Jedro

Višje sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine - prestane in bodoče ter neprijetnosti med zdravljenjem upoštevalo v pravi meri upoštevalo vse elemente, ki jih kot relevantne predpisujeta 200. in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ni namreč mogoče iti mimo tega, da je tožnik trpel trajne hude in srednje močne bolečine le poltretji dan, takšne občasne pa 3 dni, medtem ko je bilo zmernih trajnih 10 dni, občasnih in pojemajočih zmernih pa 14 dni, torej vseh vsega skupaj dober mesec dni. Nadalje, da je nosil ovratnico, in to mehko 14 dni in dobil tetanus injekciji.

Neprijetnosti torej niso bile tako številne, kot skuša to oceniti revizija. V zvezi z bodočo škodo gre le za občasne bolečine pri sunkovitih gibih z vratom, v zvezi s čimer je tožnik še pojasnil, da pri vsakdanjih gibih nima težav, celo ne, če glavo obrne do konca. Torej navzlic dejstvu, da je bil tožnik star ob nesreči 36 let, opisana intenzivnost in pogostost bolečin ne opravičujeta višje kot prisojene odškodnine iz tega naslova v znesku 300.000,00 SIT. Tudi primerjava z odškodninami, ki jih prisojajo slovenska sodišča v podobnih primerih, ne opravičuje višje, kot je prisojena odškodnina, ki pomeni pravično denarno zadoščenje v smislu prvega odstavka 200. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 16.4.1992 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 606.010,00 SIT odškodnine in povrniti pravdne stroške vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je v presežku za 300.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Za prestane telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je prisodilo od zahtevanih 500.000,00 SIT le 200.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo tako, da je prisojeno glavnico zvišalo za 100.000,00 SIT, torej skupaj na 706.010,00 SIT. Po stališču tega sodišča gre tožniku odškodnina tudi za bodoče telesne bolečine. Tako je ostal zavrnjen zahtevek le še za 200.000,00 SIT.

Proti temu zavrnilnemu delu sodbe vlaga revizijo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se sodbi nižjih sodišč spremenita, da bo tožniku prisojena nadaljnja odškodnina 200.000,00 SIT z obrestmi in vsemi stroški. Meni, da sta sicer sodišči pravilno ugotovili obseg in intenziteto telesnih bolečin in neugodnosti, ki jih je in ki jih bo tožnik prestajal, da pa je bilo vse to preskromno odškodninsko ovrednoteno, zlasti še, ker bo bolečine trpel še okoli 40 let, in to tudi pri spremembi vremena in prisiljeni drži. Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizija sicer pravilno povzema vse dejanske ugotovitve nižjih sodišč v zvezi z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe, vendar dodaja še dve ugotovitvi o tožnikovih bodočih bolečinah, ki naj bi bile ob spremembah vremena in ob tožnikovi prisilni drži. Tega sodišče ni ugotovilo in, mimogrede povedano, niti tožnik sam ni tega omenil med izvajanjem dokaza z zaslišanjem strank. Revizija s tem posega na dejansko področje oziroma skuša uveljaviti razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v revizijskem postopku zakonsko izrecno prepovedan (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Vrhovno sodišče tako teh trditev ni smelo upoštevati.

Izrecno uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan. Višje sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine - prestane in bodoče ter neprijetnosti med zdravljenjem upoštevalo v pravi meri upoštevalo vse elemente, ki jih kot relevantne predpisujeta 200. in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ni namreč mogoče iti mimo tega, da je tožnik trpel trajne hude in srednje močne bolečine le poltretji dan, takšne občasne pa 3 dni, medtem ko je bilo zmernih trajnih 10 dni, občasnih in pojemajočih zmernih pa 14 dni, torej vseh vsega skupaj dober mesec dni. Nadalje, da je nosil ovratnico, in to mehko 14 dni in dobil tetanus injekciji. Neprijetnosti torej niso bile tako številne, kot skuša to oceniti revizija. V zvezi z bodočo škodo gre le za občasne bolečine pri sunkovitih gibih z vratom, v zvezi s čimer je tožnik še pojasnil, da pri vsakdanjih gibih nima težav, celo ne, če glavo obrne do konca. Torej navzlic dejstvu, da je bil tožnik star ob nesreči 36 let, opisana intenzivnost in pogostost bolečin ne opravičujeta višje kot prisojene odškodnine iz tega naslova v znesku 300.000,00 SIT. Tudi primerjava z odškodninami, ki jih prisojajo slovenska sodišča v podobnih primerih, ne opravičuje višje, kot je prisojena odškodnina, ki pomeni pravično denarno zadoščenje v smislu prvega odstavka 200. člena ZOR.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).