Jedro

Če vročilnice, s katero se vroča odločba, izdana v upravnem postopku, ne podpiše stranka, na katero se odločba nanaša, in če vročitev ni opravljena po določbah 87. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ni mogoče šteti, da je bila odločba vročena stranki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 3.8.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 21.4.1993, s katero je organ prve stopnje odločil, da tožniku preneha pravica do štipendije. V obrazložitvi je navedla, da pravilnik o štipendiranju, ki je bil sprejet na podlagi zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, v 29. členu določa, da štipendisti, ki ne izpolnjujejo štipendijskih obveznosti, predvidenih s statutom fakultetne organizacije, ne morejo prejemati štipendije, razen v upravičenih primerih, katere oceni skupina delavcev poklicnega usmerjanja. Na podlagi spisne dokumentacije je tožena stranka ugotovila, da tožnik v šolskem letu ni opravil rednih študijskih obveznosti in ni končal študija po programu, določenem s statutom fakultetne organizacije, strokovna skupina delavcev poklicnega usmerjanja pa ni podala ocene, iz katere bi izhajalo, da tožnik iz opravičenih razlogov ni končal študija. Tožena stranka meni, da je podaljšanje absolventskega staža mogoče upoštevati le, če temelji na sklepu fakultetnega sveta, ki določa podaljšanje staža določeni smeri ali generaciji študentov. Ni pa mogoče upoštevati podaljšanja absolventskega staža na podlagi sklepov komisij za študentska vprašanja ali v podobnih primerih, ko je staž podaljšan na podlagi vlog posameznih študentov. Ker tožnik v šolskem letu 1992/93 po veljavnih predpisih ne izpolnjuje pogojev za prejemanje republiške štipendije, je odločba organa prve stopnje zakonita, zato je tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijano odločbo prejel 17.8.1993, ko se je po izpitu vrnil iz Ljubljane domov. Dalje v tožbi navaja, da tožena stranka ni navedla materialnega predpisa, po katerem bi lahko sklepala, da tožnik ni iz opravičenih razlogov končal študija veterine v roku, določenem s statutom fakultete. Tožnik je prvostopni organ zaprosil za podaljšanje republiške štipendije in predložil potrdilo o vpisu, ki ga je izdala veterinarska fakulteta. Če je upravni organ menil, da predloženo potrdilo ni ustrezen dokaz za podaljšanje izplačevanja štipendije, ker iz njega ni bilo razvidno, da ga je izdal pristojen fakultetni organ, bi moral tožnika pozvati na predložitev ustreznega dokaza in tožnik bi takšen dokument tudi predložil. Neutemeljena je tudi trditev tožene stranke, da tožnik celo šolsko leto 1992/93 ni izpolnjeval pogojev za prejemanje republiške štipendije, saj mu je v zimskem semestru tega šolskega leta tekel redni absolventski staž in je za ta čas tudi prejemal republiško štipendijo. Izpodbijana odločba je po mnenju tožnika nezakonita, zato predlaga, naj jo sodišče odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 5.8.1993, kar je razvidno iz vročilnice. Tožnik je tožbo vložil 14.9.1993 in s tem zamudil rok za vložitev tožbe, določen v 24. členu zakona o upravnih sporih. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrže kot prepozno.

Tožba je utemeljena.

