblaščenka je priči postavila vprašanje, ali le-ta ve, zakaj se družina strica B.B. ni vrnila v stanovanje v Kamnik, na katerega je priča izpovedala, da je bila premlada in da se ne spominja tega razloga. Pooblaščenka je priči postavila tudi vprašanje, ali le-ta ve, ali so sorodniki A.A., E.E. in F.F. v času obiska karkoli urejali v Republiki Sloveniji, na katerega je priča odgovorila, da ve, da si je A.A. urejala prebivališče v Republiki Sloveniji pri pristojnih organih in ni mogla nič urediti, kar sta oba (E.E. in A.A.) povedala. Izpovedala je tudi, da se je stric B.B. o tem pogovarjal z njenima staršema, vse od leta 1991 dalje. Kot družina so v nenehnem kontaktu, po telefonu ali prek skypa, priča sama z bratrancem in sestrično, njena starša G.G. in H.H. pa s stricem in A.A. Na vprašanje, ali ji je kaj znano, da bi se imenovani po odhodu celotne družine leta 1991 morebiti poskušali vrniti v Slovenijo, je priča izjavila, da ji je znano. Na vprašanje, na kakšne načine so se poskušali vrniti v Slovenijo, je priča povedala, da misli, da so zaprošali za vizume in za državljanstvo, da so takrat bivali pri njih na ... Na vprašanje, s kakšnim namenom so se vračali, je odgovorila, da so se vračali zaradi ureditve stalnega prebivališča in vrnitve v Slovenijo. Priča je nadalje izpovedala, da ne ve točno, kdaj in zakaj je družina A. zapustila Slovenijo. Pooblaščenka je priči postavila še vprašanje, ali le-ta ve, ali je družina B.B. in A.A. kdaj odšla na počitnice v Kragujevac k sorodnikom in da so tudi leta 1991 odšli na počitnice, na katerega je priča odgovorila, da ve, da so hodili na počitnice v Kragujevac, k sorodnikom, kot njena družina, da obstaja možnost, da so tudi leta 1991 odšli iz tega razloga, vendar pa je bila sama takrat otrok in se tega ne spominja oziroma tega ne ve.

10. Upravni organ je ponovno preučil vse navedbe in preučil vse dokaze v tem postopku ter ugotovil, da je iz vsega navedenega razvidno, da je A.A. Slovenijo prostovoljno zapustila avgusta leta 1991 z namenom razbremenitve družine od psihičnih pritiskov okolice, da je v Srbiji središče njenih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi osebnih, družinskih, ekonomskih in socialnih vezi, ki kažejo, da med A.A. in Srbijo obstajajo trajne in dejanske povezave. Iz dokazil in izjav priče ni razvidno, da je bila A.A. prisiljena živeti izven Slovenije zaradi razlogov, ki so v sferi Republike Slovenije. Ker so razlogi zaradi katerih se od avgusta 1996 do avgusta 2001 A.A. ni nahajala na območju Republike Slovenije in zaradi katerih se ni mogli vrniti, na strani prosilke, jih upravni organ ne more šteti kot odločilne za izpolnitev pogoja dejanskega življenja iz 1.č člena ZUSDDD.

11. Upravni organ je upošteval izjavo prosilke, da si je želela vrniti v Slovenijo, vendar ocenjuje, da kljub temu, da je imela možnost vrnitve v Republiko Slovenijo, saj je imel njen soprog B.B. od leta 1996 urejeno bivanje v Republiki Sloveniji, ni dokazala resnega interesa po vrnitvi in ureditvi statusa v Sloveniji.

12. Iz te navedbe je moč razumeti, da je bila A.A. seznanjena z možnostjo ureditve svojega statusa tujca v Republiki Sloveniji, kot si ga je leta 1996 uredil tudi njen soprog, vendar je na podlagi uradnih evidenc razvidno, da je prvo vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji prosilka podala pri Upravni enoti Radovljica šele dne 23. 2. 2007, kar pa je po izteku nadaljnjih petih letih, v skladu z četrtim odstavkom 1.č člena ZUSDDD. Prav tako v postopku ni dokazala oziroma predložila nobenega dokumenta, ki bi potrjeval, da se je v obdobju od avgusta 1996 do avgusta 2001 želela vrniti v Slovenijo oziroma, da je to tudi poskušala.

13. Iz prilog, ki jih je svojemu odgovoru na seznanitev z ugotovitvami v postopku poslala pooblaščenka, je razvidno tudi, da je imela A.A. od dne 16. 3. 1995 izdan potni list, ki bi ji omogočal vrnitev in ureditev statusa v Sloveniji.

14. Zgolj s pridobivanjem informacij o možnosti vrnitve v Republiko Slovenijo prosilka ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v času svoje odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo z namenom dejanskega življenja v njej, zato je upravni organ prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1.člena ZUSDDD zavrnil. 15. Vojne razmere v drugih državah članicah, naslednicah nekdanje SFRJ, ki jih kot opravičeno odsotnost navaja 4. alinea tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, so A.A. preprečevale, da bi se vrnila v Republiko Slovenijo, zaradi česar upravni organ šteje, da prosilka pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjuje za obdobje petih let, in sicer za čas od avgusta 1991 do avgusta 1996. 16. Ker pa je odsotnost A.A. iz Republike Slovenije trajala več kot pet let, bi se skladno s četrtim odstavkom 1.č člena ZUSDDD štelo, da je pogoj dejanskega življenja v nadaljnjem obdobju odsotnosti izpolnjen samo v primeru, če bi prosilka izkazala, da se je v času po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Ker se prosilka v obdobju nadaljnjih petih let, to je v obdobju od avgusta 1996 do avgusta 2001, v Republiko Slovenijo ni vračala z namenom bivanja, je upravni organ ugotovil, da ne more šteti, da je pogoj dejanskega življenja prosilke v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi za nadaljnje obdobje odsotnosti iz Republike Slovenije, zato je odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

