Jedro

Dokazna ocena teh izpovedi, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče je pokazala, da prvo sodišče utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je zgolj pogojno odklonil strokovni pregled, ko je zahteval sterilno iglo, kajti dokazni postopek je pokazal, da so policisti ravnali povsem v skladu z navodili, ko so s seboj na strokovni pregled prinesli sterilni material in je bil le-ta pred obdolžencem tudi odprt, kar sicer nalagajo standardi tega medicinskega postopka in zato ne drži pritožbena navedba, da je poslujoča zdravnica pri tem poslovala po navodilih in sugestiji policista D. M., temveč prav obratno, obdolžencu je bilo nedvomno pojasnjeno, da je material sterilen, odločitev v zvezi s tem pa je sprejela tudi poslujoča zdravnica, obdolžencu pa je nekajkrat bila dana možnost, da sproducira tako urin, kot tudi da pristane na odvzem krvi, zato je pravilen zaključek prvega sodišča, da ni bil policist D. M. tisti, ki je prekinil opravo strokovnega pregleda, temveč prav nasprotno, kot je pravilno zaključilo prvo sodišče, je bil obdolženec tisti, ki se je izmikal opravi strokovnega pregleda v zvezi z odvzemom telesnih tekočin kljub ustreznim pojasnilom in zagotovilom medicinske stroke, da je ves uporabljen medicinski material sterilen, nekajkrat pa mu je bila ponujena tudi možnost, da se z oddajo urina počaka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega ravnanja v nasprotju z drugim odstavkom člena 105 ZPrCP in mu na podlagi 4. točke petega odstavka člena 105 istega zakona izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT), za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V izrečeno globo je vštelo tudi čas pridržanja, to je znesek 20,00 EUR, zaradi česar mora obdolženec plačati preostali znesek globe 1.180,00 EUR. V plačilo je obdolžencu naložilo tudi stroške postopke in sodno takso.

2. Tako odločitev napada obdolženec s pritožbo svoje zagovornice, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, prvemu sodišču pa očita tudi napačno uporabo materialnega prava, medtem ko obdolženec v svoji pritožbi (priloženi pritožbi svoje zagovornice) problematizira tudi izrečeno sankcijo in predlaga, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje pred drugega okrajnega sodnika, obdolženca pa se oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa napadene sodbe (člen 159 ZP-1) ugotavlja, da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na obdolženčevo škodo pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

5. Iz pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice izhaja, da se le-ta strinja z obdolženčevo izpovedjo, ki jo kot pritožbo prilaga obdolženec k njeni pritožbi in napada vse točke izpodbijane sodbe ter v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku trdi, da sodišče ni izvedlo zaslišanja prič, ki jih je predlagal obdolženec in tudi ni imelo namena pregledovati drugih dokazov, zato je dejansko stanje bilo napačno ugotovljeno in v tej zvezi tudi graja zaključke prvega sodišča o tem, da je bil obdolženec v času vožnje alkoholiziran, saj da v postopek ni bil pritegnjen izvedenec medicinske stroke, ki bi lahko razjasnil nastalo situacijo o napihanem zraku in o sterilnosti igel. Ker sodišče ni zaslišalo nobenega nevtralnega udeleženca, nobene strokovne osebe ali priče, ki jih je obdolženec predlagal, je šlo za rutinsko delo sodišča, ki je sprejelo napačno odločitev.

6. Take pritožbene navedbe so ne le nekonkretizirane, temveč tudi protispisne. Pritožba ne pove, katerih dokazov z zaslišanjem prič prvostopno sodišče ni izvedlo, sodišče pa je (točka 3) v izpodbijani sodbi natančno navedlo, katere dokaze je v tem prekrškovnem postopku izvedlo in katere zavrnilo, pri tem pa je pojasnilo, da ni zaslišalo priče s priimkom P., ker obdolženec ni navedel niti njenega imena niti naslova in tudi ne komandirja PP ..., saj okoliščino o morebitnih izpadih oziroma odnosu policista D. M. do obdolženca niso stvar tega postopka, temveč stvar senata, ki je o tem že odločil in odločitev katerega je sodišče v zvezi s tem dogodkom tudi dokazno ocenilo. Kar pa zadeva pritegnitev izvedenca medicinske stroke v zvezi z uporabo medicinskih pripomočkov za odvzem telesnih tekočin, pa je povedati, da takega dokaznega predloga tekom postopka pritožba tudi ni substancirano podala, pa tudi sicer glede na okoliščine primera ta dokaz v obravnavanem primeru, ko obdolženec ni opravil strokovnega pregleda, ni bil potreben, zato pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka o prekršku iz prvega odstavka člena 90 ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 155 ZP-1 ni podan.

7. S pritožbenimi navedbami, da pa je sodišče polagalo na jezik policistu kot priči, kaj naj izpove in da iz izpovedi policista D. M. ni zaključiti, da bi naj ta policist policijska pooblastila uporablja skladno z zakonom in da se je do obdolženca vedel nedostojno, čeprav se je obdolženec njegovim ukrepom podrejal in bil pri tem celo diskriminiran, pa pritožba ne uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, temveč v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, graja predvsem dokazno oceno izpovedbi policista D. M. in ostalih, v tej zvezi izvedenih dokazov, vendar pa takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

8. Drži sicer pritožbeno razmišljanje, da ni vedno vsak voznik v cestnem prometu vinjen in nesramen in da tudi nimajo policisti vsakič v vsakem postopku vse prav, vendar pa za konkretni postopek kaj takega, kot to ves čas skuša prikazati obramba, zlasti obsežne pritožbene navedbe obdolženca v zvezi z odnosom policista D. M., ni mogoče trditi. Natančno branje zapisnika o izpovedbi policista D. M. (list. št. 29 in list. 90) v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne potrjuje sugestibilnosti postavljenih vprašanj s strani sodišča, česar pritožba tudi argumentirano ni konkretizirala, temveč prav nasprotno, obdolženec je pri zaslišanju te priče bil vsakič tudi navzoč in je priči aktivno postavljal vprašanja, priča pa je na zastavljena vprašanja podajala tudi odgovore, zapisniki pa ne izkazujejo pripomb obdolženca za protokolacijo zapisanega, zato očitek o sugestibilnosti postavljenih vprašanj ne vzdrži. Izpoved policista D. M., ki je z obdolžencem vodil postopek preizkusa alkoholiziranosti, pa je prvostopno sodišče ocenjevalo tudi v kontekstu obdolženčevega zagovora ter izpovedi drugega poslujočega policista M. K. ter zdravnice V. L. in zdravstvenega tehnika D. S., ki sta bila zadolžena za opravo strokovnega pregleda, na katerega je bil obdolženec kritičnega dne neposredno po zaznavi prekrška, tudi odpeljan, izpovedi slednjih pa je natančno presojalo in dokazno ocenjevalo tudi v kontekstu listinskih dokazov, zlasti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti za obdolženca ter vseh listinskih dokazov, ki zadevajo izpravnost alkotesta, s katerim je bil opravljen preizkus alkoholiziranost, kot tudi dokazov, ki zadevajo opravljanje strokovnega pregleda, v okviru katerega je bil opravljen le klinični del, ne pa tudi odvzem telesnih tekočin, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dokazna ocena vseh teh dokazov, kot jo je sprejelo prvo sodišče v izpodbijani sodbi pa je po prepričanju pritožbenega sodišča logična in prepričljiva ter skladna z ostalimi izvedenimi dokazi, zato je pritožbeni očitek o diskriminaciji, ki ga pritožba prav tako argumentirano ne pojasni, pavšalen in neutemeljen, do obsežnih pritožbenih navedb oziroma opisov preteklih dogodkov obdolženca in njegovih izkušnjah v zvezi s poslovanjem organov odkrivanja pa se je pritožbeno sodišče sicer seznanilo, vendar se do zapisanih osebnih zaznav obdolženca in njegovih etičnih standardov v zvezi z delom policistov v tej zvezi ne bo opredeljevalo, saj je slednje nerelevantno v zvezi z ugotavljanjem obstoja relevantnih dejstev, pomembnih za razsojo v predmetni prekrškovni zadevi.

9. V nadaljevanju pritožba problematizira poslovanje zdravstvenega osebja v Zdravstvenem domu na urgenci v ..., ker obdolžencu na njegovo zahtevo ni bilo izdano potrdilo, ali je igla sterilna, kar je v času številnih bolezni, ki se prenašajo s telesnimi tekočinami, povsem razumno.

10. V zvezi s potekom strokovnega pregleda, ki zajema odvzem telesnih tekočin, so v dokaznem postopku bili zaslišati poslujoča zdravnica dr. V. L., D. S. in policist D. M., katerih izpovedbe so v bistvenem povzete v izpodbijano sodbo (točka 10-11). Dokazna ocena teh izpovedi, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče je pokazala, da prvo sodišče utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je zgolj pogojno odklonil strokovni pregled, ko je zahteval sterilno iglo, kajti dokazni postopek je pokazal, da so policisti ravnali povsem v skladu z navodili, ko so s seboj na strokovni pregled prinesli sterilni material in je bil le-ta pred obdolžencem tudi odprt, kar sicer nalagajo standardi tega medicinskega postopka in zato ne drži pritožbena navedba, da je poslujoča zdravnica pri tem poslovala po navodilih in sugestiji policista D. M., temveč prav obratno, obdolžencu je bilo nedvomno pojasnjeno, da je material sterilen, odločitev v zvezi s tem pa je sprejela tudi poslujoča zdravnica, obdolžencu pa je nekajkrat bila dana možnost, da sproducira tako urin, kot tudi da pristane na odvzem krvi, zato je pravilen zaključek prvega sodišča, da ni bil policist D. M. tisti, ki je prekinil opravo strokovnega pregleda, temveč prav nasprotno, kot je pravilno zaključilo prvo sodišče, je bil obdolženec tisti, ki se je izmikal opravi strokovnega pregleda v zvezi z odvzemom telesnih tekočin kljub ustreznim pojasnilom in zagotovilom medicinske stroke, da je ves uporabljen medicinski material sterilen, nekajkrat pa mu je bila ponujena tudi možnost, da se z oddajo urina počaka. Po povedanem so torej pritožbene navedbe o tem, da nista verodostojni izpovedi niti zdravnice, niti policista D. M., ki je bil navzoč, pavšalne, dokazna ocena teh izpovedi v kontekstu listinskega dokaza (priloga A5), kako je potekal ta del strokovnega pregleda, ko je zdravnica dr. V. L. določno zapisala, da je obdolženec odklonil odvzem krvi, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna. Posledično so prepričljivi tudi razlogi prvostopnega sodišča, da je obdolženec nedvomno (četrti odstavek člena 107 ZPrCP) odklonil preizkus strokovnega pregleda, saj le-ta (razen kliničnega dela) ni bil opravljen do te mere, da bi bilo mogoče izdelati toksikološko poročilo, razlogi za odklonitev pa so bili izključno na obdolženčevi strani, ne pa na strani medicinskega osebja oziroma poslujočega policista, kot to ves čas skuša prikazati obramba, kateri je ob tem pojasniti, da se vsak voznik v cestnem prometu, kadar se preizkušajo njegove psihofizične sposobnosti, mora ravnati po odredbi policista, saj to nedvomno izhaja iz določb člena 107 ZPrCP. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tisti trenutek, ko se posameznik odloči, da bo postal voznik v cestnem prometu in opravi ustrezni preizkus znanja in je psihično in fizično sposoben za voznika v cestnem prometu, prevzame nase tudi tveganje, da bo njegova psihofizična sposobnost za vožnjo v cestnem prometu lahko preizkušena tudi s strokovnim pregledom oziroma s odvzemom telesnih tekočin, saj se le na ta način lahko ugotovi, ali morda konkretni voznik v cestnem prometu vozi alkoholiziran oziroma pod vplivom prepovedanih substanc, kar je ključnega pomena za varnost vseh udeležencev v cestnem prometu. Zato v konkretnem primeru v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne gre za sklepanje o odklonitvi strokovnega pregleda s strani obdolženca, temveč je slednje prvo sodišče zanesljivo in z gotovostjo ugotovilo, zato je pritožba v delu, ko se prvemu sodišču očita zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, neutemeljena.

