Jedro

Tožena stranka – delavka bi za škodo tožeči stranki – delodajalcu odgovarjala le v primeru, če bi jo povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti. Ker pa njeno ravnanje ni bilo storjeno s takšno obliko krivde, saj ni odstopalo od ravnanja povprečnega delavca glede na dejstvo, da je bilo v računovodstvu veliko dela, da so bil vsi zelo obremenjeni in da so se pri vseh pojavljale napake, pri tožnici pa hujših napak niso ugotovili, odškodninska odgovornost ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti in stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, s katerim je le ta zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek v višini 1.337.799,17 SIT (5.582,54 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da za toženo stranko plača stroške zastopanja v višini 853,74 EUR na račun sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, v 15 dneh ter stroške sodnih taks za odgovor na tožbo v znesku 35,68 EUR, prav tako na račun sodišča (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Poudarja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nastanka škode oprlo na razlogovanje tožene stranke, češ da preverbe in popravki knjiženja s strani družbe A. d.o.o. predstavljajo strošek podjetja, za katerega se je tožeča stranka sama odločila, kar pa je povsem v nasprotju z dejanskim stanjem, saj so vse priče in direktor potrdili, da so se za angažiranje družbe A. d.o.o. odločili za to, ker so jih stranke opozarjale na napake pri knjiženju, ki so se odrazile tudi v dvojnih plačilih, prekinitvi pogodb in podobno. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da izpiski prometa, izdani s strani poslovne banke, niso dokaz za plačilo po posamezni fakturi. Izpisek prometa poslovne banke je takšna listina, ki nedvomno izkazuje plačilo, v konkretnem primeru tudi spornega zneska. Kako je bil posamezen račun knjižen oz. interno zaveden v knjigovodstvu tožeče stranke oz. družbe A. d.o.o. pa pri tem niti ni pomembno. Iz posameznih zneskov, ki so bili plačani družbi A., je jasno razvidno, da je bil 12. 5. 2004 plačan znesek 222.946,05 SIT ter dne 12. 6. 2004 znesek 350.000,00 SIT, kar skupno znaša 572.946,05 SIT in je torej povsem nedvomno ter dokazano, da je bila ta storitev plačana. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo tudi dejstvo v zvezi z nestrokovnim in malomarnim delom kot elementom odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je tožena stranka povzročila škodo iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje ni niti ocenilo oblike krivde, saj bi moralo oceniti ali se je tožena stranka, glede na svoje delovne sposobnosti, morala in mogla zavedati, da zaradi njenega ravnanja lahko nastane škodljiva posledica, pa je lahkomiselno mislila, da ne bo nastala ali da jo bo lahko odvrnila. Tožena stranka je bila na delo sprejeta kot izkušena računovodkinja s samostojnim znanjem in prav njeno lahkomiselno ravnanje in mnenje, da se nepravilna knjiženja lahko kadarkoli popravijo, pomenijo njeno hudo malomarnost. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, saj je ugotovilo, da niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Prvenstveno je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode, ki bi bila v zvezi z ravnanjem toženke. Ugotovilo je, da v konkretnem primeru tudi ni podan strožji standard odškodninske odgovornosti v smislu namena ali hude malomarnosti. Ker tožeča stranka ni dokazala hujše oblike krivde pri napakah, ki naj bi jih storila toženka in ker ni dokazana vzročna zveza med toženkinim „nestrokovnim“ delom in škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka, toženka ne more biti odškodninsko odgovorna.

Pritožbeno sodišče soglaša s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logično obrazložena in koherentna ter materialnopravno pravilna. K razlogom sodbe pritožbeno sodišče nima kaj bistvenega dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa le še navaja: Ob pogojih iz 182. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremem.) morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, določene v Obligacijskem zakoniku (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001). Subjektivna oz. krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (v konkretnem primeru namenoma ali iz hude malomarnosti). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