17. V pritožbi zoper prvostopenjski akt pritožnica med drugim pravi, da je organ po 8. členu ZUP dolžan v postopku postopati po načelu materialne resnice tako, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so potrebna za zakonsko in pravilno odločbo. To načelo je naslovni organ kršil z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov - zlasti dokumenta o prenehanju delovnega razmerja za prosilko pri delodajalcu v Kamniku oziroma potrdilo o načinu prenehanja delovnega razmerja in podatkov o delovnih dovoljenjih in delu za moža B.B., izpisa iz Ajpes o registraciji s.p. zanj in potrdilo stanodajalca o temelju za izselitev in izpraznitev stanovanja na ..., Kamnik. Povsem neutemeljeno pa niti ne omeni, da je prosilka žena B.B. in mati njunih dveh otrok E.E. in F.F., rojenih v Sloveniji leta 1981 in leta 1983 leta in sta bila leta 1991 leta in leta 1996 oba še mladoletna in šoloobvezna, da otroka v Slovenijo ni mogla po letu 1996 vpisati v šolo, ker sta bila prav tako izbrisana iz registra prebivalstva, da ju ni mogla ilegalno pripeljati v Slovenijo, ker so vsi bili izbrisani iz registra in bi lahko prišli v Slovenijo edino pod pogoji, kot jih je določil Zakon o tujcih, to pa takrat za njih ni bilo možno.

18. Prav tako je, četudi organ tega ni ugotovil, je pa to izpovedal mož B.B., delodajalec nedvoumno zavrnil vsakršno možnost, da bi za prosilko pridobil delovno dovoljenje in ji dal stanovanje v najem, kar oboje je bil pogoj, da bi se kot tujka lahko vrnila v Slovenijo, kjer je bil in ostaja njen življenjski interes z upoštevanjem njenega interesa po družinskem življenju in dejstva, da je mož šele v letu 2011 pridobil v Sloveniji najemno stanovanje, v katerem bi lahko družina bivala.

19. Prav slednje je v vlogah poudarjeno, saj je povsem razumljivo, da je interes družine, da živi skupaj in ne v dveh različnih državah. V konkretnem primeru pa je prav država Slovenija prosilki onemogočila, da bi se vrnila in to z nezakonitim izbrisom iz registra prebivalstva in na tem temelju z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in odvzemom stanovanja. Iz odločbe pa je razvidno, da naslovni organ ilegalni vstop v državo, kot edini možen vstop v državo, šteje kot tisto dejstvo, ki bi ga prosilka lahko izpolnila in bivala v Sloveniji.

20. Takšno utemeljevanje je seveda protizakonito in naslovni organ bi moral vedeti da se ilegalni priseljenci izseljujejo iz države in še zlasti, če so pri ilegalnem vstopu zaloteni, kar potem pomeni, da se tudi kot tujka ne bi mogla legalno priseliti, ko bi izpolnila pogoje.

21. Pridobitev predlaganih dokazov in z dodatnim zaslišanjem B.B., ki je večkrat odšel do prosilkinega delodajalca, je bistvena za odločitev v navedeni konkretni zadevi in skupaj z upoštevanjem interesa družine A., da živi skupaj v Sloveniji. Organ bi ob ugotavljanju vseh dejstev moral upoštevati tudi splošno znana dejstva, da družina ne more živeti ilegalno in na cesti, saj bi to bilo neodgovorno in škodljivo zlasti za otroka, da novih zaposlitev v Sloveniji ni bilo mogoče pridobiti za tujce za nedoločen čas in bi to za prosilko lahko napravil le njen delodajalec do 31.8.1991 in le s pridobitvijo takšnega dovoljenja bi prosilka lahko skupaj z možem svojima otrokoma zagotovila normalen razvoj, šolanje.

22. Ob ugotovitvi, da je prosilka enkrat že vložila prošnjo in sicer v letu 2007, da je bila v Republiki Sloveniji v letu 2004 in je poskušala urediti svoj status tudi takrat, pri čemer ne ugotovi, da ji je bila prošnja prav tako zavrnjena, pa je zaključek organa, ko navaja, da je prosilka v letu 2004 prišla v Slovenijo na zasebni obisk, povsem napačen. Splošno znano je, da so državljani Srbije v Slovenijo lahko vstopali le z vizumi in da so te prejeli le za določen čas in seveda vsi z razlogom zasebnega obiska. Torej navedba razloga vstopa v Slovenijo po vizumu ni utemeljitev, kot jo kot zaključek ugotovi naslovni organ. Tega leta je prosilka tudi sama poskusila urejati delo pri svojem delodajalcu in je bila tako kot njen mož, ko je to poskušal zanjo, prav tako zavrnjena in prav tako z razlogom, da je tujka in da je njeno delovno mesto zapolnjeno z drugo osebo, stanovanje pa tudi ima drug najemnik. Ni potrebno dokazovati in splošno znano je, da so vsi pristojni organi tako delodajalcev kot državni organi pristojni za notranje zadeve izbrisane preprosto odslavljali s sklicevanjem na izbris iz registra.

23. Naslovni organ je kršil tudi določilo 140. člena ZUP. Listinske dokaze, ki jih je stranka imela sama, je predložila, toda listin, ki jih ji delodajalec o prenehanju delovnega razmerja in prenehanju stanovanjske pravice in izselitve iz stanovanja ni hotel izročiti in se je skliceval na zakon, ki ga je sprejel parlament Slovenije, bi moral pridobiti naslovni organ. Vsi navedeni dokumenti so posreden in neposreden dokaz v prid prosilki in njenim trditvam o preprečitvi države, da bi z družino skupaj živeli v kraju, kjer so življenje skupaj začeli in so ga imeli namen tudi nadaljevati, pa jim je to država preprečila, kar je ugotovilo tudi mednarodno sodišče. 24. Kljub izvedenim listinskim dokazom organ teh ne analizira in kljub neutemeljeni zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov naslovni organ preprosto zaključi, da je prosilka imela možnost vrnitve v Slovenijo, ker je imel njen soprog B.B. od leta 1996 urejeno bivanje v R Sloveniji, zato ni dokazala resnega interesa po vrnitvi in ureditvi statusa. Takšen zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi. B.B. je izpovedal da je bil po začasnih delovnih dovoljenjih v Sloveniji od 1996 dalje, da je živel v stanovanjih, ki jih je imel delodajalec na razpolago za takšne delavce, da si je šele koncem leta (23. 12. 2011) uredil stalno prebivališče v Železnikih, ..., z lastnikom, ki je dovolil priselitev njegove družine in pred tem, te možnosti ni imel, da je prosilka že leta 2007 zaprosila za stalno prebivališče, vloga ji je bila očitno zavrnjena, da je nečakinja C.C. izpovedala, da ve, da je bila prosilka najmanj enkrat v Sloveniji in ve, da si je tudi takrat poskušala urejati stalno prebivališče in to v letu 2004, da iz vizuma izhaja, da je bila v letu 2004 v Sloveniji. Njen interes je bil vrniti se z otrokoma in ne sama, saj imata tudi ta dva interes živeti v družini.

25. Četudi je organ ugotovil, da je B.B. mož prosilke in oče njunih skupnih otrok, pridobil dovoljenje za delo po Zakonu o tujcih in s tem začasno prebivanje v letu 1996 in dalje najmanj do 2004 in je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, organ kasneje tega ne poveže z življenjskim interesom družine, ki je še danes skupno bivanje v skupni državi, ki je bila za družino A. Slovenija, kjer biva večina sorodnikov in večina ima tudi državljanstvo Slovenije. Torej je prosilkin interes po bivanju v Sloveniji izkazan ne le na ozkem družinskem področju, pač pa tudi širšem. Organ ni upošteval tudi izjav B.B. in C.C., ki sta oba povedala, da je tako prosilka, kot njena družina v neprekinjenem stiku in prizadevanjih za ureditev njenega statusa in celotne družine v Sloveniji, ki traja vse od izbrisa iz stalnega prebivalstva, vendar neuspešno. Za prosilko niso mogli dobiti dela in najmanj do decembra 2011 tudi ni imela nobenih možnosti urejenega bivanja.

26. Prosilka se je držala vseh pravil, ki jih je postavila Slovenija po izbrisu in se seveda ni upala vrniti ilegalno, še manj z otrokoma, saj bi to bilo tudi nedopustno ravnanje, zato je tudi po preteku vizuma v letu 2004 odpotovala, saj je izvedela, da nima prav nikakršnih možnosti, da bi si pridobila svoje pravice, ki jih je imela pred izbrisom. Trditve prosilke, da je bila ves čas v kontaktu z možem in sorodniki, ki so ji neprestano sporočali, da so možnosti za vrnitev samo tiste, ki jih določa Zakon o tujcih, torej nikakršne, je organ preprosto ignoriral in zaključil, da ni dokazala interesa po vrnitvi, nasprotno, potni list, ki ga je dobila od Srbije v letu 1995 ji je omogočal vrnitev in ureditev statusa. Ob splošno znanih dejstvih, ki so bili sovražnost države in njenih organov do izbrisanih je jasno, da nihče od izbrisanih do odločitve mednarodnega sodišča in izven začasnega delovnega dovoljenja slovenskega delodajalca ter vizumov za obisk za določen čas, ni mogel legalno vstopiti v Slovenijo in v primeru, da ni dobil delodajalca, ki bi ga zaposlil, ni mogel dobiti dovoljenja niti za začasno bivanje.

27. Tudi njena vloga z dne 23.2.2007, ki jo organ navaja, je bila zavrnjena in prosilka je vložila prošnjo na podlagi sprememb in dopolnitev ZUSDDD iz leta 2010, kot so bile objavljene v UL. RS 50/2010 in so določile rok 3 let od uveljavitve, kar je prosilka tudi storila in ne glede na to, da ji je bila vloga že zavrnjena leta 2007. Predložena sodba II U 230/2012 z dne 19.6.2013 izkazuje enaka primera s tem, da je v konkretnem primeru stranka bila odsotna iz Slovenije od septembra 1992 do avgusta 2007, kar predstavlja odsotnost 15 let iz Slovenije. V pritožbenem primeru je naslovni organ štel obdobje odsotnosti prosilke od avgusta 1991 do avgusta 1996 kot petletno obdobje upravičene odsotnosti in nadaljnje obdobje 5 let od 1996 do 2001 kot obdobje neupravičene odsotnosti. V obeh primerih gre za obdobja, ki jih sodna odločba šteje drugače od organa v tem primeru.

28. Predvsem pa je poudariti, da zakonski roki po specialnem zakonu ne morejo teči pred 26.2.1992 , ko je bila prosilka izbrisana iz registra prebivalstva, saj je do tega datuma imela vse pravice in šele tega dne so ji bile odvzete in ne kot jih šteje naslov od avgusta 1991, kar pomeni, da je organ tudi nepravilno izračunal obdobja upravičene odsotnosti po l.č členu ZUSDDD za prosilko.

29. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno. Po mnenju ministrstva je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je pritožničina odsotnost iz Republike Slovenije posledica razloga, določenega v četrti alineji tretjega odstavka 1. č člena ZUSDIJD. Tako v postopku zaslišane priče, kakor tudi pritožnica, ki je v postopku podala izjavo kot stranka, so izpovedale, da je pritožnica do avgusta 1991 živela v Republiki Sloveniji, ki jo je zapustila skupaj z družino, in sicer zaradi psihičnih in verbalnih pritiskov sosedov, kasneje pa se v Republiko Slovenijo ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Ker se torej pritožnica v Republiko Slovenijo ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer v drugih državah, je pravilno ugotovil že organ prve stopnje, upoštevajoč določbo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD, da je bila njena odsotnost upravičena za obdobje petih let, torej do leta 1996. 30. Dokazno breme, da izkaže poskuse vrnitve v Republiko Slovenijo in poskuse nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, je bilo v postopku na strani pritožnice. Pritožnica bi torej morala v postopku za obdobje petih let po petletni dopustni odsotnosti, to je za obdobje od leta 1996 do leta 2001, izkazati ravnanja, ki bi kazala na to, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Ravnanja, ki kažejo na to, da se je oseba poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveni, je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej, glede na dejanske okoliščine konkretnega primera. Med ravnanji, ki kažejo na poskus vrnitve, so npr. pridobitev vizuma ali vizumov ali poskus pridobitve vizuma, nadalje poskušanje ureditve statusa z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, poskus vstopa v državo, pa je bil vstop zavrnjen, iskanje zaposlitve ali stanovanja v Republiki Sloveniji in podobno.

31. V zvezi s poskusi vrnitve ministrstvo meni, da pritožnica v postopku ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v obdobju od leta 1996 do leta 2001 poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Pritožnica je v Republiki Sloveniji, kot je to razvidno iz uradne evidence o dovoljenjih za prebivanje v Republiki Sloveniji, pred vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, vložila prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi združitve družine kot družinski član tujca šele 23. 2. 2007, postopek pa je bil 4. 6. 2007 ustavljen. Prav tako pritožnica v postopku ni predložila dokazilo tem, da je za vstop v Republiko Slovenijo v obdobju od leta 1996 do leta 2001 poskušala pridobiti vizum oziroma da je le-tega pridobila ali da je v tem obdobju poskušala vstopiti v Republiko Slovenijo, pa ji je bil vstop v Republiko Slovenijo zavrnjen. Predložila je sicer kopijo potnega lista in pridobljen vizum v letu 2004, ki je bil torej izdan več let po petletnem obdobju, znotraj katerega naj bi dokazovala svoje poskuse vračanja v Republiko Slovenijo. Predložila tudi ni dokazil o tem, da si je v tem obdobju v Republiki Sloveniji poskušala najti službo ali stanovanje. Pritožničin mož je pojasnil, da pritožnica po letu 1996 ni vložila vloge za začasno prebivanje po Zakonu o tujcih, glede na to, da je sam imel urejen status z dovoljenjem za prebivanje, ker ni imel primernega stanovanja. Tega je najel šele leta 2010, kar je 9 let po obdobju, v katerem se ugotavlja pritožničine poskuse vračanja. Prav tako je pritožnica pojasnila, da si po odhodu iz Slovenije ni več poskušala poiskati dela, ker sta se otroka šolala in je morala biti z njima v Srbiji. Njene navedbe, da se je večkrat poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in spraševala na občini v Kranju, vendar pri tem bila neuspešna, ne izkazujejo njenih poskusov vračanja. Glede na njene navedbe, da sta otroka do leta 2001 hodila v šolo in je morala biti z njima v Srbiji, je organ prve stopnje tako pravilno zaključil, da v konkretnem primeru pritožnica ni izkazala poskusov vrnitve v Republiko Slovenijo v obdobju od leta 1996 do leta 2001. 32. Tako je organ prve stopnje pravilno štel, da pritožnica izpolnjuje pogoj dejanskega življenja za obdobje prvih petih tet po njeni zapustitvi Republike Slovenije. Glede na to, da je pritožnica zapustila Republiko Slovenijo avgusta 1991, se obdobje njene odsotnosti šteje od njenega odhoda avgusta 1991. Pritožnica zmotno meni, da bi morali njeno odsotnost šteti od datuma izbrisa, torej od 26. 2, 1992, ker so ji do takrat veljale še vse pravice v Republiki Sloveniji.

33. Pritožbeni očitek, da organ prve stopnje povsem neutemeljeno niti ne omeni, da je pritožnica žena B.B. in mati njunih dveh otrok, pa ministrstvo dodaja, da je to v konkretni upravni zadevi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje pritožnici v Republiki Sloveniji povsem nepomembno, saj mora v skladu z zakonom izpolnjevati pogoje, ki so določeni v ZUSDDD.

34. Ministrstvo pojasnjuje, da se sicer kot dokaz v upravnem postopku, kar je tudi postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, skladno z ZUP uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, torej tudi izjava stranke. Vendar pa se izjava stranke, kot ZUP določa, sme vzeti kot dokaz le, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj dokazov. Na splošno pa je izjava stranke najmanj zanesljiv dokaz, ker je stranka zainteresirana za izid ugotovljenega postopka. Ne glede na to, da so bile pri dokazovanju poskusov vračanja in nadaljevanju z dejanskim življenjem v Sloveniji pritožnice vključene tudi izjave prič, ki jih je predlagala sama, tudi iz izpovedb v postopku zaslišanih prič (moža B.B. in nečakinje C.C.) ne izhaja, da bi se pritožnica v obdobju od leta 1996 do 2001 poskušala vrniti v Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem, to ne izhaja niti iz izjav zaslišanih prič, ki jih je predlagala sama. Ministrstvo zavrača pritožbeni argument, da bi organ prve stopnje moral ponovno zaslišati moža B.B., saj je bil ta zaslišan pri organu prve stopnje 18. 9. 2013, ko mu je bila dana možnost, da pove vse, kar želi povedati v zvezi z vlogo. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe je organ prve stopnje sledil izjavam prič in stranke ter jih upošteval kot dokaz, vendar ti niso izpričali o poskusih vrnitve pritožnice v obdobju od avgusta 1996 do avgusta 2001. Pritožnica sama je navedla, da vrnitev v Slovenijo pred letom 2001 zaradi šolanja otrok v Srbiji ni bila mogoča, prav tako pa mož v Sloveniji ni imel primernega stanovanja, kjer bi lahko živela vsa družina. Dokazovanje pritožnice, da je mož v letu 2010 oziroma 2011 pridobil primerno stanovanje in da je leta 2010 odprl svoj s.p. ne more spremeniti ugotovitve organa prve stopnje, da pritožnica v postopku ni dokazala, da se je po petletni dopustni odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let od avgusta 1996 do avgusta 2001 poskušala vrniti v Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem. Vsi nadaljnji poskusi po tem obdobju pa so v zadevi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, skladno z ZUSDDD, brezpredmetni.