Iz listin upravnih spisov ne izhaja, da je vročilnico za izpodbijano odločbo dne 5.8.1993 podpisal tožnik. Iz vročilnice tudi ne izhaja, da je bila vročitev opravljena po določbah 87. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj ni bila poskušena vročitev odločbe tožniku v smislu 2. odstavka tega člena, niti ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik odsoten ali ni (1. odstavek 85. člena in 1. odstavek 86. člena), ugotovitev te okoliščine pa je za nadaljnji postopek vročanja v primerih, v katerih zakon zahteva osebno vročitev, bistvena. Glede na navedene zakonske določbe torej ni mogoče šteti, da je bila izpodbijana odločba vročena tožniku 5.8.1993. Nepravilna vročitev pa ne more biti v škodo tožnikove pravice do sodnega varstva, zato sodišče ne sprejema ugovora tožene stranke, da je tožba vložena prepozno.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka tožnika štipendirala na podlagi pogodbe o štipendiranju, sklenjene med tedanjo Občinsko skupnostjo za zaposlovanje in tožnikom dne 4.3.1988. Tožnik je s svojo vlogo, datirano s 26.3.1993, zaprosil za podaljšanje štipendiranja, dokler ima status študenta. Organ prve stopnje je z odločbo z dne 21.4.1993 odločil, da tožniku preneha pravica do štipendije iz razloga, ker se tožniku štipendija po 4. členu pogodbe oziroma 1. točki odločbe o dodelitvi pravice do štipendije izplačuje do konca rednega šolanja po statutu šole, tožniku pa je 31.3.1993 potekel čas, določen za dokončanje študija po statutu visoke šole. Odločba o dodelitvi pravice do štipendije, na katere določbo se sklicuje organ prve stopnje, ni navedena s številko in datumom in se v upravnih spisih ne nahaja. Tako iz obrazložitve ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je organ prve stopnje odločal na podlagi navedene štipendijske pogodbe (ki jo sicer citira v izreku odločbe), ali na podlagi nekega drugega konkretnega pravnega akta, ki ga v obrazložitvi omenja kot odločbo. Te nejasnosti tudi ni odpravila izpodbijana odločba, v kateri tožena stranka zavrnitev pritožbe utemeljuje s sklicevanjem na pogoje, ki jih za pridobitev republiške štipendije določa zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92) in pravilnik o štipendiranju, izdan na podlagi 59. člena tega zakona (Uradni list RS, št. 24/91 in 14/92), iz česar bi bilo mogoče sklepati, da je odločal o pravici do republiške štipendije in ne o nadaljnjem štipendiranju tožnika na podlagi navedene pogodbe.

Vprašanje, ali tožnikova pravica do štipendiranja temelji na navedeni pogodbi o štipendiranju ali na odločbi o dodelitvi štipendije (25. člen pravilnika), pa je bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe. Če je tožnikova pravica do štipendije izhajala samo iz pogodbe o štipendiranju, pristojen organ o njenem prenehanju po mnenju sodišča ne more odločati z upravno odločbo. Pravica do štipendije, ki temelji na pogodbi, je premoženjska pravica, o kateri v primeru spora odloča - kolikor zakon ne določa pristojnosti specializiranega sodišča - sodišče v pravdnem postopku - 1. člen zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se po 4. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis. Tožena stranka sicer lahko sklene, da iz razlogov tožnikovega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne bo več izplačevala štipendije, vendar tega ne more storiti z odločbo, izdano v upravnem postopku. V takem primeru namreč ne odloča v upravni stvari (1. člen zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86).

Ker so bile dejanske okoliščine v upravnem postopku nepopolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora. Tožbi je torej moralo ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti.

V nadaljevanju postopka bo morala tožena stranka ugotoviti, ali in kdaj je bila tožniku izdana odločba o dodelitvi pravice do štipendije, ki jo omenja obrazložitev odločbe organa prve stopnje. Če ugotovi, da je bila izdana, bo morala pri svoji odločitvi presoditi tudi, ali ima javno pooblastilo za odločanje o tem, da se tožniku ne prizna pravica do republiške štipendije (2. odstavek 121. člena ustave Republike Slovenije). Iz ZZZPB namreč ne izhaja, da je bilo pooblastilo za odločanje, o tej pravici preneseno nanjo (kot je bilo n.pr. pooblastilo za odločanje o pravicah iz zavarovanja za primer brezposlenosti - 45. člen ZZZPB), saj ji je zakon nalagal le izvajanje strokovnih nalog pri štipendiranju - 16. alinea 66. člena, prenos izvajanja javnih pooblastil s sklicevanjem na podzakonske predpise (zadnja alinea istega člena) pa po mnenju sodišča glede na navedeno ustavno določbo za sodišče ne more biti pravno relevanten (125. člen ustave).