Pritožbeno sodišče prvenstveno soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala bistvenega elementa odškodninske odgovornosti, to je nastanka škode. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da izpiski prometa, izdani s strani poslovne banke, niso dokaz za plačilo po posamezni fakturi. Iz sodbe sodišča prve stopnje kaj takega ne izhaja. Izpisek prometa poslovne banke izkazuje plačilo, v konkretnem primeru tudi spornega zneska v višini 572.946,05. Iz posameznih zneskov, ki so bili plačani družbi A. d.o.o., je resda razvidno, da je bil 12. 5. 2004 plačan znesek 222.946,05 SIT ter dne 12. 6. 2004 znesek 350.000,00 SIT, kar skupno znaša 572.946,05 SIT, to je znesek, ki ga tožena stranka tudi vtožuje po računu št. 14-2003 (priloga A13/1). Vendar pa je sodišče prve stopnje po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je z navedenima plačiloma dejansko plačala račun št. 14-2003. Iz bančnega izpiska (priloga A11) je namreč razvidno, da je tožeča stranka kot sklic pri obeh plačilih navedla št. 00150-03 in ne 14-2003. Tožeča stranka tako ni dokazala, da ji je nastala škoda v višini 572.946,05 SIT. Do istega zaključka je ob pregledu prilog spisa prišlo tudi pritožbeno sodišče, ki, kot že rečeno, nima nobenega pomisleka v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ob izostanku temeljnega elementa odškodninske odgovornosti, nadaljnje razpravljanje o ostalih zahtevanih predpostavkah za tovrstno odgovornost ni niti zahtevano niti potrebno. Kljub temu pritožbeno sodišče le v vednost odgovarja še na pritožbena navajanja v zvezi z obliko krivde.

Posebnosti odškodninske odgovornosti iz delovnega razmerja so predvsem v tem, da je delavec odgovoren le za škodo, ki jo povzroči na delu (pri opravljanju svojih del in nalog) ali v zvezi z delom in ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti (182. do 185. člen ZDR). Po načelih delovnega prava je delavčeva odškodninska odgovornost podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, po splošnih načelih odškodninskega prava pa je določena odgovornost tudi za majhno, navadno malomarnost. Ne ZDR in tudi ne Obligacijski zakonik ne opredeljujeta pojmov namena in hude malomarnosti. OZ v 135. členu ureja odgovornost za naklepno in malomarno ravnanje, pri čemer pojmov kot takih (naklep, malomarnost) ne opredeljuje.

Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Po teh standardih gre za lahko malomarnost (navadno nepazljivost), kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka, torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti (tako sodba VSM opr. št. Cp 1168/97 z dne 9. 9. 1999).

Pri ugotavljanju oblike krivde v delovnih sporih je treba izhajati iz ravnanj povprečnega delavca. Delavec, ki ravna tako, da njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. Delavec mora delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. V konkretnem primeru računovodja ravna hudo malomarno, če njegovo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega računovodje.

Pritožba neutemeljeno graja sodišče prve stopnje, češ da se v sodbi ni opredelilo do oblike krivde ter da bi moralo oceniti ali se je tožena stranka, glede na svoje delovne sposobnosti, morala in mogla zavedati, da zaradi njenega ravnanja lahko nastane škodljiva posledica, pa je lahkomiselno mislila, da ne bo nastala ali da jo bo lahko odvrnila. Po oceni pritožbenega sodišča je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju oblike krivde vsekakor upoštevalo pravne standarde, ki veljajo pri ugotavljanju oblike krivde v civilnem (delovnem) pravu. Glede na izpoved priče K.Š. (list. št. 97, 98), ki je pojasnila, da je bilo pri toženi stranki veliko dela, da so vsi delavci bili obremenjeni in da so napake pri knjiženju vsekakor bile, da pa sama ni ugotavljala nobenih hudih napak, ki naj bi jih napravila toženka, je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje posredno razvidna ugotovitev (str. 5, 6 sodbe), da toženka ni ravnala tako, da bi njeno ravnanje odstopalo od ravnanja povprečnega delavca (računovodje), kar bi pomenilo hudo malomarnost, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan navedeni strožji standard odškodninske odgovornosti v smislu namena ali hude malomarnosti. Ker ni podane krivde, toženka za zatrjevano škodo tudi iz tega razloga ni odškodninsko odgovorna. Sodišče prve stopnje je navedeno pričo v smislu ugotavljanja materialne resnice zaslišalo ob uporabi preiskovalnega načela (62. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem., ZDSS-1), zato je svojo odločitev utemeljeno oprlo zlasti na pojasnila te priče, ki je kot računovodja nasledila toženko, v času zaslišanja pa ni bila več zaposlena pri tožeči stranki in torej ni bila zainteresirana za izid tega postopka.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni dosledno upoštevalo Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006 z dne 9. 11. 2006). V izreku sodbe, ki je bila izdana 22. 1. 2008, so namreč posamični vtoževani zneski navedeni v tolarjih, kar je nepravilno. Vsi zneski v sodbi, izdani po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007 (2. čl. ZUE), še posebej pa zneski, navedeni v izreku sodbe, morajo biti navedeni v eurih (in sicer ne glede na to, če je tožbenemu zahtevku ugodeno oziroma, če je tožbeni zahtevek zavrnjen). Po 1. in 4. odst. 13. čl. ZUE se namreč z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, itd. glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili morajo po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo. Navedena nepravilnost pa na zakonitost sodbe ni v ničemer vplivala.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).