35. V tožbi tožnica pravi, da je organ dokaze s pridobitvijo potrdil in odločb o njenem prenehanju delovnega razmerja in odvzemu stanovanjske pravice kot nepotrebne zavrnil, prav tako pa tudi dokaze v zvezi pridobivanjem teh podatkov za moža B.B. in podatkov zanj o izdanih delovnih dovoljenjih, začasnih prebivališčih, zahtevane listinske dokaze za B.B. pa tudi iz razloga, ker naj bi ta ne bil prosilec in stranka v postopku.

36. Nesporno je in upravni organ je ugotovil, da je bila tožnica upravičeno odsotna in se po zakonu šteje, da je bivala v Sloveniji od izbrisa do leta 1996, ne pa tudi dalje. Povsem neutemeljeno pa niti ne omeni, da je tožnica žena B.B. in mati njunih dveh otrok E.E. in F.F., rojenih v Sloveniji 1981 in 1983 leta in sta bila leta 1991 leta in 1996 leta oba še mladoletna in šoloobvezna, da otroka v Slovenijo ni mogla po letu 1996 vpisati v šolo, ker sta bila prav tako izbrisana iz registra prebivalstva, ni pa ju mogla ilegalno pripeljati v Slovenijo. Prav tako je, četudi odločba tega ne ugotovi, je pa to izpovedal mož B.B., delodajalec nedvoumno zavrnil vsakršno možnost, da bi za prosilko pridobil delovno dovoljenje in ji dal stanovanje v najem. To pa sta bila pogoja, da bi se kot tujka lahko vrnila v Slovenijo, kjer je bil in ostaja njen življenjski interes z upoštevanjem njenega interesa po družinskem življenju in da je mož šele v letu 2011 pridobil v Sloveniji najemno stanovanje, v katerem bi lahko družina bivala. Povsem spregledano je dejstvo, da je tožnica žena B.B., ki si je po Zakonu o tujcih uredil delo in bivanje v Sloveniji in ki imata skupna otroka, rojena v Sloveniji in leta 1996 še oba mladoletna. Toda prav slednje je v vlogah poudarjeno, saj je povsem razumljivo, da je interes družine, da živi skupaj in ne v dveh različnih državah. Iz odločbe pa je razvidno, da upravni organ ilegalni vstop v državo, kot edini možen vstop v državo šteje kot tisto dejstvo, ki bi ga prosilka lahko izpolnila in bivala v Sloveniji. Pridobitev predlaganih dokazov in z dodatnim zaslišanjem B.B., ki je večkrat odšel do prosilkinega delodajalca, stanodajalca, takrat pristojne upravne enote, pa je bila zavrnjena. Ugotavljati bi se morala vsa dejstva in upoštevati tudi splošno znana dejstva, da družina ne more živeti ilegalno in na cesti, saj bi to bilo neodgovorno in škodljivo zlasti za otroka, da novih zaposlitev v Sloveniji ni bilo mogoče pridobiti za tujce za nedoločen čas in bi to za tožnico lahko napravil le njen delodajalec do 31.8.1991 in le s pridobitvijo delovnega dovoljenja bi lahko skupaj z možem in svojima otrokoma zagotovila normalen razvoj, šolanje.

37. Zaključek, da je tožnica v letu 2004 prišla v Slovenijo na zasebni obisk, je povsem napačen. Splošno znano je , da so državljani Srbije v Slovenijo lahko vstopali le z vizumi in da so te prejeli le za določen čas in seveda vsi z razlogom zasebnega obiska. Torej navedba razloga vstopa v Slovenijo po vizumu ni utemeljitev, kot jo kot zaključek ugotovi obrazložitev odločbe. Tega leta je tožnica tudi sama poskusila urejati delo pri svojem delodajalcu in je bila tako kot njen mož, ko je to poskušal zanjo, prav tako zavrnjena in prav tako z razlogom, da je tujka in da je njeno delovno mesto zapolnjeno z drugo osebo, stanovanje pa tudi zaseda drug najemnik. Ni potrebno dokazovati in splošno znano je, da so vsi pristojni organi tako delodajalcev kot državni organi pristojni za notranje zadeve izbrisane preprosto odslavljali s sklicevanjem na izbris iz registra, izgubo vseh pravic v Sloveniji iz tega razloga in možnost vrnitve izključno pod pogoji Zakona o tujcih. Samo naštevanje listinskih in drugih dokazov je vsekakor premalo za odločitev in ugotovitev, da je odločitev sprejeta z upoštevanjem člena 10. ZUP.

