Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je bil toženec zaradi odklonitve ustrezne oz. primerne zaposlitve izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, je pristojni center za socialno delo razveljavil odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči. Na podlagi te odločitve je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve upravičeno pri pristojnem sodišču začelo postopek zaradi vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po neupravičeno prejeti denarni socialni pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v 8 dneh plača tožeči stranki 200,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od 19. 12. 2006 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožil toženec in predlagal, da sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek zavrne. Navedel je, da prebiva v zavetišču za brezdomce, plačevati mora 160,66 EUR, mesečno pa prejema le 229,52 EUR denarne socialne pomoči. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve še ni odločilo o odpisu dolga, za katerega je prosil. Sodba ne more veljati, dokler ni odločeno o njegovi prošnji za odpis. Potrebno bi bilo pridobiti mnenje Ministrstva in šele nato odločiti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja, da je Center za socialno delo ... tožencu z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2006 priznal denarno socialno pomoč v višini 48.062,00 tedanjih SIT mesečno za čas od 1. 10. 2006 do 28. 2. 2007. Odločbo je Center izdal po ugotovitvi, da si toženec sredstev za preživljanje v višini minimalnega dohodka ne more zagotoviti iz razlogov, na katere ni mogel oz. ne more vplivati, kot je določal 21. čl. tedaj veljavnega Zakona o socialnem varstvu (uradno prečiščeno besedilo, ZSV-UPB1, Ur. l. RS, št. 36/2004).

Po določbi 24. čl. ZSV-UPB1 do denarne socialne pomoči ni bila upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oz. lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oz. lahko privedejo do zaposlitve oz. do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. V 2. odst. navedenega člena so primeroma navedeni razlogi za odklonitev pravice, med katerimi je v 2. alineji naveden razlog prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb, razen v določenih primerih, za kar pa v toženčevem primeru ne gre. Ker je Center za socialno delo ... v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje ugotovil, da je bil toženec 28. 9. 2006 zaradi odklonitve ustrezne oz. primerne zaposlitve izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, odločba o izbrisu je postala dokončna 24. 11. 2006, je dne 11. 12. 2006 z odločbo št. ... s 1. 12. 2006 razveljavil omenjeno odločbo o priznanju pravice in tudi odločil, da tožencu z istim dnem preneha pravica do denarne socialne pomoči. Navedbe tožeče stranke se ujemajo s knjigovodskimi podatki Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, po katerih je bila tožencu dne 18. 12. 2006 izplačana denarna socialna pomoč za december 2006 v znesku minimalnega dohodka 48.062,00 tedanjih SIT, kar je enako vrednosti 200,56 EUR. Odločba o predčasnem prenehanju pravice do denarne socialne pomoči je bila, po podatkih v spisu, tožencu vročena 29. 12. 2006 in je najkasneje 14. 1. 2007, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (ZSV-D, Ur. l. RS, št. 105/2006), postala dokončna in pravnomočna. Zato je za toženca glede vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, potrebno uporabiti prehodno določbo 41. čl. ZSV-D in na tej podlagi določbo 4. odst. 41. čl. ZSV-UPB1. Po navedeni določbi se denarna socialna pomoč, ki jo je upravičenec prejel z lažnim prikazovanjem ali z zamolčanjem podatkov tudi po preteku 8 dnevnega roka, določenega za obveznost sporočanja sprememb, šteje za neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč in jo je toženec dolžan vrniti. Zakon dopušča, da se o načinu in času vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči Center za socialno delo z upravičencem dogovori oz. lahko Ministrstvo na predlog upravičenca po predhodnem mnenju Centra za socialno delo odloči, da se njegov dolg deloma ali v celoti odpiše, vendar največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe. Tako Center za socialno delo kot pristojno Ministrstvo sta glede vračila neupravičeno preje denarne socialne pomoči oz. odpisa dolga upravičena postopati po prostem preudarku, ob upoštevanju določb postopka. Ker je po 4. odst. 41. čl. ZSV-UPB1 Ministrstvo upravičeno pri pristojnem sodišču preko Državnega pravobranilstva začeti postopek zaradi vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, ki sledi iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, da je toženec denarno socialno pomoč za december 2006 neupravičeno prejel 18. 12. 2006, pravilno ugodilo in ob tem upoštevalo višino terjatve ter zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po neupravičeno prejeti denarni socialni pomoči. Sodba, s katero je ugodeno tožbenemu zahtevku, ne onemogoča, da se Ministrstvo, na toženčev predlog, v bodoče odloči, da dolg deloma ali v celoti odpiše. Podlaga za dogovor oz. za delni ali popolni odpis dolga je tudi v sedaj veljavni določbi 41. čl. Zakona o socialnem varstvu (ZSV-UPB2, Ur. l. RS, št. 3/2007). Za odpis dolga je toženec prosil šele v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje je v skladu z 2. odst. 2. čl. ZPP o zahtevku dolžno odločiti, ne glede na morebitne drugačne dogovore ali odločitev Ministrstva, sprejeto na podlagi pooblastila, da odloča po prostem preudarku. Iz doslej znanih dejstev ne izhaja, da je toženec pri Centru za socialno delo, kot določa 5. odst. sedaj veljavnega besedila 41. čl. ZSV-UPB2 sploh predlagal kakršenkoli dogovor v zvezi z načinom povrnitve ali odpis. Njegovi pritožbi, s katero izpodbija pravilno in zakonito ugoditev tožbenemu zahtevku, zato ni bilo mogoče ugoditi.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.