Jedro

Sredstva vložena v obveznice zaradi uveljavitve olajšave pri odmeri dohodnine dokazuje upravičenec z vrednostnim papirjem in ne zgolj s potrdilom o njegovem nakupu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Ljubljana Center, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 1991. V obrazložitvi odločbe navaja, da se po 2. odstavku 7. člena zakona o dohodnini uveljavljano zmanjšanje osnove za dohodnino za sredstva vložena v nakup obveznic prizna po vsakem vrednostnem papirju samo enkrat, in da mora zato zavezanec, ki uveljavlja zmanjšanje osnove za dohodnino, predložiti v odmernem postopku poleg potrdila o vplačilu tudi sam vrednostni papir. Tožnik v odmernem postopku ni predložil vrednostnega papirja, ker ga je že prej prodal, zato mu prvostopni upravni organ utemeljeno ni priznal zmanjšanja osnove za dohodnino.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo, vztraja pri pritožbenih ugovorih in še navaja, da tožena stranka v pritožbenem postopku ni ocenila pritožbenih razlogov in ni odpravila napak prvostopnega organa, na katere je opozoril že v pritožbi. Navaja, da je v pritožbi med drugim tudi opozoril na neskladje izreka prvostopne odločbe z njegovo obrazložitvijo, saj je v izreku odločbe navedena višja osnova po zmanjšanju in upoštevanju olajšav, kot v njeni obrazložitvi. Ker tožena stranka ni odpravila napak prvostopne odločbe, tožnik predlaga, da sodišče ustrezno sankcionira tako njeno ravnanje in izpobijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za uveljavljanje zmanjšanja osnove za dohodnino po 1. točki prvega odstavka 7. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91 - ZDOH). Po tej določbi se dohodnina zmanjša med drugim tudi za sredstva, vložena v obveznice. Zmanjšanje osnove na tej podlagi se prizna po vsakem vrednostnem papirju le enkrat (2. odstavek 7. člena), vsa sredstva za katera zavezanec uveljavlja zmanjšanje osnove za dohodnino, pa mora posebej izkazati in dokazati z dokumenti (4. odstavek 7. člena).

Tožnik je obveznice prodal že pred pozivom upravnega organa prve stopnje v odmernem postopku, kar med strankama ni sporno. Tožnik v svoji vlogi z dne 28.8.1992 tudi sam navaja, da je obveznice v vrednosti 39.702.- SIT kupil v prvi polovici leta 1991 in prodal v prvi polovici leta 1992. V tej vlogi tudi navaja, da je prvostopnemu organu predložil potrdili banke o njihovem nakupu in prodaji, ne pa tudi samega dokumenta oziroma obveznic. Sodišče se strinja z dokazno oceno tožene stranke, da je dokaz o sredstvih vloženih v obveznice sam vrednostni papir in da ne zadostuje le predložitev potrdila o njegovem nakupu. Sredstva, za katera uveljavlja zmanjšanje osnove za dohodnino, mora namreč zavezanec po posebni določbi 4. odstavka 7. člena zakona o dohodnini posebej izkazati in dokazati z dokumenti. Za uveljavitev olajšave po 1. točki prvega odstavka 7. člena zakona o dohodnini mora zavezanec na zahtevo upravnega organa z dokumenti dokazati, da je sredstva vložil v obveznice in hkrati tudi, da navedena olajšava pri vrednostnem papirju, za katerega nakup se uveljavlja, še ni bila izkoriščena. To pa lahko izkaže le, če dokument še ima, in ne zgolj s potrdilom o njegovem nakupu v letu, za katero se olajšava uveljavlja. Tudi sicer iz določb 7. člena zakona o dohodnini izhaja, da je bil namen določbe 1. točke 1. odstavka tega člena predvsem vzpodbujanje občanov, da svoja sredstva vlagajo v dolgoročne vrednostne papirje in v podjetja, ne pa v kupovanje vrednostnih papirjev zaradi uveljavljanja olajšav in z namenom njihove nadaljnje prodaje. Zato je v zakonu tudi predpisano, da se olajšava pri dohodnini prizna po vsakem vrednostnem papirju le enkrat. Tozadevni tožbeni ugovori zato niso utemeljeni.

Neutemeljeni so tudi ugovori tožnika, da tožena stranka ni odpravila neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo prvostopne odločbe, saj zatrjevane neskladnosti ni. Pri tem sodišče pojasnjuje, da se osnova 431390.- SIT, ki jo navaja 6. odstavek obrazložitve, nanaša na ustrezno stopnjo, ki jo je upravni organ v skladu s 10. členom zakona o dohodnini uporabil pri odmeri dohodnine v obravnavanem primeru.

Glede na navedeno tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno s določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).