Jedro

Med prejemke, ki se upoštevajo po določbah 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije, spadajo tudi prejemki iz pogodbe o zaposlitvi ter prejemki samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni vir opravljajo samostojno dejavnost v RS. Kot izhaja iz določb 3. člena Uredbe, je pri tem za presojo izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS v primeru prejemkov iz prvega odstavka 3. člena Uredbe bistveno obdobje dveh let pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo, le v primeru prejemkov iz petega odstavka 3. člena Uredbe je relevantno obdobje šestih mesecev pred vložitvijo prošnje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-1582/2019/4 (1323-10) z dne 23. 12. 2019 se odpravi in se zadeva istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: toženka) v postopku revizije odločilo, da se zagotovilo Upravne enote ... št. 213-130/2018-39 z dne 18. 6. 2019 (v nadaljevanju: zagotovilo) odpravi (1. točka izreka), da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi (2. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 15. 10. 2018 pri Upravni enoti ... (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS). Prvostopenjski organ je v zadevi izdal zagotovilo, da bo tožnica sprejeta v državljanstvo RS, če bo dokazala, da je ali bo odpuščena iz državljanstva ... ter bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjevala pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS; kot še izhaja iz izreka zagotovila, slednje velja, če toženka nanj v postopku revizije poda soglasje, in sicer velja dve leti od dneva vročitve soglasja stranki; če tožnica v tem roku dokazov iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ne bo predložila, se bo štelo, da vlogo za sprejem v državljanstvo RS umika. Toženka, ki ji je bilo zagotovilo predloženo v revizijo, navaja, da je bilo dejansko stanje glede pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS nepopolno ugotovljeno, zato je zagotovilo odpravila in sama odločila o zadevi. Citira določbe prvega odstavka 10. člena ZDRS (ki v 4. točki kot pogoj določa, da ima oseba zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost) in devetega odstavka istega člena ZDRS ter določbe 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju: Uredba). Kot ugotavlja toženka, je osnovni znesek minimalnega dohodka v obdobju od 1. 8. 2018 do 18. 8. 2019 znašal 392,75 EUR. Tožnica je ob vložitvi prošnje (dne 15. 10. 2018) prejemala prejemke kot samozaposlena oseba, ki kot svoj edini in glavni poklic opravlja samostojno dejavnost v RS, zato se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost, šteje, če je vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje (vsaj od septembra 2016) neprekinjeno prejemala dohodke na eni izmed pravnih podlag iz 3. točke Uredbe v zakonsko predpisani višini. Po tem, ko našteje, katere listine in katere vrste dohodkov je upoštevala, toženka zaključi, da tožnica, ki je samska oseba in je dolžna preživljati zgolj sebe, v obdobju zadnjih dveh let pred vložitvijo vloge (od septembra 2016 do decembra 2018) sicer dosega znesek, s katerim ji je zagotovljena materialna in socialna varnost, vendar pa tega zneska ne dosega v obdobju od 1. 1. 2019 do 18. 6. 2019 (obdobje šestih mesecev). Na podlagi nepotrjenega obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 5. 2019 izkazuje, da razlika med davčno priznanimi prihodki in odhodki za obdobje teh petih mesecev znaša 1.850,60 EUR oz. 370,12 EUR mesečno. Toženka je, glede na tožničine navedbe v vlogi z dne 16. 12. 2019 ter priložen nepotrjen obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2019, opravila še en preračun in ugotovila, da je tožnica v navedenem obdobju imela 19.582,75 EUR prihodkov; ker se je odločila za "normirani način obdavčitve" po Zakonu o dohodnini, se šteje, da je imela odhodke v višini 80 % prihodkov, razlika med davčno priznanimi prihodki in odhodki tako znaša 3.916,55 EUR. Višina tožničinih dohodkov v obdobju od 1. 1. 2019 do junija 2019 tako znaša 356,05 EUR mesečno. Ker tožnica ni uspela dokazati izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, njeni vlogi ni moč ugoditi.

3. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo toženke iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da zagotovilo ostane v veljavi in da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo RS ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V tožbi navaja, da je dne 11. 10. 2018 podala vlogo za sprejem v državljanstvo, ter opisuje temu sledeči postopek. Ugovarja, da toženka ni pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V tej zvezi se po Uredbi upoštevajo tudi prejemki samozaposlenih, kot je tožnica od 1. 9. 2018 dalje, pred tem pa je prejemala dohodke iz naslova pogodb o zaposlitvi. V obdobju med 1. 1. 2019 in 30. 11. 2019 je imela 19.582,75 EUR prihodkov, to je 1.780,25 EUR mesečno. Skladno z ZDoh-2 je priglasila ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov v višini 80 % prihodkov, vendar to niso njeni dejanski odhodki, na kar je opozorila že v vlogi z dne 16. 12. 2019. Toženka se do tega ni opredelila in tudi ni ugotavljala dejanske višine tožničinih odhodkov, niti je ni pozvala k predložitvi dodatnih pojasnil oziroma dokazil v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožnica poudarja, da bistveno presega višino predpisanega minimalnega dohodka, ki ga določata ZDRS in Uredba. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z njunim namenom, ki je, da se v državljanstvo RS sprejmejo osebe, ki so vsaj minimalno socialno in materialno preskrbljene, kar tožnica vsekakor je. Sklicuje se na sodbo v zadevi I U 590/2014 ter meni, da je toženka pri ugotavljanju višine njenih prejemkov napačno ugotovila resnično stanje in da je s tem tožnico spravila v neenakopraven položaj v primerjavi z državljani Republike Slovenije, ki se lahko poslužijo normiranega načina obdavčitve in zato niso prikrajšani. Tožničini dejanski odhodki v letu 2019 znašajo 5.221,31 EUR in je tako imela 14.361,44 EUR dobička, s katerim lahko neomejeno razpolaga, kar mesečno pomeni 1.196,79 EUR in presega predpisani znesek. V dokaznem smislu se tožnica sklicuje na listine iz upravnega postopka ter prilaga še z upoštevanjem dejanskih odhodkov napravljen obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti ter podatke iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2019, predlaga tudi svoje zaslišanje.

5. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo zavrača očitek, da ni ravnala po pravilih upravnega postopka, saj je tožnici poslala dopis z dne 3. 12. 2019, na katerega se je tožnica tudi odzvala. Kot neutemeljene zavrača tudi vse ostale tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Z izpodbijano odločbo je toženka v postopku revizije odpravila zagotovilo, ki ga je tožnici izdal prvostopenjski organ, in odločila, da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo RS ne ugodi. Odločitev temelji na zaključku, da tožnica, ki je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 10. člena ZDRS, ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke prvega odstavka tega člena.

8. ZDRS v prvem odstavku 10. člena določa, da lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, ki so določeni v nadaljevanju prvega odstavka 10. člena ZDRS, med drugim pogoj, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V skladu z devetim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Podrobneje so sredstva, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost, opredeljena v 3. členu Uredbe.

9. Kot predpisuje prvi odstavek 3. člena Uredbe, se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed prejemkov, ki so našteti v nadaljevanju te določbe, med drugim tudi prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, ter prejemke samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v RS. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja, ali ima prosilec sredstva, ki mu zagotavljajo materialno in socialno varnost, upoštevajo katerakoli izmed sredstev, navedenih v prvem odstavku 3. člena; če prejema več sredstev iz prvega odstavka, se upošteva seštevek vseh sredstev (drugi odstavek 3. člena Uredbe). Ne glede na prvi odstavek se v skladu s petim odstavkom 3. člena Uredbe šteje, da ima prosilec zagotovljeno materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, če vsaj šest mesecev pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, oziroma prejemke iz pogodbe, sklenjene za določen čas, če gre za prvo zaposlitev prosilca po končanem šolanju v RS, ki jo je sklenil do dopolnjenega 28. leta starosti. Po sedmem odstavku 3. člena Uredbe se kot prekinitev prejemanja prejemkov iz prvega in petega odstavka tega člena šteje prekinitev pravne podlage za pridobivanje prejemkov za več kakor 30 dni; kot prekinitev prejemanja prejemkov pa se ne šteje prenehanje zaposlitve, če prosilec v obdobju prekinitve zaposlitve prejema denarno nadomestilo na podlagi zakona, ki ureja zavarovanje za primer brezposelnosti.

10. Med prejemke, ki se upoštevajo po določbah 3. člena Uredbe, torej spadajo tudi prejemki iz pogodbe o zaposlitvi ter prejemki samozaposlenih, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost v RS. Kot nadalje izhaja iz citiranih določb 3. člena Uredbe, je pri tem za presojo izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS v primeru prejemkov iz prvega odstavka 3. člena Uredbe bistveno obdobje dveh let pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo (vloge za sprejem v državljanstvo na podlagi 10. člena ZDRS), le v primeru prejemkov iz petega odstavka 3. člena Uredbe je relevantno obdobje šestih mesecev pred vložitvijo prošnje. Da bi toženka pri svoji odločitvi upoštevala navedene določbe Uredbe glede obdobja, ki je bistveno za presojo v zadevi spornega pogoja in za opredelitev katerega je ključen čas vložitve prošnje, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. V njej namreč toženka navaja, da tožnica minimalnega zneska, ki zagotavlja materialno in socialno varnost, ne dosega v obdobju od 1. 1. 2019 do 18. 6. 2019 s pristavkom "obdobje šestih mesecev", pri čemer pa obenem v obrazložitvi večkrat navede, da je tožnica obravnavano vlogo vložila 15. 10. 2018. 11. Tudi sicer je glede na vsebino tožbenih ugovorov treba ugotoviti, da toženka zaključkov o tožničinih prejemkih ni obrazložila skladno s predpisanim standardom (prvi odstavek v zvezi s petim odstavkom 214. člena ZUP), ki stranki omogoča učinkovito izpodbijanje odločbe v sodnem postopku. Toženka namreč ni utemeljila svojega izračuna višine tožničinih prejemkov oziroma ni konkretno navedla podlage, na kateri napravljen izračun temelji. Pomanjkljiva obrazložitev odločbe, zaradi katere slednje ni mogoče preizkusiti, pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.

12. Ker so bila torej iz navedenih razlogov v zadevi bistveno kršena pravila upravnega postopka, zaradi česar ni mogoče potrditi, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovljeno, obrazložitev izpodbijane odločbe pa nakazuje tudi na možnost nepravilne uporabe materialnega prava, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem bo morala toženka o zadevi ponovno odločiti v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1. Pri tem bo morala preveriti, kdaj je bila - glede na predpisano ureditev - vložena obravnavana tožničina prošnja za naturalizacijo (vloga za sprejem v državljanstvo na podlagi 10. člena ZDRS) ter nato zaradi presoje izpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka tega člena ZDRS ugotoviti višino tožničinih prejemkov v obdobju, ki je skladno z Uredbo bistveno za to presojo. Glede izračuna višine tožničinih prejemkov v relevantnem obdobju sodišče dodaja, da izhodišče zanj daje deveti odstavek 10. člena ZDRS, ki napotuje na uporabo predpisov o socialnem varstvu. Pred ponovno odločitvijo naj toženka tožnico seznani s svojimi ugotovitvami ter ji da možnost, da se o njih izreče. 13. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in spisov zadeve tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pogoji, da bi sodišče v obravnavani zadevi odločalo v sporu polne jurisdikcije, glede na določbe prvega odstavka 10. člena ZDRS (ki upravnemu organu daje pooblastilo odločanja po prostem preudarku) in tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 niso podani.

K II. točki izreka:

14. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in ker je tožnico v sodnem postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, ob upoštevanju drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov tega upravnega spora v višini 285,00 EUR, ki se, ker je njena pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Toženka mora tako tožnici povrniti 347,70 EUR stroškov tega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Od poteka paricijskega roka (ki je določen skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

15. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen ter opomba 6.1.c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).