Jedro

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni navedlo razlogov za odločitev, da je pogodba oderuška. Ni povedalo na podlagi katerih dejstev sklepa, da je tožeča stranka izkoristila stisko ali težko stanje toženca, njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si zase izgovorila korist, ki ji v očitanem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala. Na take okoliščine se tudi toženca nista sklicevala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženca solidarno plačati tožeči stranki 2.820,24 DEM s 15% mesečnimi dogovorjenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11.9.1996 dalje, vse v tolarski protivrednosti po srednjem menjalniškem tečaju za DEM, veljavnem pri tožeči stranki na dan plačila. Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba je utemeljena. Po določbi 2. odst. 365. čl. ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka razlogov zoper pravilnost izpodbijane odločitve ni obrazložila, vendar pa je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo razveljaviti, ker je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih pravilnosti odločitve ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek izvajala iz posojilne pogodbe, ki je bila med strankama sklenjena 25.4.1995. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da je pogodba oderuška in zato nična. Pravilno je prvostopenjsko sodišče povzelo določbo 141. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki opredeljuje, kdaj je pogodba oderuška, vendar pa ni povedalo, na podlagi katerih dejstev sklepa, da je tožeča stranka izkoristila stisko ali težko stanje tožencev, njuno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovorila zase korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sama dala. Na takšne okoliščine se niti tožena stranka sama ni sklicevala. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi glede glavnice, čeprav je najprej ugotovilo, da je toženec dobil od tožeče stranke posojilo v znesku 3.000 DEM in da je iz izpisa stanja razvidno, da sta toženca tožeči stranki plačala skupaj 2.815,15 DEM. V nadaljevanju obrazložitve pa je sodišče prve stopnje navedlo, da sta toženca tožeči stranki plačala toliko, da je glavnica v bistvu pokrita. Razlogi za zavrnitev zahtevka na plačilo glavnice si torej nasprotujejo. Sklicevanje na določbo 141. čl. ZOR tudi ne zadošča za utemeljitev odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo zahtevanih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje bo moralo povedati zakaj šteje, da tožeči stranki ne gredo od denarne obveznosti nikakršne obresti, čeprav so zamudne obresti v zakonu predpisana sankcija za zamudo pri plačilu denarne obveznosti (člen 277 ZOR). Pritožbeno sodišče je po navedenem, na podlagi določbe 1. odst. 369. čl. ZPP, ob uradnem preizkusu izpodbijane odločitve, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo razpisati novo glavno obravnavo in na tej ugotoviti, za odločanje o tožbenem zahtevku pomembna dejstva. Predvsem bo moralo ugotoviti kolikšen znesek posojila sta toženca tožeči stranki že vrnila. Če bo ugotovilo, da sta vrnila le znesek 2.815,15 DEM, bo moralo tožbenemu zahtevku glede glavnice delno ugoditi. Nadalje bo moralo ugotoviti ali tožeči stranki glede na sklenjeno pogodbo in ob upoštevanju prisilnih predpisov, pripadajo zamudne obresti in v kolikšni višini. Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92).