Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 1012/2013

ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.1012.2013 Gospodarski oddelek

pogodbeno določena cena del DDV prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve fiksna pogodba pravočasna izpolnitev pogodbe bistvena sestavina pogodbe skrbnost dobrega strokovnjaka
Višje sodišče v Ljubljani
1. oktober 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V primeru, če v pogodbi ni določil o (ne)vračunavanju DDV, je potrebno šteti, da v pogodbi določena cena že vsebuje DDV, saj se kupec zanaša na ceno, kot je zapisana v pogodbi, razen če ni zatrjevano in izkazano, da je obstajal izrecen dodaten dogovor glede plačila DDV.

Če izpolnitvenemu času pripisuje bistven pomen le ena pogodbena stranka, druga pa tega ne sprejme kot takšen element pogodbe, bistvenost ostane na ravni motiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137815/2010 z dne 6. 10. 2010 delno obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 30.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 4.000,00 EUR od 11. 12. 2009 dalje, od zneska 18.500,00 EUR od 1. 1.2010 dalje in od zneska 8.000,00 EUR od 17. 9. 2010 dalje ter povrniti tožeči stranki 198,57 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje (I. točka izreka). V preostalem je citirani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne 1.779,22 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nima prav pritožnica, ko sodišču prve stopnje očita kršitev materialnega prava glede zavrnitve dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo davka na dodano vrednost (DDV). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila v pogodbi o prodaji in medsebojnih razmerjih v projektu T. št. 1/2009 z 10. 12. 2009 (priloga A 4, v nadaljevanju pogodba) navedena zgolj kupnina v višini 36.500,00 EUR in v 3. členu pogodbe točno določen način plačila kupnine. V pogodbi ni zajetih določil o (ne)vračunavanju DDV-ja. V takšni situaciji je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno šteti, da v pogodbi določena cena DDV že vsebuje (1), saj se kupec zanaša na ceno, kot je zapisana v pogodbi, razen če ni zatrjevano in izkazano, da je obstajal izrecen dodaten dogovor glede plačila DDV. To trditveno in dokazno breme nosi tožeča stranka in v konkretnem primeru ga ni zmogla.

6. Nima namreč prav pritožnica, ko sodišču prve stopnje očita kršitev absolutno bistveno kršitev določb ZPP in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ko ni upoštevalo, da naj bi obveznost plačila DDV izhajala iz izpovedbe priče G. in R. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da priča A. G. pri sklepanju pogodbe o prodaji orodja ni sodelovala, saj je bila na porodniškem dopustu in da takšen dogovor tudi ni bil zapisan v pogodbi. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dogovora o dodatnem plačilu DDV nad pravdnima strankama ni bilo (niti ni tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje s tem v zvezi podala konkretiziranih trditev, pač pa je le pavšalno navedla, da pogodbeni znesek ni vseboval DDV) in je v tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pri tem niso pravno pomembna pritožbena izvajanja o ustaljenih praksah poslovnih subjektov, saj prav poslovne subjekte še posebej zavezuje, da morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka - drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika). To tudi pomeni, da pri sklepanju pogodbenih razmerij natančno določijo obveznosti ene in druge stranke.

7. Nadalje pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča, da je v pogodbi določen rok, do katerega bi morala tožena stranka plačati mopede, ki so bili v skladišču tožeče stranke, fiksen. Pravilno ugotavlja pritožnica, da je za ugotovitev, ali gre za fiksne pogodbene obveznosti; nujno, da je rok datumsko določen in da po svoji naravi ustreza pojmu fiksnega roka in sicer, da so podane okoliščine, ki zahtevajo izpolnitev obveznosti v točno danem roku. Napačno pa je razumevanje pritožnice, da je bila v konkretnem primeru pogodbena obveznost takšna, da je imela naravo fiksne obveznosti, kar utemeljuje s tem, da je zaradi tega, ker je začela projekt čim prej zaključiti, pristala na nizko kupnino. Pogodbena stranka pri fiksnih pogodbah ne samo, da pričakuje izpolnitev ob dogovorjenem času, ampak izjavlja tudi voljo, da je kasnejša izpolnitev zanjo brez pomena (2). Takšna volja je lahko izražena na različne načine, predvsem med gospodarskimi subjekti so uveljavljeni posebni izrazi, kot na primer „točno, fiksno, najkasneje do določnega datuma itd.“. Iz določbe 104. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izhaja, da mora biti čas kot bistven element pogodbe dogovorjen med obema strankama. Če izpolnitvenemu času pripisuje bistven pomen le ena pogodbena stranka, druga pa tega ne sprejme kot takšen element pogodbe, bistvenost ostane na ravni motiva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz pogodbe in podatkov v spisu ne izhaja, da sta pravdni stranki rok 31.3.2010 iz 1. člena pogodbe opredelili kot bistven.

8. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pogodba ostala v veljavi, saj ni prišlo do razveze pogodbe in ima tožeča stranka še vedno izpolnitveni zahtevek zoper toženo stranko, ki pa ga v pravdnem postopku ni uveljavljala. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska obveznost tožene stranke zaradi razveze pogodbe, saj ni podana protipravnost (torej, da je pogodba prenehala zaradi tožene stranke), kot ena predpostavk odškodninske obveznosti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da enako tožeča stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti glede predaje mopedov v posest toženke, niti je ni pozvala, naj jih prevzame.

9. V nadaljevanju pritožnica očita, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo zahtevek glede povračila stroškov, saj v skladu z drugim odstavkom 3. člena pogodbe naj ne bi izhajalo, da je projekt uspešen in iz tega razloga tožeča stranka ni upravičena do povrnitve zahtevanega povračila stroškov. Pritožnica navaja, da ni zahtevala plačila stroškov, ampak je zahtevala povrnitev škode, nastale kot posledice ravnanj tožene stranke, ki so bile v nasprotju z določili pogodbe. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da plačilo posameznih stroškov, ki ga uveljavlja, predstavlja odškodnino za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi ravnanj toženke, niti ni konkretizirano zatrjevala vseh elementov odškodninske obveznosti (obstoj škode, protipravno ravnanje, vzročno zvezo med njima in odgovornost povzročitelja škode). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri pritožbenih izvajanjih glede uveljavljanje odškodninske odgovornosti za navajanje novih dejstev, za katere pa tožeča stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navajati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave in jih tako pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. čl. ZPP).

10. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

11. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Glej tudi VSL I Cpg 1376/2012. (2) Glej tudi M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, stran 568 in naslednje.

odločba : VSL sodba I Cpg 1012/2013

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia