Jedro

Določitev pogodbene kazni zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki je rezultiralo v razdrtju pogodbe, pa je v nasprotju s prisilno določbo 3. odstavka 270. člena ZOR in zato nično, v kolikor se nanaša na neizpolnjevanje denarnih obveznosti (1. odstavek 103. člena ZOR) in kot tako ne more uživati sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 4. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. Ig ... z dne ... v 1. točki z glavnico 1.661.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2000 dalje do plačila in za zakonite zamudne obresti od glavnice 500.000,00 SIT za čas od 1.4.2000 do 3.9.2001 ter v 3. točki za 38.603,68 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2000 dalje do plačila (1. odstavek izreka). Citirani sklep o izvršbi je razveljavilo za znesek 2.270.945,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 dalje do plačila in izvršilne stroške nad zneskom 38.603,68 SIT in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka). Sklep o izvršbi je razveljavilo še glede zneska 500.000,00 SIT zaradi umika tožbe v tem delu in v tem delu pravdni postopek ustavilo (3. odstavek izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 73.345,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2001 dalje do plačila (4. odst. izreka).

Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem ni uspela (2. in posledično 4. odstavek izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da se je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno spustilo v razlago jasne določbe tč. 18. 3. 2. trgovske pogodbe (priloga A6), ki določa, da je trgovec (tožena stranka) dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 20.000 DEM, če pride do prenehanja pogodbe po njegovi krivdi.

Pogodbena kazen je namenjena utrjevanju pogodbene obveznosti. Pogodbi nezvesto stranko naj zadane sankcija, ki je v pogodbi dogovorjena zaradi neizpolnitve, nepravilne izpolnitve oziroma zamude z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti (1. odstavek 270. člena ZOR). Po 3. odstavku 270. člena ZOR pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Navedena kogentna določba utemeljuje zaključek, da je dogovor o pogodbeni kazni dopusten samo za primer neizpolnjevanja ali nepravilnega izpolnjevanja (tudi izpolnjevanja z zamudo) nedenarnih obveznosti.

Iz trditve tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 8.6.2001 (list. št. 31) pa izhaja, da je razdrla trgovsko pogodbo zaradi nespoštovanja pogodbenih obveznosti, nesolidnega poslovanja in slabih prodajnih rezultatov tožene stranke. V čem konkretno naj bi bilo poslovanje tožene stranke nesolidno, kakšne prodajne rezultate je dosegala in kakšni so bili dogovorjeni oziroma pričakovani, pa tožeča stranka ni pojasnila. Navedenih očitkov toženi stranki zato niti ni bilo mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je navedla le, da tožena stranka svojih obveznosti bodisi sploh ni izpolnila, ali pa jih je izpolnila z zamudo. Ta dejanja je konkretizirala le z navedbo prepoznih plačil rezervnih delov in osebnih vozil in le delnega plačila kupnine za osebno vozilo. Konkretizirala je torej le neizpolnjevanje denarnih obveznosti tožene stranke skladno s pogodbenimi določili.

Določitev pogodbene kazni zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki je rezultiralo v razdrtju pogodbe, pa je v nasprotju s prisilno določbo 3. odstavka 270. člena ZOR in zato nično, v kolikor se nanaša na neizpolnjevanje denarnih obveznosti (1. odstavek 103. člena ZOR) in kot tako ne more uživati sodnega varstva. Iz tega razloga je uveljavljani zahtevek na plačilo pogodbene kazni v znesku 2.270.945,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi neutemeljen.

Iz zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške.