Jedro

Podjemna pogodba ni bila v celoti izpolnjena s strani podjemnika, zato ima naročnik pravico do plačila zaradi odprave napak.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdil.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 79/2018 z dne 6. 9. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo: I. 1. Tožena stranka A. d.o.o. je dolžna tožeči stranki B. B. in C. C. plačati 9.222,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 11. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. V tožbeni zahtevek se v presežku za nadaljnjih zahtevanih 10.226,25 EUR s pp zavrne. 2. Tožena stranka A. d.o.o. je dolžna tožeči stranki B. B. in C. C. povrniti pravdne stroške v višini 2.655,54 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od zapadlosti dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. II. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. "Tožena stranka A. A. je dolžna plačati tožeči stranki A. d.o.o. znesek 9.626,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2017 dalje do plačila, v roku 15 dni od vročitve sodbe, pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe stroške izvršilnega postopka v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 8602/2019 z dne 31. 1. 2019 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje, do plačila, vse pod izvršbo" se zavrne.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v višini 9.022,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, to je od 17. 11. 2018 dalje do plačila. Zavrnilo je nadaljnji tožbeni zahtevek za več, še zahtevanih 10.226,25 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeči stranki in tožena stranka sklenili podjemno pogodbo s katero se je tožena stranka zavezala izdelati novo streho na stanovanjski zgradbi tožnikov. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bila streha na objektu tožniku zgrajena kot celota, ki jo sestavljajo elementi iz zgibane aluminijaste pločevine, kot so kritina, poglobljeno žlebno korito, maska in ostali kleparski elementi, pri čemer pa sleme strehe ni pravilno izvedeno, ker ni prezračevano. Tudi zračni most je nepravilno izveden, prav tako ni pravilno izvedena obroba dimnika. Streha ni izvedena strokovno, ima veliko napak, katere pa brez celostnega odkritja strehe ne bo mogoče odpraviti. Sodišče je tako ugotovilo, da toženec strehe ni izvedel/napravil v skladu s pravili in standardi stroke in kot takšna ni primerna za uporabo, tudi v smislu trajanja pričakovane večdesetletij dolge življenjske dobe, ki sicer služi kot varnostni, funkcionalni in estetski element pokrivnega objekta. Kljub pomanjkljivostim pa streha še vedno nekako, kratkoročno opravlja funkcijo in tako vsaj začasno preprečuje zatekanje meteorne vode direktno v prostor, zaradi česar tako ne nastaja neposredna škoda na objektu. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je na strehi objekta polno napak in objekt tako še vedno ni dokončan, kar vse kaže tudi na pomanjkanju celostne podobe objekta. Sodišče je še ugotovilo, da delo na strehi še vedno ni v celoti zaključeno, toženec je sicer večinoma del po predračunu izvedel, še vedno pa ni namestil aluminijastih odtočnih cevi, zato tako naročnika - tožnika še vedno nista dolžna pregledati izvršeno delo v smislu 633. člena OZ. Sodišče pa je ugotovilo, da sta tožnika upravičena do plačila iz naslova odprave napak na strehi v smislu tretjega odstavka 631. člena OZ. Upoštevajoč izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje prisodilo tožnikoma kot odpravo napak demontažo slemenjakov, vetrnih oblog, žlebov korit, kleparskih elementov v znesku 247,00 EUR, demontaža pločevinaste kritine in maske z odrezom ob dvojnem zgibu v vrednosti 1.390,50 EUR, demontažo desk v vrednosti 772,50 EUR, ureditev naklonov v strešnem koritu v vrednosti 182,00 EUR, pregled spodnje paropropustne folije in delno krpanje v vrednosti 643,50 EUR, dobava in montaža kontra letev za nadvišanje 5 cm višine v vrednosti 1.019,70 EUR, montaža starih desk v vrednosti 927,00 EUR, montaža in profiliranje obstoječe pločevine v vrednosti 3.240,00 EUR, pri tem pa je sodišče upoštevalo tudi 9,5 % DDV, tako kot sta tožnika zahtevala. Skupaj jima sodišče iz naslova odprave napak na strehi v smislu tretjega odstavka 639. člena OZ priznalo in dosodilo po njunem zahtevku 9.222,30 EUR. Glede nasprotne tožbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delo na strehi še vedno ni zaključeno. Toženec je sicer večino del po predračunih izvedel, še vedno pa ni namestil aluminijastih odtočnih cevi in snegolovov, zato sta tožnika po oceni sodišča toženca pravočasno z dopisi z dne 9. 7. 2017 in 20. 10. 2017 opozarjala na to, da je dela na strehi malomarno izvedel in je zato polna napak. Prav tako pa sta mu pravilno očitala, da dela še vedno ni dokončal. Ker pa toženec še vedno, kljub več pozivom ni v celoti opravil svojega dela (in še vedno tudi ni odpravil napak), ni upravičen do plačila zneska katerega vtožuje in sicer je zatrjeval, da mu tožnika nista plačala zneska 9.626,37 EUR po računu št. 12/2017 za pokritje stanovanjske hiše. V skladu s tretjim odstavkom 642. člena OZ namreč naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi. Zato je tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi v celoti zavrnilo kot neutemeljenega. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev v prisodilnem in zavrnilnem delu (po nasprotni tožbi), podaja pritožbo tožena stranka. Pritožbo podaja v laični obliki, brez navedbe pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Pritožbo toženec podaja kot navaja, zaradi izkrivljene resnice s strani tožeče stranke A. A. in B. B. Sodišče naproša, da se uvede ponovno sojenje zaradi enostranskega prikazovanja dejstev s strani tožeče stranke. Ker toženec ni imel svoje obrambe in ker je sam neuk pravnih zadev, je bil s tem prikrajšan uveljaviti svojo resnico. Tožeča stranka je prikazala celotno sliko samo sebi v dobro.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker pritožnik ne navaja pritožbenih razlogov po določbi člena 338 ZPP, je sodišče druge stopnje štelo pritožbo tožene stranke, po kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 340. člena ZPP, po kateri je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma, če ga ni ugotovilo. Pritožnik v pritožbi ne navaja katera odločilna dejstva za odločitev tako glede ugoditev, kakor zavrnitve je sodišče napačno ugotovilo oziroma jih ni ugotovilo. Iz, s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da tožena stranka strehe po naročilu tožnikov ni izvedla strokovno in ima veliko napak. Sodišče je ugotovilo, da toženec strehe ni izvedel/napravil v skladu s pravili in standardi stroke in kot takšna ni primerna za uporabo tudi v smislu trajanja pričakovane - večdesetletij dolge življenjske dobe, ki sicer služi kot varnostni, estetski in funkcionalni element pokrivnega objekta. Kljub pomanjkljivosti pa streha še vedno nekako kratkoročno opravlja funkcijo in tako vsaj začasno preprečuje zatekanje meteorne vode direktno v prostor, zato sta tožnika upravičena do povračila stroškov za odpravo napak na izvedeni strehi. Iz izvedenskega mnenja je namreč razvidno, da je na strehi objekta tožnikov polno napak in objekt tako še vedno ni končan, kar se kaže tudi na pomanjkanje celotne podobe objekta. Te dejanske ugotovitve, ki so podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku tožena stranka pritožbeno substancirano ne izpodbija in zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določila, ki urejajo razmerja v podjemni pogodbi oziroma pogodbi o delu (člen 619 - 648 OZ). Tožnika in toženec so se namreč dogovorili, da bo toženec zanju opravil menjavo strehe na njunem objektu, tožnika pa sta se zavezala, da mu bosta za to plačala. Toženec je sicer v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da dela ni mogel pravočasno opraviti, ker v tistem času ni bilo na tržišču ustreznega materiala, vendar pa v zvezi s tem sodišču prve stopnje ni predložil nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožečih strank materialnopravno pravilno opredelilo kot zahtevek za povrnitev stroškov za odpravo napak v smislu določbe tretjega odstavka 639. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je potrebno kot odpravo napak upoštevati demontažo slemenjakov, vetrnih obrob, žlebov, korit, kleparskih elementov v znesku 247,00 EUR, demontažo pločevinaste kritine in maske z odrezom ob dvojnem zgibu v vrednosti 1.390,50 EUR, demontažo desk v vrednosti 772,50 EUR, ureditev naklonov v strešnem koritu v vrednosti 182,00 EUR, pregled spodnje paropropustne folije in delno krpanje v vrednosti 643,50 EUR, dobava in montaža kontra letev z nadvišanjem 5 cm višine v vrednosti 1.019,70 EUR, montaža starih desk v vrednosti 927,00 EUR, montaža in profiliranje obstoječe površine v vrednosti 3.240,00 EUR, pri tem pa je sodišče upoštevalo tudi 9,5 % DDV, kot sta ga zahtevala tožnika. Skupaj je sodišče iz naslova odprave napak na strehi prisodilo znesek 9.222,30 EUR. Po določbi tretjega odstavka 639. člena ZPP, če podjemnik ne odpravi napake do izteka ponujenega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. Naročnik pa lahko sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak tudi, če odpravo teh napak še ni zagotovil1. Tudi iz sodne prakse sodišča VS RS izhaja, da po določbi tretjega odstavka 639. člena OZ lahko naročnik, če podjemnik ne odpravi napake do izteka postavljenega primernega roka, po lastni izbiri odpravil napako na podjemnikov račun ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe. Naročnik je tisti, ki je upravičen znižati plačilo, kar pomeni, da mora sporočiti podjemniku, za koliko znižuje plačilo oziroma za kateri denarni znesek zahteva plačilo za odpravo napak2. Tako je zahtevek tožečih strank materialno pravno upravičen.

