Jedro

Prva tožena stranka je samostojni pravni subjekt, njen delničar pa po zakonu nima upravičenj, da v njenem imenu uveljavlja njene zahteve v pravdi. Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, da pridobi vsak, ki uveljavlja ničnost določenega pravnega posla, na tej podlagi uveljavljati kondikcijske zahtevke oz. nične pogodbe med drugimi. Tožeča stranka ne nastopa kot varuh javnega interesa, pač pa kot zaščitnik interesov družbe, katere delničar je. Te interese pa praviloma uresničuje v družbi. Tožbo z zahtevkom zaradi oškodovanja premoženja gospodarske družbe pa lahko vloži samo gospodarska družba. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka nima procesne legitimacije za tožbo z dajatvenim zahtevkom, kakršnega uveljavlja, zato tudi ne more biti pravdna stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sodba na podlagi pripoznave in sodba razveljavita ter tožba zavrže. Tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške in je dolžna povrniti pravdne stroške prvotoženi stranki v višini 344,27 EUR in drugotoženi stranki v višini 1.569,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža, sklenjena med prvo toženo stranko in drugo toženo stranko v obliki notarskega zapisa notarja B. L. iz L., SV 1272/99 z dne 7.12.1999, nična (1. točka izreka). Drugo toženo stranko je obsodilo, da prvotoženi stranki vrne in ji izroči celotni 100% delež v družbi K. d.o.o., tako, da ji v 8. dneh izstavi listino, na podlagi katere bo lahko izvršila prepis navedenega poslovnega deleža na svoje ime ter odločilo, da bo v nasprotnem primeru tako listino nadomestila ta sodna odločba (2. točka izreka). Toženima strankama je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 841.935,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 2.2.2006 (3. točka izreka).

Druga tožena stranka se je zoper sodbi pravočasno pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje pred novim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo v celoti potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki jo je podala prva tožena stranka. Tožeča stranka namreč uveljavlja ničnost pravnega posla, ki sta ga sklenili pravdni stranki, kar pomeni, da zahteva od sodišča odločitev o neveljavnosti določenega pravnega posla. Sodišče lahko v takem primeru spor reši samo na enak način za vse sospornike. Zato sta toženi stranki enotni sospornici (196. člen ZPP). V primeru nasprotovanj med njunimi procesnimi dejanji, do česar je prišlo v konkretnem primeru, ko je prva tožena stranka pripoznala zahtevek tožeče stranke na ničnost pogodbe, druga tožena stranka pa se mu je upirala, velja najkoristnejše dejanje, kar je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi glede na končni cilj v pravdi. Tožene stranke težijo k zavrnilni sodbi, zato je pri enotnih sospornikih na pasivni strani naravnejše ugovarjanje od pripoznave zahtevka, saj je njihov končni cilj zavrnilna sodba (primerjaj z razlogi sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 97/2006). Izjava ene od toženih strank o pripoznavi zahtevka torej ne more biti podlaga za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Ker pa je sodišče prve stopnje na podlagi izjave prve tožene stranke izdalo sodbo na podlagi pripoznave, je s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP iz 7. točke 2. odstavka 399. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče sodbo na podlagi pripoznave razveljavilo (1. odstavek 354. člena ZPP) K pritožbi zoper sodbo Tožeča stranka je lastnica delnic prve tožene stranke. S tožbo uveljavlja ničnost pogodbe, s katero je prva tožena stranka prodala 100% delež v družbi K. d.o.o. drugi toženi stranki, s kondikcijskim zahtevkom pa zahteva, da druga tožena stranka prvi toženi stranki vrne celoten poslovni delež. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je najprej presojalo pravilnost presoje sodišča prve stopnje o priznanju pravnega interesa tožeči stranki uveljavljati ničnost pogodbe. Tožba zaradi ničnosti pogodbe je namreč ugotovitvena tožba, zato mora tožeča stranka izkazati pravni interes za sodno varstvo po pravilih, ki veljajo za vsako ugotovitveno tožbo.

Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj ali neobstoj določene pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (2. odstavek 181. člena ZPP). Poseben predpis, ki daje vsaki zainteresirani osebi interes, da se sklicuje na ničnost, je ZOR (109. člen). Tožeča stranka je izrazila svoj interes za sodno varstvo s trditvijo, da je oškodovano njeno premoženje, vendar je po oceni pritožbenega sodišča s takšno trditvijo izrazila zgolj ekonomski interes, ki pa ni enak pravnemu interesu. Ne odraža pa se pravni interes za tožbo na ničnost pogodbe niti v dajatvenem zahtevku, ki ga vtožuje s tožbo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Posledično uveljavljani ničnosti pogodbe namreč tožeča stranka zahteva, da druga tožena stranka prvi toženi stranki vrne kupljeni poslovni delež . Na tej podlagi torej tožeča stranka temelji svoj interes po sodnem varstvu, drugega v tem postopku ni mogoče zaslediti. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo namreč izključila drugačne možne razlage njenega interesa po sodnem varstvu. Navedla je, da ničnosti pogodbe ne uveljavlja zaradi odškodninskih zahtevkov do organov družbe niti nima nobenih korporacijskopravnih zahtevkov pač pa da je njen pravni interes izražen izključno z zahtevo po sodnem varstvu pravic prvotožene stranke po ponovni pridobitvi 100% deleža v družbi K. d.o.o. Ob tem pa se postavi vprašanje pravne legitimacije tožeče stranke, da v sodnem postopku uveljavlja pravice drugih. Praviloma je vsakemu priznana pravica do sodnega varstva svojih pravic, v določenih primerih pa zakon določenim subjektom dopušča tožbe zaradi varstva tujih pravic. Če zakon priznava delničarjem pravico, da vtožujejo zahtevke, ki pripadajo družbi, se domneva, da ima tožeča stranka tudi pravni interes uveljavljati ničnost pogodbe. V konkretnem primeru je zato pravni interes tožeče stranke, da vloži tožbo na ničnost pogodbe, odvisen od obstoja njene legitimacije, da v imenu družbe, katere delničar je, zanjo uveljavi dajatveni zahtevek. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodišče pri odločitvi vezano na postavljen zahtevek, zato v primeru, če bi ugodilo zahtevku na ničnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, ne bi imelo podlage brez ustreznega zahtevka odločiti tudi o pravnih posledicah nične pogodbe (na primer ugotoviti, da je ničen vpis spremembe družbenika v sodni register po določbah ZSReg). Zato je pravni interes tožeče stranke za ugotovitveno tožbo pritožbeno sodišče presojalo le v zvezi z dajatvenim zahtevkom, ki ga uveljavlja v tožbi.

Ustava RS vsakomur zagotavlja sodno varstvo njegovih pravic. Zato praviloma tožnikom niso dopuščene tožbe, s katerimi zahtevajo varstvo tujih pravic. Vendar v določenih primerih zakon dopušča tudi take tožbe (zlasti, ko bo to v interesu skupnosti ali javnih koristi). Tožeča stranka v obravnavanem sporu zahteva sodno varstvo pravic družbe, kot imetnica njenih delnic.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da po veljavnem slovenskem pravu tožeča stranka kot delničar prve tožene stranke ni legitimirana v njenem imenu uveljavljati kondikcijskih zahtevkov zoper pritožnico, ker bi te zahtevke lahko zoper njo eventuelno lahko uveljavljala sama prva tožena stranka. Sodno varstvo njenih pravic je zagotovljeno njej sami.

Po določbah predpisov s področja lastninjenja družbene lastnine imajo na primer delničarji olastninjenih družb v določenih pogojih procesno upravičenje sami uveljavljati zahtevke zaradi oškodovanja družbene lastnine, vendar v konkretnem primeru tožeča stranka ne uveljavlja sodnega varstva zaradi oškodovanja družbene lastnine, zato predpisov s področja lastninjenja družbene lastnine v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

Prva tožena stranka je samostojen pravni subjekt, njen delničar pa po zakonu nima upravičenj, da v njenem imenu uveljavlja njene zahtevke v pravdi. Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, da pridobi vsak, ki uveljavlja ničnost določenega pravnega posla, na tej podlagi pravico uveljavljati kondikcijske zahtevke iz nične pogodbe med drugimi. Tožeča stranka ne nastopa kot varuh javnega interesa, pač pa le kot zaščitnik interesov družbe, katere delničar je. Te interese pa praviloma uresničuje v svoji družbi. Tožbo z zahtevkom zaradi oškodovanja premoženja gospodarske družbe pa lahko vloži sama gospodarska družba. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka nima procesne legitimacije za tožbo z dajatvenim zahtevkom, kakršnega uveljavlja, zato tudi ne more biti pravdna stranka.

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke in naložilo drugotoženi stranki, da vrne prvotoženi stranki 100% poslovni delež v družbi K. d.o.o., je storilo bistveno kršitev postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za neodpravljivo procesno oviro, ki se tiče sposobnosti biti stranka na strani tožeče stranke, je pritožbeno sodišče moralo tožbo tožeče stranke z dajatvenim zahtevkom zavreči (3. odstavek 354. člena ZPP).

S tem pa se izkaže, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotovitveno tožbo zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v celoti ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo je razveljavilo in tožbo zoper obe toženi stranki zavrglo.

S sklepom je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

V skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP je odločilo o stroških vsega postopka tako, da je tožeča stranka toženima strankama dolžna povrniti stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče toženima strankama od priglašenih stroškov priznalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP).

Prvi toženi stranki je odmerilo stroške za: pristop na narok dne 24.11.2005, ki je bil preložen 150 točk po OT in za pristop na narok dne 2.2.2006 600 točk po OT, skupaj 750 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 110,00 SIT znese skupaj 82.500,00 SIT, oziroma 344,27 EUR.

Drugi toženi stranki je odmerilo stroške za: sestavo odgovora na tožbo 385 točk po OT, za pripravljalno vlogo z dne 27.1.2004 450 točk po OT in pripravljalno vlogo z dne 9.12.2005 300 točk po OT, za pristop na narok dne 24.11.2005 150 točk po OT, za sestavo pritožbe 750 točk po OT, skupaj 2035 točk po OT, 2% za stroške (40,7 točk po OT), vse povečano za 20% DDV, kar znese skupaj 273.992,40 SIT ter takso za pritožbo 102.000,00 SIT, skupaj 375.992,40 SIT oziroma 1.569,00 EUR.