Jedro

Opravičljivi razlogi, zaradi katerih tožnik ne bi mogel o ateizmu spregovoriti že pri prejšnjem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, niso podani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka se je odločil, ker ima nove razloge. S tem v zvezi je povedal, da razmišlja o ateizmu oziroma je na poti, da bo to postal. Tega ni povedal že prej, ker ni bil popolnoma prepričan, da ne bi to prišlo do kampa in zato se je bal. V Maroku so za to vedeli trije prijatelji, v kampu pa vesta sostanovalca, ki sta tudi prijatelja. Trenutno ni veren. Novih dejstev oziroma dokazov, ki bi se pojavili po izdaji odločbe o prošnji za priznanje mednarodne zaščite, nima.

3.Nadalje tožena stranka navaja, da je že izdala zavrnilno odločbo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je potrdilo Upravno sodišče RS kot tudi Vrhovno sodišče RS. Postala je pravnomočna in izvršljiva.

4.Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v prvem odstavku 64. člena določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje je v tretjem odstavku tega člena določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve. Lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z novim dejstvom, ki pa je obstajalo že v prejšnjem postopku. Navedel je, da razmišlja o ateizmu oziroma je na poti, da bi postal ateist. Pri podaji prošnje se je bal, da se to ne bi razvedelo v kampu in bi bil zaradi tega ogrožen. O ateizmu je začel razmišljati že pred tremi ali štirimi leti, ko je bil še v Maroku. Ni izkazal, da omenjenih okoliščin ne bi mogel navesti brez svoje krivde. Glede njegovega strahu o razkritju svojih razlogov pri podaji prošnje tožena stranka ugotavlja, da je nedokazan, saj so vse uradne osebe in tolmači zavezani k varovanju podatkov, torej o tem zagotovo ne bi izvedel nihče. Poleg tega je pri zahtevku povedal o svojih razmišljanjih o ateizmu, ni pa pojasnil, zakaj se tokrat ni več bal skriti svojih razlogov. Tožnik je tudi navedel, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil samo zato, ker je v Sloveniji dobil delo. Ni pa navedel nobenih spremenjenih novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale vernost za priznanje mednarodne zaščite, kljub opozorilu uradne osebe, da mora predložiti nove dokaze ali nova dejstva, ki bistveno povečujejo vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogel predložiti. Kljub temu pojasnilu in pozivu, da navede, kako so se spremenile okoliščine od končanja predhodnega postopka do vložitve zahtevka za ponovno prošnjo, tega ni storil. Iz navedenih razlogov je tožena stranka njegovo vlogo zavrgla.

6.Tožnik v tožbi navaja, da je predstavil novo dejstvo, ki ga prej ni navedel. Glavno nestrinjanje med njim in toženo stranko se nanaša na vprašanje, ali tega novega dejstva res ni mogel uveljavljati brez svoje krivde. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila prošnja za mednarodno zaščito podana pisno v prostorih tožene stranke. Pisne prošnje potekajo na način, da se večje število prosilcev za mednarodno zaščito istočasno posede v večjo pisarno, kjer so posedeni tesno drug ob drugem, brez medsebojne zasebnosti. Drug drugemu lahko gledajo, kaj ti pišejo v prošnjo za azil. Ne drži, da o tem zagotovo ne bi izvedel nihče. Podaja prošnje v takih okoliščinah upravičeno vodi v strah, da bi se o posameznikovih razlogih za azil lahko razvedelo v kampu in bi tožnik iz tega razloga bil ogrožen. Prvi zahtevek pa je podal ustno na zapisnik, v postopku sta bila prisotna le uradna oseba in tolmač in se svojih razlogov tožnik ni bal razkriti. Novo dejstvo (ateizem) pa tudi pomembno povečuje vernost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo tožniku natančno pojasnjeno, čemu je namenjen zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Tožnik ateizma ni navajal pri prvi prošnji za mednarodno zaščito, ker se je bal da se ne bi razvedelo v kampu in bi bil zaradi tega ogrožen. Tožena stranka meni, da je imel tožnik priložnost vse svoje razloge povedati tudi na osebnem razgovoru, na katerem je imel vso potrebno zasebnost, saj sta bila prisotna le še uradna oseba in tolmač, ki sta zavezana k varovanju podatkov, torej o tem zagotovo ne bi izvedel nihče. Tožnikov strah je neizkazan. Ni konkretiziral oziroma utemeljil svojih navedb o domnevnem strahu pred ogroženostjo v kampu, če bi za razmišljanja o ateizmu izvedeli drugi prosilci. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8.Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ga je na osebnem razgovoru skrbelo spreminjati svojo zgodbo, saj bi ga potem tožena stranka štela za neverodostojnega. Tožena stranka na zaslišanju tožniku ni dala z ničemer vedeti, da njegovo pojasnilo ni dovolj konkretno. Splošno znano dejstvo je, da lahko opustitev islamske vere vodi v hude posledice.

