Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila (zgolj) ustno sklenjena pogodba, na katero se sklicuje tožnik, nedovoljena in posledično brez učinka, ne drži. V postopkih javnega naročanja je namreč obličnost z zakonom določena zaradi dokazovanja pravnega posla (oziroma je njen namen olajšati strankam dokazovanje obstoja pogodbe) in ne kot pogoj za njegovo veljavnost. To pomeni, da je ustna pogodba veljavno sklenjena in obe stranki tudi zavezuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z delno sodbo na podlagi pripoznave in sodbo z dne 26.11.2014 je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni plačati znesek 5.398,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2008 dalje do plačila ter stroške postopka v znesku 365,64 EUR (I. točka izreka). V presežku (na plačilo 396.602,00 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 4.372,50 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico) oz. podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (po drugem sodniku). Poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, kateri Zakon o javnem naročanju je veljal v času, ko je tožnik prejel ustno naročilo. Ugotovilo je, da je časovni okvir podanega ustnega naročila od decembra 2006 do 14.6.2007. ZJN-1, ki ga je uporabilo, pa je prenehal veljati z uveljavitvijo ZJN-2, ki je pričel veljati dne 7.1.2007. Glede na ugotovljeni časovni okvir podanega ustnega naročila bi izvedba t.i. druge faze postopka (v kolikor bi bila izvedena v skladu z zakonom) zapadla v čas veljavnosti ZJN-2. Slednji pa ne vsebuje več določb o ničnosti pogodb, ki bi bile sklenjene brez predhodno izvedenega postopka oddaje javnega naročila, ki bi ga moral naročnik po določbah zakona izvesti. Poleg tega tudi ne določa več pogoja pisnosti pogodbe o izvedbi javnega naročila. Tudi če bi pritožbeno sodišče ugotovilo veljavnost ZJN-1, je stališče sodišča, da tožnik za svoje delo (ker naj bi bila ustna pogodba nična) do plačila ni upravičen, napačno. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil obveznost, ima upoštevaje pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati nazaj svojo izpolnitev. Ker ZJN-1 posebnih določil v zvezi z vračilom neupravičeno pridobljenega nima, je potrebno uporabiti splošna pravila civilnega prava o neupravičeni obogatitvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi uporaba določb o neupravičeni obogatitvi pomenila obid ureditve po ZJN-1, je napačen. Če meni, da tožbeni zahtevek iz razloga ničnosti ni utemeljen, potem ne bi smelo dopustiti delne pripoznave zahtevka. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo izvedbo dokaznih listin, vloženih s pripravljalno vlogo z dne 18.3.2014. Poleg tega neupravičeno ni ugodilo njegovemu predlogu glede edicijske dolžnosti toženke, kar je argumentiralo s tem, da to ne bi v ničemer vplivalo na odločitev sodišča. Kljub temu pa se v sodbi sklicuje ravno na te dokaze. Ni sporno, da mu je N. N. podala naročilo. Sam je v svojih vlogah večkrat zapisal, da je bil predmet naročila elaborat v angleščini „The analysis ...“ s prevodom v slovenščino. Sporno pa je, kaj ta elaborat po vsebini predstavlja oz. kolikšen je njegov vložek in s tem povezano ovrednotenje elaborata (višina tožbenega zahtevka). Ves čas je nasprotoval obsegu dela, kot mu ga je priznala toženka, in utemeljeval večji obseg ter vsebino naročila, ki mu je bilo dano. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da iz izpovedbe priče N. N. izhaja, da tožniku ni naročila tega, kar vtožuje v tem postopku, je napačna. Poleg tega sodišče ne pojasni svoje ugotovitve. Izpostavi zgolj dejstvo, da tožniku ni bila naročena izdelava DIIP-a, kar je nesporno. Sam tudi nikoli ni zatrjeval, da mu je bila naročena izdelava DIIP-a, ampak da je njegovo delo, ki mu je bilo naročeno, po vsebini primerljivo z DIIP-om, kar je potrdila tudi priča N. N. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek utemeljil ravno s primerjavo obeh elaboratov, s čimer pa se sodišče sploh ni ukvarjalo. Pojasnjuje, da izdelava vodne bilance ne pomeni zgolj vnosa znanih podatkov, ampak izračun bodoče vodne bilance ob vnosu dodatnih parametrov – akumulacije in ekološko sprejemljivega pretoka vode. Že sama izdelava 280 grafikonov, kolikor jih njegovo delo vsebuje, predstavlja 1400 ur dela (175 dni po 8 ur). Sodba mora imeti razloge. Teh pa ne more predstavljati delna pripoznava tožbenega zahtevka. Ker je bilo tožnikovo delo, ki ga v tem postopku vtožuje, elaborat v angleščini, podlaga tujim izvedencem za presojo oz. revizijo DIIP-a z dne 15.3.2006, je obogatitev toženke izkazana že s tem, da je njegov elaborat uporabila pri presoji oz. reviziji, ki so jo izvedli tuji izvedenci. Njegovo prikrajšanje pa se kaže v tem, da za svoje delo, s katerim je bila toženka obogatena, ni dobil plačila.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stališče sodišča prve stopnje,(1) da naj bi bila (zgolj) ustno sklenjena pogodba, na katero se sklicuje tožnik, nedovoljena in posledično(2) brez učinka, ne drži. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah III Ips 33/2013 z dne 20.1.2015 in III Ips 36/2013 z dne 7.10.2014(3) jasno poudarilo, da je v postopkih javnega naročanja obličnost z zakonom določena zaradi dokazovanja pravnega posla (oziroma je njen namen olajšati strankam dokazovanje obstoja pogodbe) in ne kot pogoj za njegovo veljavnost. To pomeni, da je ustna pogodba veljavno sklenjena in obe stranki tudi zavezuje. Ker zgolj neobličnost(4) zatrjevane pogodbe zato ne more biti upravičen razlog za zavrnitev (pogodbeno utemeljevanega) tožnikovega zahtevka, je bilo potrebno presoditi tudi drug argument, na katerega se je sodišče prve stopnje v zvezi s tem sklicevalo.