11. Prav tako ni pritrditi pritožbi v smeri, da sodišče ni imelo nobene osnove za zaključek o tem, da je obdolženec v cestnem prometu vozil alkoholiziran, saj namreč policijski zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni bil podpisan, alkotest, s katerim je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti, pa ni bil obdolženčev. Take navedbe so ne le protispisne, temveč v delu, ko se zgolj pavšalno očita, da alkotest ni bil obdolženčev, tudi nedopustna pritožbena novota (tretji odstavek člena 157 ZP-1) in kot taka neupoštevna. Glede nepodpisanega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, do katerega se je s pravilno dokazno oceno in pravilnim razumevanjem določb člena 107 ZPrCP opredelilo že prvostopno sodišče pa je povedati, da tako, kot ves čas trdi tudi obdolženec in kot izhaja tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, je obdolženec oporekal rezultatu alkotesta (priloga A1), zato mu je policist D. M. pravilno odredil opravo strokovnega pregleda, ki ga pa obdolženec, kot je bilo pred tem zanesljivo ugotovljeno, ni opravil. Zaradi tega pa je, kot je pravilno obrazložilo že prvo sodišče (točka 16), nastopila domneva, po kateri je mogoče rezultat alkotesta pripisati obdolžencu (drugi odstavek člena 107 ZPrCP) in se šteje, da je obdolženec vozil v cestnem prometu s stopnjo alkoholiziranosti, ki jo je prvotno pokazal alkotest. Zato je prvo sodišče tudi pravilno zaključilo, da je obdolženec v kritičnem času vozil v cestnem prometu s stopnjo alkoholiziranosti najmanj 0,57 mg/l, s prepričljivimi razlogi pa je (točka 18) pojasnilo tudi obdolženčev subjektivni odnos do storjenega prekrška, ki ga obramba problematizira prav tako le na načelni ravni, vendar neutemeljeno, kajti na ugotovitev obstoja obdolženčeve odgovornosti ne vpliva dejstvo, da je obdolženec, kot to trdi obramba zanesljiv voznik in da naj bi v konkretnem primeru šlo le za nesrečen slučaj, temveč obratno, prvo sodišče je razloge o obdolženčevi odgovornosti gradilo na temeljito izvedenem dokaznem postopku za obravnavani prekršek, ki je pokazal obstoj tistih relevantnih dejstev, ki so pomembna za razsojo o tem, ali je obdolžilni predlog predlagatelja utemeljen.

12. Pritožba obdolženca pa z obsežnimi lastnimi razmišljanji, ki niso relevantna za ta postopek polemizira tudi z izrekom sankcije in obdolženec že sam ugotavlja, da bo imel tekom postopka možnost predlagati opravo družbeno koristnega dela namesto plačila globe, če bo v predlaganem roku to sam predlagal. Glede izreka stranske sankcije 18 KT, ki pa posledično pripelje do izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa prav tako pravilno sklepa, da bo imel po pravnomočno končanem prekrškovnem postopku možnost predlagati tudi odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če obstajajo za to utemeljeni razlogi. Izrek sankcije je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je le-ta zakonit, prvo sodišče pa je izrek le-te pojasnilo z zadostnimi razlogi (točka 19), te razloge pa sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki dodaja, da je globa bila izrečena obdolžencu na spodnji meji. Ker je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo vse materialno pravne določbe ZPrCP in ZP-1, je bilo potrebno pritožbo obdolženčeve zagovornice in obdolženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v odsotnosti razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma.

13. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bi v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral poravnati pritožbeni strošek - sodno takso. Ker pa spisovno gradivo izkazuje, da je bil obdolženec tekom postopka opravičen do brezplačne pravne pomoči (zagovor odvetnice dr. T. S.) s strani Okrožnega sodišča v Celju je v skladu s petim odstavkom člena 144 ZP-1 sklenilo, da se obdolženca oprosti plačila sodne takse za pritožbo.