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 23. 5. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da ni že v prvotnem postopku povedal, da je razlog, zaradi katerega prosi za azil, tudi ta, da je postal ateist, v tem, ker je bil razgovor skupinski, kjer so bili prisotni tudi muslimani in se je zato bal povedati. Na naslednjem razgovoru pa se je bal, da mu ne bi verjeli. V azilnem domu so mu rekli, da mora govoriti enako kot na prvem razgovoru. Če bi se v azilnem domu razvedelo, da je opustil muslimansko vero, se je bal, da bi mu lahko kaj storili. Če pa bi se v matični državi razvedelo, da je opustil muslimansko vero, bi najbrž izgubil življenje. V mestu, v katerem živi, so ljudje znani po tem, da so strogi verniki. Tudi njegova starša sta taka vernika. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem in v pritožbi pa ateizma ni navedel zaradi tega, ker so mu v azilnem domu rekli, da mora povedati točno to, kar je povedal na prvem razgovoru. V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka pa je o tem spregovoril zato, ker meni, da nima več kaj izgubiti. Prepričan je, da mu bo država ponudila zaščito po tem, ko je izjavil, da je ateist.

10.Tožba ni utemeljena.

11.ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

12.Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z novim dejstvom, ki pa je obstajalo že v prejšnjem postopku, pri čemer pa ni izkazal, da omenjenih okoliščin ne bi mogel navesti brez svoje krivde.

13.V zvezi s tožbeno navedbo, da se je tožnik bal, da se o njegovem ateizmu ne bi razvedelo v kampu in bi bil zaradi tega ogrožen, sodišče meni, da to ni utemeljen razlog, zaradi katerega o svojem ateizmu ne bi mogel spregovoriti že v prvotnem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Na prvi strani prošnje za mednarodno zaščito piše, da so vsi tožnikovi podatki in izjave v postopku mednarodne zaščite varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti. V kolikor pa je bilo pri podaji prošnje prisotnih še več drugih prosilcev in bi lahko videli, kaj je napisal v prošnjo, pa sodišče meni, da je bil kasneje opravljen tudi osebni razgovor (dne 25. 10. 2024), kjer je bila prisotna le uradna oseba, tožnik in tolmač za arabski jezik. Na drugi strani zapisnika o osebnem razgovoru je navedeno, da se vse navzoče opozori na zaupnost postopka po ZMZ-1 in Zakonu o varstvu osebnih podatkov. Dodatno se je opozorilo tožnika, da je osebni razgovor zaupne narave in da mora na vsa vprašanja odgovoriti čim bolj natančno in po resnici. Glede na vsa ta opozorila ni nobenega razloga, zaradi katerega tožnik o svojem ateizmu ne bi mogel spregovoriti pri osebnem razgovoru. Nadalje sodišče tudi meni, da je imel tožnik tudi v postopku pred Upravnim sodiščem RS na glavni obravnavi dne 11. 12. 2024 možnost, da bi spregovoril o svojem ateizmu, skliceval pa se je le na revščino in brezposelnost. Enako velja tudi glede njegovih navedb v pritožbi. S tem v zvezi ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da ga je skrbelo ob kasnejših priložnostih spreminjati svojo zgodbo, ker bi se ga potem štelo za neverodostojnega. Lahko bi namreč pojasnil, da so bili pri prvem razgovoru prisotni tudi drugi prosilci in da zato tedaj ni navedel vseh razlogov.

14.Glede na vse navedeno niso podani opravičljivi razlogi, zaradi katerih tožnik ne bi mogel o ateizmu spregovoriti že pri prejšnjem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in tako niso podani vsi elementi iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče ugoditi tožnikovi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ker niso podani opravičljivi razlogi za to, da teh dejstev tožnik ni navajal že v predhodnem postopku za priznanje mednarodne zaščite.

15.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 64/1, 64/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.