6. Sodišče prve stopnje v 57. točki obrazložitve navaja, da ne dvomi, da je bilo tožniku dano ustno naročilo (s strani N. N.), a da vsebina tega naročila ni bila takšna (v takšnem obsegu), kot ga slednji zatrjuje in sedaj (zanj) zahteva plačilo.(5) Tožnik pa v pritožbi upravičeno opozarja, da je v svojih vlogah, podanih v postopku na prvi stopnji, večkrat izrecno zapisal, da je bil predmet naročila elaborat v angleščini z naslovom „The analysis ...“. Da sta bila omenjeno delo oziroma njegova slovenska verzija predmet naročila, pa izhaja tako iz toženkine vloge z dne 16.5.2013 (s katero je tožbeni zahtevek delno pripoznala, hkrati pa obrazložila, na katera tožnikova opravila se ta pripoznava nanaša) in še bolj jasno iz njene pripravljalne vloge z dne 5.12.2013, s katero je oboje predložila (glej prilogo B37). Ta okoliščina torej med pravdnima strankama očitno ni bila sporna. Sporno med njima pa je (kot to prav tako pravilno ugotavlja pritožba), kakšen je v zvezi z njim upošteven tožnikov vložek oziroma vrednotenje le-tega. Toženka je v vlogi z dne 16.5.2013 navedla, da naj bi tožnik za to, kar naj bi mu bilo decembra 2006 naročeno (kar tudi natančneje opiše(6)), porabil maksimalno 100 ur. Tudi v vlogi z dne 5.12.2013 je podrobno obrazložila, kaj je bilo tožniku v tem okviru naročeno (in kaj ne(7)) oziroma kaj je „predmet“ njene pripoznave. Na drugi strani pa je tožnik v vlogi z dne 20.11.2013 konkretno zatrjeval, da je bilo podatke, ki jih je v omenjenem delu uporabil,(8) potrebno obdelati v grafikone in tabele, pri čemer naj bi za samo izdelavo 280-ih grafikonov (kolikor jih naj bi jih njegovo delo vsebovalo) skupaj porabil 1400 ur (175 dni po 8 ur).(9) Skratka, da elaborat (dokument) kot tak (oziroma njegov prevod) predstavlja toženkino naročilo tožniku, med pravdnima strankama ni sporno. Kot je bilo poudarjeno, pa to (kakor je razvidno tudi iz njunih prej omenjenih trditev(10)) ne velja za njegovo vrednotenje oziroma vrednotenje samega v zvezi z njim opravljenega tožnikovega dela.(11) Do vsega tega v zvezi z omenjenim (konkretnim) elaboratom (posledično pa tudi ne do vprašanja, ali je plačilo, ki tožniku zanj gre, „pokrito“ z višino pripoznanega dela tožbenega zahtevka) pa se sodišče prve stopnje konkretno ni opredeljevalo oziroma glede slednjega ni podalo ustreznih razlogov.(12) Zgolj navajanje (v 38. točki obrazložitve), na kaj naj bi se toženkina delna pripoznava zahtevka (kot jo je slednja pojasnila sama) nanašala, takšnih (ustreznih) razlogov, ki bi omogočali preizkus izpodbijane odločitve (tudi v tem oziru), ne predstavlja.