38. Kljub izvedenim listinskim dokazom ti v odločbi niso analizirani in kljub neutemeljeni zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov je v odločbi preprosto zaključeno, da je tožnica imela možnost vrnitve v Slovenijo, ker je imel njen soprog B.B. od leta 1996 urejeno bivanje v Sloveniji, zato ni dokazala resnega interesa po vrnitvi in ureditvi statusa. Takšen zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zaslišan B.B. je izpovedal, da je bil po začasnih delovnih dovoljenjih v Sloveniji od 1996 dalje do 18.10.2004, da je v tem času živel v stanovanjih, ki jih je imel delodajalec na razpolago za takšne delavce, da mu je šele koncem leta 2011 po mučnem iskanju stanovanja, stanodajalec dal soglasje za prijavo stalnega prebivališča in sicer v Železnikih, ..., z lastnikom, ki je kasneje dovolil tudi priselitev njegove družine in pred tem te možnosti ni imel, da je tožnica že leta 2007 zaprosila za stalno prebivališče, vloga ji je bila zavrnjena, saj ni mogla pridobiti dokumentov, kot jih je v postopku zanjo zahteval pristojni organ, da je nečakinja C.C. izpovedala, da ve, da je bila tožnica najmanj enkrat v Sloveniji in ve, da si je tudi takrat poskušala urejati stalno prebivališče in to v letu 2004 in da je bila v neprestanih kontaktih z njenimi starši glede možnosti vrnitev preostale družine v Slovenijo, da iz vizuma izhaja, da je bila v letu 2004 v Sloveniji. Iz navedenega izhaja, da je tožnica vseskozi ne samo želela, pač pa aktivno poskušala urediti svoj status v Sloveniji, kar pa iz opisanih ovir vsekakor ni mogla storiti, saj je vsakokrat naletela na zakonsko oviro za ureditev takšnega stanja, obenem pa so te zakonske ovire pogojevale njene dejanske možnosti ureditve statusa, povezane s pridobitvijo soglasja za prijavo stalnega prebivališča od stanodajalca. Otroka sta sicer v Srbiji obiskovala šolo, najprej kot begunca, nato s pridobljenim statusom državljana. Zanje vseskozi ekonomsko skrbi mož, ki živi in dela v Sloveniji. Pri odločitvi ni upoštevana izjava B.B. in C.C., ki sta oba povedala, da je tako tožnica, kot njena družina, v neprekinjenem stiku in prizadevanjih za ureditev njenega statusa in celotne družine v Sloveniji, ki traja vse od izbrisa iz stalnega prebivalstva, vendar neuspešno. Tožnica je trdila, da je bila ves čas v kontaktu z možem in sorodniki, ki so ji neprestano sporočali, da so možnosti za vrnitev samo tiste, ki jih določa Zakon o tujcih, torej nikakršne, kar pa je v odločbi preprosto ignorirano in zaključeno, da tožnica ni dokazala interesa po vrnitvi, kar dokazuje potni list, ki ga je dobila v letu 1995 in ji je omogočal vrnitev in ureditev statusa.

39. Predvsem pa tožnik poudarja, da zakonski roki po specialnem zakonu ne morejo teči pred 26. 2. 1992 , ko je bila tožnica izbrisana iz registra prebivalstva, saj je do tega datuma imela vse pravice in šele tega dne so ji bile odvzete in ne kot šteje organ od avgusta 1991, kar pomeni, da je upravni organ tudi nepravilno izračunal obdobja upravičene odsotnosti po l.č členu ZUSDDD za tožnico. Predlaga izvedbo dokazov na glavni obravnavi in da sodišče odpravi odločbo ter tožnici povrne stroške postopa.

40. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

41. Tožba je utemeljena.

42. Upravno sodišče, upoštevajoč 1. odstavek 46. člen Protokola št. 11 h Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94), zakonitost izpodbijanega akta presoja v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1) V zadevi Kurić je namreč bila izdana t.i. pilotska sodba za šest pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. ESČP pilotsko sodbo izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presoje ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.(2) ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil ukinitev osebnih dokumentov, izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.(3) ESČP je v tej zadevi poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP ugotovilo tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP,(4) ki je relevantna v tem upravnem sporu.5 Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;(6) ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,(7) vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki so morda želeli dobiti državljanstvo drugih republik bivše SFRJ in ne Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.88) V sodbi v zadevi Kurić in ostali je Veliki senat ESČP odločil tudi, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva(9) na državni ravni zaradi omenjenih kršitev pravic in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.(10) Za obravnavani upravni spor pa je še posebej pomembno, da je Veliki senat ESČP v času odločanja (v mesecu juliju 2012) upošteval tudi zakonodajno spremembo ZUSDDD-B (Uradni list RS. št. 50/2010, člen 1.č) in sicer v 211. odstavku obrazložitve sodbe. V primeru pritožnikov v zadevi Kurič in ostali sicer predmet spora niso bile okoliščine v zvezi z dvojnim petletnim obdobjem in ravnanji, ki kažejo na to, da so se pritožniki poskušali vrniti v Slovenijo v t.i. drugem petletnem obdobju. Vendar pa ESČP teh pogojev iz 1.č člena ZUSDDD v sodbi ne obravnava in zgolj zaradi dejstva izbrisa, ki ni bil nujen, ugotovi, da je šlo za kršitev navedenih pravic iz MKVČP. Edino v povezavi s presojo procesnih predpostavk za vložitev pritožbe na ESČP je ESČP upoštevalo, da pritožnika Dabetić in Ristanović nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker nista niti zaprosila za naknadno izdajo dovoljenja za bivanje na podlagi zakona, ampak sta neposredno vložila pritožbo na ESČP. ESČP je upoštevalo, da nista na noben način izrazila želje, da bi bivala v Sloveniji, tako da bi si poskusila urediti status.(11)

43. V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi ključnih zakonskih določil glede pogojev iz 1.č člena ZUSDDD, na katere je tožena stranka oprla negativno odločitev v obravnavanem primeru. Na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUSDDD se tujcu izda dovoljenje za stalno prebivanje, če dokaže, da je dejansko živel v Sloveniji v določenem obdobju. Temeljno določilo, ki opredeljuje pojem „dejanskega življenja“ je prvi stavek 1.č člena ZUSDDD. Po tem določilu dejansko življenje v Sloveniji pomeni, da „ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih in socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.“

44. V zvezi s tem je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta pomembno, kar sicer noben upravni organ ni upošteval, da je tožnica z otrokoma po navedbah priče B.B. (moža tožnice) izkoristila šolske počitnice in takrat zaradi političnih in osebnih pritiskov na družinske člane odšla s šoloobveznima otrokoma k bratu v Kragujevac. Noben podatke v spisu ne kaže na to, da bi se tožnica tam naselila z namenom trajnega bivanja, saj je z otrokoma dobila status beguncev, kasneje pa so dobili stanovanje od prijateljev. Na zaslišanju je tožnica povedala, da so se tri tedne po prihodu v Srbijo poskušali vrniti, vendar je bila meja med Srbijo in Hrvaško zaprta. To kaže na to, da niso Slovenije zapustili s trajnim namenom naselitve v Srbiji. Glede na to, da je tožničin mož na podlagi delovnega dovoljenja prišel nazaj v Slovenijo leta 1996 in tudi ves čas v Sloveniji ostal, to pomeni, da je tožnica v tem obdobju imela del družinskih in ekonomskih vezi v smislu 1. odstavka 1. člena ZUSDDD v Sloveniji, poleg prijateljev in sorodnikov, ki jih je tudi omenjala. Tudi oba otroka ste se ji rodila v Sloveniji leta 1981 oziroma leta 1984, kar pomeni, da sta bila ob izbrisu stara 8 oziroma 11 let in je razumljivo, da sta imela takrat pretežno socialne vezi v Sloveniji.

