Jedro

Zmotno je stališče dolžnika, da uveden postopek likvidacije pomeni hkrati tudi prenehanje družbe. Namen likvidacijskega postopka je ravno v tem, da družba v likvidaciji kot upnik dokončno izterja svoje terjatve do dolžnikov, poplača dolgove ter morebiten preostanek razdeli med družbenike.

Drugostopenjsko sodišče je zadevo prejelo še pred izbrisom družbe iz sodnega registra (na podlagi sklepa likvidatorja), zato je upravičena na podlagi II. odst. 207. čl. ZPP v zadevi odločiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni v 2. odstavku izreka tako, da spremenjen glasi: „Dolžnik je dolžan upniku povrniti nadaljnje stroške izvršbe v znesku 168,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu (1. odstavek izreka) potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika in mu naložilo v plačilo 169,32 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika.

Dolžnik se je zoper sklep pritožil. Navedel je, da upnik, ki je vložil predlog za izvršbo, ni ista oseba, kot sedanji upnik, saj je sedaj v likvidacijskem postopku, zato je njegova pravna subjektiviteta prenehala. Drugačno stališče sodišča je materialnopravno zmotno. Prav tako je sodišče neutemeljeno in mimo določb Odvetniške tarife (OT) upniku priznalo preveč stroškov, in sicer ni uporabilo določbe 7. točke 27. čl. OT. Na podlagi navedenega določila je upnik upravičen samo do 25% od 300 tč., kar je 75 tč., sodišče pa je upniku priznalo kar 300 tč. Takšno arbitrarno ravnanje sodišča, ko pretirano širokogrudno in brez pravne podlage v različnih primerih različno odmerja stroške, pomeni kršitev ustavnih pravic dolžnika. Dolžnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izvršbo zavrne oz. podredno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da še vedno obstaja, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Prav tako se strinja z višino upniku priznanih nadaljnjih izvršilnih stroškov. Vse ostale pritožbene navedbe so brezpredmetne, saj se ne nanašajo na predmetni izvršilni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

S pritožbo izpodbijano sodno odločbo preizkuša sodišče druge stopnje v skladu z določbo 350. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ glede na stanje ob izdaji le-te. V predmetni izvršilni zadevi kot upnik nastopa W. W. I., družba za telekomunikacije d.o.o. - v likvidaciji. Sodišče druge stopnje na podlagi podatkov v spisu (...) ugotavlja, da je bil upnik ob izdaji izpodbijanega sklepa v postopku redne likvidacije. Zmotno je stališče dolžnika, da postopek likvidacije pomeni hkrati tudi prenehanje družbe. Namen likvidacijskega postopka je v tem, da družba izterja svoje terjatve ter poplača dolgove in nato še razdeli morebiten preostanek med družbenike, šele po takšnem poplačilu pa se prijavi izbris družbe iz registra tako, da likvidacijski upravitelj izroči registrskemu organu na skupščino sprejeto poročilo o poteku likvidacijskega postopka in sklep skupščine o razdelitvi premoženja, izjavi, da je vse premoženje razdeljeno v skladu s sklepom o razdelitvi, in predlaga izbris družbe iz registra (2. odst. 418. čl. v zv. s 522. čl. Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD – 1). V konkretnem primeru je sicer postopek likvidacije že končan in je sodišče dne 27.7.2007 na predlog likvidatorja upnika izbrisalo iz sodnega registra, vendar pa to ni ovira za odločanje v pritožbenem postopku. Iz predložitvenega poročila je razvidno, da je drugostopenjsko sodišče zadevo prejelo dne 17.5.2007, več kot 2 meseca pred izbrisom upnika iz sodnega registra, zato na podlagi 2. odst. 207. čl. ZPP tudi odloči o pritožbi (takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 59/2002 z dne 5.12.2002 in Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg 882/2001 z dne 18.10.2001). Sodišče prve stopnje pa bo moralo v nadaljevanju postopka odločiti o pravnem nasledstvu izbrisane družbe, in sicer na podlagi vloge družbe A. A. C. S. L. z dne 22.2.2007 za vstop novega upnika v izvršilni postopek. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o ugovoru dolžnika po izteku roka. Pritožbo dolžnika v tem delu (torej zoper odločitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka izpodbijanega sklepa) je zato sodišče druge stopnje, potem ko je ugotovilo, da se prvostopenjskemu sodišču niso pripetile tiste kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v tem obsegu sklep sodišča prve stopnje (II. tč. 365. čl. v zv. s 353. in 366. čl. ZPP ter v zv. s 15. čl. ZIZ).

Dolžnik se pritožuje tudi zoper odmero in izračun upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov. V izpodbijanem sklepu je namreč sodišče upniku odmerilo 300 točk po Odvetniški tarifi (OT) za odgovor na dolžnikov ugovor po izteku roka in še 50 tč. za pregled spisa, vse povečano za 2 % materialne stroške in 20 % DDV, skupno 169,32 EUR. Dolžnik v pritožbi navaja, da bi bila pravilna odmera po tar. št. 27/7 OT, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to stališče materialnopravno zmotno. Ugovor po izteku roka je (izredno) pravno sredstvo, zato je sodišče odgovor na tako pravno sredstvo pravilno ovrednotilo po tar. št. 27/6, ko je priznalo upniku 300 tč. za sestavo te vloge.

Drugostopenjsko sodišče je ob preizkusu po uradni dolžnosti po 2. odst. 350. čl. v zv. s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ, še ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno napačno priznalo upniku 50 tč. za pregled spisa. Navedena storitev se ne more obračunati samostojno, saj je že vsebovana v storitvi sestave odgovora na ugovor po izteku roka. Na podlagi 155. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ je upnik upravičen do povračila zgolj za postopek potrebnih stroškov, ki v tej zadevi znašajo 300 točk po OT, povečano za 2 % materialne stroške (13/3 čl. OT) in 20 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke po OT (0,459 EUR) znaša 168,54 EUR. Navedene stroške je dolžan upniku povrniti dolžnik na podlagi 5. odst. 38. čl. ZIZ. Prav tako je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti spremenilo izrek o stroških tudi v obrestnem delu. V skladu s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006 namreč zamuda ne more nastati, preden je dolžnik ustrezno seznanjen s svojo obveznostjo plačila stroškov postopka in pred potekom ustreznega roka, v katerem lahko brez zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo že kazen za zamudo, svojo obveznost prostovoljno plača. Paricijski rok je v skladu s takšnim pravnim mnenjem sodišče določilo na podlagi 2. odst. 44 čl. ZIZ. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo v skladu s 4. točko 358. čl. v zv. s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ potrebno izpodbijani sklep v 2. točki spremeniti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ. Dolžnik s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, s pritožbo zoper odločitev o stroških pa le v sorazmerno majhnem delu, zato je dolžan sam nositi stroške v zvezi s pritožbo (2. odst. 154. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ). Upnik pa z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispeval k razrešitvi stvari, saj je zgolj pavšalno izrazil strinjanje s sodno odločbo, zato stroški za tak odgovor niso bili potrebni in ni upravičen do njihove povrnitve (155. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ). Vsaka stranka mora zato kriti svoje stroške pritožbenega postopka.