7. Že iz omenjenih razlogov(13) je bilo potrebno tožnikovi pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje(14) (prvi odstavek 354. člena ZPP(15)). V ponovnem sojenju naj se sodišče prve stopnje v skladu s predhodnimi ugotovitvami opredeli do pomena omenjenega elaborata oziroma višine plačila, do katerega je tožnik v zvezi z njim upravičen.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ki se v zvezi s tem sklicuje na določbe 3. točke prvega odstavka 3. člena in 130. člena Zakona o javnih naročilih (Ur. l. RS št. 39/2000, s kasnejšimi spremembami; ZJN-1), na določbe Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna RS in določbo 50. člena Zakona o javnih financah (Ur. l. RS št. 79/1999, s kasnejšimi spremembami; ZJF).

Op. št. (2): Kot nična.

Op. št. (3): Še prej pa v zvezi s (primerljivim) 50. členom ZJF (na katerega se, kot je bilo omenjeno, v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje tudi sodišče prve stopnje) v sodbi II Ips 289/2007 z dne 3.12.2009. Op. št. (4): Pa čeprav iz drugih (materialno-pravnih) razlogov od tistih, na katere se sklicuje pritožba.

Op. št. (5): V tem okviru pa tudi (glej 57. in 58. točko obrazložitve), da N. N. tožniku ni naročila projekta, ki je bil predhodno že izdelan v okviru javnega razpisa (Ur. l. št. 64/2005 z dne 8.7.2005) oziroma je bil predmet (na njegovi podlagi) oddanega javnega naročila (v zvezi s čimer pritožnik poudarja, da to ni sporno).

Op. št. (6): Kakor tudi katera dela naj bi bila vse vključena v znesku 4.200,00 EUR, ki mu ga za (po naročilu) opravljeno priznava.

Op. št. (7): Oziroma kaj naj bi (znotraj tega) predstavljalo njegovo samoiniciativno (ali zgolj zbrano preteklo) delo.

Op. št. (8): In sicer naj bi šlo za podatke, s katerimi je razpolagal sam, in podatke, ki jih je prejel od toženke.

Op. št. (9): V pritožbi pa tudi omenja, da naj bi mu toženka (v vlogi z dne 16.5.2013), pa čeprav naj bi imel njegov elaborat 271 strani, priznala zgolj 47 strani prevoda.

Op. št. (10): Ki seveda niso edine.

Op. št. (11): Tako v smislu (pravega) obsega naročila kot tudi časa, ki naj bi bil potreben za opravo tega, kar je predstavljalo predmet naročila.

Op. št. (12): Kar ugotavlja tudi pritožba.

Op. št. (13): Zaradi česar se do ostalih pritožnikovih navedb pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo.

Op. št. (14): Tožnik v pritožbi predlaga, da se ob morebitni razveljavitvi zadevo dodeli v razsojanje drugemu sodniku, a za kaj takega utemeljenih razlogov ne poda.

Op. št. (15): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.