45. Poleg splošne opredelitve dejanskega življenja iz prvega stavka 1. odstavka 1. člena ZUSDDD je zakonodajalec dejansko življenje opredelil tudi preko točno določenih razlogov za daljšo prekinitev bivanja v Sloveniji, ki je dopustna z vidika možnosti za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, in med temi razlogi sta tudi razloga izbris iz registra stalnega prebivalstva ter razlog vojnih razmer v naslednicah nekdanje države SFRJ. Iz obeh odločb izhaja, da je organ sprejel dejstvo, da je bil razlog nezmožnosti vrnitve tožnice v Slovenijo vojna situacija v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ (četrta alineja 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD), tožnica pa je v upravnem postopku navajala tudi razlog izbrisa iz registra stalnih prebivalcev dne 26. 2. 1992. Slednje pa je razlog iz prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. V dosedanji upravno-sodni praksi je Upravno sodišče že zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki pravi, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“ /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti.(12) Ker določilo 4. odstavka 1. člena ZUSDDD določa, „če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka /.../ trajala, več kot pet let“ /.../, bi torej tožena stranka morala ugotavljati, kateri razlog je preprečil tožnici, da se vrne v Slovenijo: ali je to bilo zavedanje skupaj z administrativnimi ovirami zaradi izbrisa, ali pa morebiti vojne razmere, ali pa morebiti kombinacija obeh razlogov. Zaprtje meje med Hrvaško in Srbijo, kar je povedala tožnica na zaslišanju, je bil lahko prvi razlog za nezmožnost vrnitve, vendar pa tožnica ne bi imela nepremostljive ovire za vrnitev v času po izbrisu, če ona ne bi bila izbrisana. Na ta način bi upravni organ moral šteti prvo petletno obdobje iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Oba upravna organa pa sta prvo petletno obdobje začela šteti kar od časa, ko je tožnica z otrokoma (začasno) zapustila Slovenijo, to je dne 28. 8. 1991. Če je bil izbris iz registra glavni razlog, da se tožnica ni mogla vrniti v Slovenijo, potem bi morala tožena stranka prvo petletno obdobje računati od dneva izbrisa, to je od dne 26. 2. 1992. Tožena stranka je torej zmotno uporabilo materialno pravo iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD.

46. Naslednja napaka pri uporabi določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD pa se nanaša na pojmovno zvezo „ravnanja osebe, ki kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Sloveniji“. Določilo 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD namreč pravi, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“ Tožena stranka tožnici ni priznala omenjenih poskusov vračanja v drugem petletnem obdobju.

47. Katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnica v času odsotnosti „poskušala vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji, je precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je brez upoštevanja sodbe ESČP v zadevi Kurić in ostali mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnica morala vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazala zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

48. Drugostopenjski organ se je glede tega pravnega vprašanja posredno opredelil v tem smislu, ko pravi, da so „med ravnanji, ki kažejo na poskus vrnitve npr. pridobitev vizuma ali vizumov ali poskus pridobitve vizuma, nadalje poskušanje ureditve statusa z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, poskus vstopa v državo, pa je bil vstop zavrnjen, iskanje zaposlitve ali stanovanja v Republiki Sloveniji in podobno.“ V tej opredelitvi so tako ravnanja, ki pomenijo začetek formalnih pravnih postopkov (restriktivna razlaga), kot tudi neformalna ravnanja v smislu iskanja zaposlitve in stanovanja (široka razlaga). Restriktivna razlaga je že samo z vidika jezikovne razlage določila 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD nepravilna, poleg tega pa bi vodila tudi k razlagi ZUSDDD, ki ne bi bila v skladu s sodbo ESČP v zadevi Kurić in ostali. Kajti če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“(13) To pa kaže na bolj široko razlago pojma „ravnanja“, kot jo je zavzel drugostopenjski organ.

49. Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v luči sodbe v zadevi Kurić upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe.(14) Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti(15) in z občutki nemoči in frustracijami.(16) ESČP, kot že rečeno, ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa.(17) Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »vseh pravnih sredstev« v Sloveniji,(18) ne pa z vidika vprašanja, ali sta se kakorkoli poskušala vrniti v Slovenijo v določenem časovnem obdobju. ESČP je torej po MKVČP dolžno ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, medtem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov, saj bi restriktivna razlaga določila 1.č člena ZUSDDD lahko pripeljala do nove kršitve MKVČP. 50. Naslednji (četrti) razlog, ki govori za široko razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani(19), ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo, ni bistvena.(20) Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev; na podoben način kot v zadevi Up-200/04 z dne 22. 6. 2006, bi torej tožena stranka v obravnavani zadevi morala upoštevati navedbe tožnice, da sta bila njena otroka šoloobvezna, da sta bila izbrisana, da jim je bilo stanovanje odvzeto, in da se z otrokoma ni imela kam vrniti. V zvezi s tem je predlagala izvedbo dokaza glede načina odvzema stanovanja ter izgube zaposlitve oziroma odvzema delovnega mesta (31. 8. 1991), kar je tožena stranka neupravičeno zavrnila. Če drži, kar je povedala tožnica, da je stanodajalec odnesel stvari iz stanovanja, potem to kaže na dejstvo, da tožnica ni odšla s trajnim namenom izselitve iz Slovenije in se je hotela vrniti.

51. Ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD je torej treba presojati prek vseh aktivnosti tožnice za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnice. V okviru tega tožena stranka brez upravičenega razloga ni upoštevala izpovedbe tožničinega moža o tem, kako je spraševal na šoli in na upravni enoti o tem, kako bi se lahko žena vrnila v Slovenijo; tožena stranka je tudi zmotno ocenila dejstvo, namreč da je tožničin mož dobil dovoljenje za bivanje, tožnica pa ne, čeprav je tožnica trdila in njen mož je na zaslišanju potrdil, da je dovoljenje za bivanje dobil, ker ga je podpiral delodajalec, medtem ko v primeru tožnice tega razmerja med delodajalcem in tožnico ni bilo. Tožena stranka ni upoštevala izjave tožničinega moža kot priče, da je tožnica bila v Sloveniji in da se je pozanimala na Občini Kranj oziroma na upravni enoti o možnostih vrnitve tako glede stanovanja in zaposlitve na Osnovni šoli Kamnik. Tudi priča C.C. je izpovedala, da je bila tožnica pri njih na Visokem, da se spomni sina E.E. leta 2002 in še eno leto pred tem, da sta bila vsakokrat pri njih po en mesec in da ve, da si je urejala prebivališče v Sloveniji, a ji ni uspelo. Vse to je prvostopenjski organ povzel v izpodbijano določbo, a ničesar od tega ni upošteval tako, da bi bila uporaba 1.č člena ZUSDDD v konkretnem primeru v skladu s sodbo ESČP v zadevi Kurić in ostali ter z jezikovno in teleološko razlago ZUSDDD in splošnima načeloma materialne resnice in proste presoje dokazov (8. in 10. člen ZUP).

52. Zaradi učinkovitega vodenja ponovnega postopka pa sodišče še pripominja, da je Upravno sodišče že zavzelo stališče, da je zmotna uporaba prava, če organ šteje, da ravnanja tožnika po drugem petletnem obdobju nikakor ne morejo vplivati na odločitev.(21) Če ravnanja vlagatelja prošnje v smislu poskusov vračanja v Slovenijo tekom obdobja prvih petih let, ki se lahko dejansko podaljšuje, če je več razlogov postopoma vplivalo na nezmožnost vrnitve, in po obdobju drugih petih letih ne bi mogla imeti nobenega vpliva na določitev, potem bi takšna restriktivna in toga interpretacija v luči sodbe Velikega senata ESČP lahko vodila do novih kršitev MKVČP. Zakonodajalec sicer ima, kot je navedlo Ustavno sodišče v odločbi U-II-10/10 z dne 10. 6. 2010, „večje polje proste presoje le pri odločitvi, kako dolga odsotnost zaradi odstranitve tujca iz države se ne upošteva pri ugotavljanju dejanskega življenja v Sloveniji in po kolikšnem času se od posameznika lahko pričakuje določena aktivnost, iz katere izhaja, da se je želel vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati s stalnim prebivanjem.“(22) Vendar pa to ne pomeni, da je zakonodajalec izključil kakršenkoli pomen ravnanj vlagateljev teh prošenj v času med tekom obdobja zakonske domneve o dejanskem življenju in po preteku drugega obdobja petih let po izteku zakonske domneve za ugotavljanje namena ravnanj vlagateljev. Ker gre v tovrstnih zadevah za ugotavljanje tudi subjektivnih ravnanj, je za obravnavi spor relevanten tudi čas, ko je veljala za tožnika zakonska domneva, in čas po izteku drugega obdobja petih let, ker je preko teh obdobij in ravnanj strank mogoče z večjo stopnjo zanesljivosti ugotavljati verodostojnost ravnanj v zakonsko določenem obdobju (drugih) petih let po (prvem) obdobju petih let, ko je prenehala veljati zakonska domneva.

53. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (4. odstavek 1.č člena ZUSDDD) in je nepopolno in netočno ugotovila dejansko stanje tudi zaradi napačno vodenega dokaznega postopka (kršitev 8. in 10. člen ZUP ter 2., 3. in 5. točka 214. člena ZUP). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo na glavni obravnavi, ker niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev o tožnikovi prošnji po vsebini, saj je po naravi te upravne stvari upravni organ pristojen za odločanje o prošnjah po ZUSDDD, tožena stranka pa ni pravilno in popolno izpeljala ugotovitvenega postopka in je tudi nepravilno uporabila materialno pravo (2. točka 1. odstavka 65. člena ZUS-1). Poleg tega tožnik tudi ni uveljavljal, da bi mu novi postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (1. točka 1. odstavka 65. člena ZUS-1). Tožnik je uveljavljal, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek in tudi ni predlagal izvedbe kakšnega dokaza, razen vpogleda v spis ter tistih dokazov, ki bi jih moral izvesti upravni rogan. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

54. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285.00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 413. opomba (3) : Ibid. odst. 356. opomba (4) : Ibid. odst. 360-362. opomba (5) : V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1710 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (6) : Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 341-349. opomba (7) : Ibid. 351-353. opomba (8) : Ibid. 354-359. opomba (9) : Ibid. 267-268. opomba (10) : Ibid. 415, 9. točka izreka sodbe.

opomba (11) : Ibid. odst. 292. opomba (12) : Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I U 1930/2012 z dne 19. 6. 2013. opomba (13) : Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2).

opomba (14) : Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 299. opomba (15) : Ibid. odst. 302. opomba (16) : Ibid. odst. 303. opomba (17) : Ibid. dost. 292. opomba (18) : Ibid. odst. 293. opomba (19) : Up-199/95 z dne 5. 2. 1998. opomba (20) : Up-200/04 z dne 22. 6. 2006. opomba (21) : Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I U 1930/2012 z dne 19. 6. 2013. opomba (22) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 31.