6. Neutemeljena je tudi pritožba, ki izrecno ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanu v zvezi z zavrnitvijo zahtevka po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delo na strehi kljub temu, da streha sicer služi osnovnemu namenu še vedno ni zaključeno, toženec je sicer večino del po predračunu izvedel, še vedno pa ni namestil aluminijastih odtočnih cevi in snegolovov, kar sta tožnika po oceni sodišča z dopisi z dne 9. 7. 2017 in 20. 9. 2017 na to, tudi pravilno opozarjala. Opozarjala sta, da so bila dela na strehi malomarno izvedena in je zato polna napak. Prav tako sta mu pravilno očitala, da delo še vedno ni dokončal. Z opominom pred tožbe z dne 20. 10. 2017 sta ga ponovno pozvala, da dela dokonča in odpravi napake, česar pa toženec vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje še ni storil. Ker toženec še vedno, kljub več pozivom tožečih strank, še vedno ni v celoti opravil svojega dela in še vedno tudi ni odpravil napak, ni upravičen do plačila celotnega zneska iz računa. V skladu s členom 642/III OZ namreč naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialno pravno pravilna.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tudi v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo, vso v sodbi citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdne stranke niso priglasile.

1 Glej komentar k Obligacijskemu zakoniku, tretja knjiga, GV Založba; redaktor prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak.; stran 871. 2 Tako tudi VS RS sodba III Ips 6/2010 z dne 22. 1. 2013.