Jedro

Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, je treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. Pomembna je tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno varstvo tožnikovega zdravstvenega stanja. Na vse to bo toženka lahko prepričljivo odgovorila, če bo pridobila ustrezno mnenje zdravnika specialista psihiatrije. Pri čemer sodišče ponavlja, da mora biti tudi v primeru, ko upravna odločitev temelji na ugotavljanju in presoji okoliščin, za katero je potrebno strokovno znanje, ta presoja vsebinsko obrazložena. Le tako je namreč mogoče na njej temelječo odločitev preizkusiti, sicer gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Centra za tujce št. 2253-826/2022/92 (216-04) z dne 29. 6. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka in vsebina izpodbijanega sklepa**

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Center za tujce (v nadaljevanju: policija ali toženka) sklenila, da se upravni postopek, v katerem se je po uradni dolžnosti preverilo, ali tožnik izpolnjuje katerega izmed pogojev, določenih v drugem odstavku 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), ustavi in da stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka 12. 4. 2023 po uradni dolžnosti uvedla postopek glede dovolitve zadrževanja tožniku (ki je tujec, državljan Alžirije) v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS). V njem je 18. 5. 2023 izdala sklep o ustavitvi postopka št. 2253-826/2022/74 (216-05), ki pa je bil s sodbo tukajšnjega sodišča št. III U 70/2023 z dne 5. 6. 2023 odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek toženki. Ta pojasnjuje, da je na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) št. 2142-3213/2022/5 (1222-08) z dne 22. 8. 2022, ki je postala izvršljiva in pravnomočna 29. 8. 2022, tožnika treba odstraniti iz države. Tožnik je bil nastanjen v Center za tujce (v nadaljevanju: center) z odločbo PP Gorišnica št. 2253-230/2022/12 (3F699-03) z dne 8. 9. 2022, ta omejitev gibanja je bila preizkušena tudi s sklepom tega sodišča št. III U 45/2023 z dne 25. 4. 2023. Nato je bila izdana odločba št. 2253-826/2022/69 (216-05) z dne 5. 5. 2023 o podaljšanju omejitve gibanja tožniku (od 11. 5. 2023 dalje do odstranitve iz države, vendar ne dlje kot do 10. 11. 2023 do 07:14 ure), ki je bila potrjena s sodbo tega sodišča št. III U 78/2023 z dne 15. 6. 2023. Tožnikovi prošnji za izrek milejšega ukrepa (bivanje zunaj centra) z odločbo št. 2253-826/2022/40 (216-05) z dne 28. 2. 2023 ni bilo ugodeno. V postopku vračanja namreč ne sodeluje in vrnitvi v matično državo nasprotuje. Tako ni želel podati nobenih informacij za ugotavljanje identitete, v postopku vrnitve ne želi sodelovati, zavrača tudi večkrat ponujeno možnost vključitve v program prostovoljnega vračanja v Alžirijo. Policija pa je 21. 4. 2023 iz Alžirije prejela odgovor o potrditvi identitete tožnika, na podlagi česar lahko zaprosi za izdajo potovalnega dokumenta zanj.

3. V obravnavanem postopku je toženka ugotavljala obstoj razlogov za dovolitev zadrževanja po drugem odstavku 73. člena ZTuj-2. Kot pojasnjuje, je poleg dejstev, ugotovljenih v predhodnem postopku, razpolagala s sodbo III U 70/2023 ter informacijami in dokazili, predloženimi v postopku njene izdaje. Glede na odpravo prvotnega sklepa je v ponovnem postopku z vabilom z dne 19. 6. 2023 tožnika ponovno povabila na zaslišanje z namenom, da mu omogoči izjavo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za dovolitev zadrževanja, pri čemer mu je dala tudi možnost, da to stori s pisno izjavo. Tožnik je po pooblaščenki 27. 6. 2023 podal takšno pisno izjavo, katere vsebino toženka povzame in še pojasni, da je v njej tožnik kot dokaze predlagal izvide in listine iz spisa III U 70/2023, zdravniška izvida psihiatra z dne 12. 6. 2023 in 16. 6. 2023 ter postavitev izvedenca medicinske stroke, ki naj poda mnenje o njegovem zdravstvenem stanju v smislu 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. 4. Toženka navaja, da je odločitev sprejela po preučitvi vseh dejstev in dokazov, ter v nadaljevanju utemeljuje, da razlogi za dovolitev zadrževanja tožniku po določbah 1. do 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 niso podani. Tako najprej obširno obrazloži presojo, da ne obstoji razlog iz 1. alineje citirane določbe, torej da tožnikova odstranitev iz države ni v nasprotju z načelom nevračanja iz 72. člena tega zakona. Pri tem se sklicuje na odločitve iz upravnih in sodnih postopkov, ki so tekli v zvezi s tožnikovimi zahtevki za mednarodno zaščito v RS, in na razloge teh odločitev ter ugotavlja, da tožnik tudi v obravnavanem postopku ni navajal kakšnih drugih okoliščin (sodišče obrazložitve izpodbijanega sklepa v tem delu podrobneje ne povzema, ker teh razlogov tožnik v tožbi niti ne izpodbija).

5. V zvezi s presojo razloga iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 toženka opisuje, da se sprejem in nastanitveni postopek ter aktivnosti v času nastanitve in priprave na odstranitev iz države v centru vodijo skladno s Pravilnikom o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju: Pravilnik). Ta določa, da nastanitev tujca v centru obsega: sprejemni upravno-varnostni postopek, sanitarno-dezinfekcijski postopek, zdravniški pregled in namestitev na ustrezen oddelek v centru. Zdravniški pregled tujca se praviloma opravi pred njegovo namestitvijo na ustrezen oddelek centra. Z njim se ugotovi zdravstveno in psihofizično stanje tujca. O vseh ugotovitvah, ki so pomembne za nastanitev tujca v centru in za odstranitev tujca, zdravnik obvešča vodjo centra oziroma osebo, ki jo on pooblasti (7. člen Pravilnika). Tujec se mora zaradi varovanja javnega zdravja v RS podrediti zdravniškemu pregledu. Center vodi zdravstveni karton o splošnem zdravstvenem stanju tujca na način, ki ga določi zdravnik v soglasju z vodjo centra, predpisana terapija pa se izvaja vsakodnevno v skladu z navodili zdravnika v ambulanti centra (30. člen Pravilnika). Prijavo za pregled pri zdravniku lahko tujec izroči zdravstvenemu uslužbencu centra. V nujnih primerih mora prijavo za pregled k zdravniku sprejeti vsak uslužbenec centra in jo izročiti zdravstvenemu delavcu, ki stori vse potrebno, da se tujcu zagotovi ustrezna zdravniška pomoč. Na specialistični zdravniški pregled se tujca napoti na podlagi napotnice zdravnika (31. člen Pravilnika). Tujcu se zdravniška oskrba praviloma zagotovi v prostorih centra, razen če je potrebna bolnišnična oskrba ali druga nujna zdravstvena oskrba (32. člen Pravilnika).

6. Kot pojasnjuje toženka, je po vrnitvi zadeve v ponovno odločanje pogodbeno zdravnico dr. A. A. zaprosila za ponovno mnenje. Ta je na podlagi vse razpoložljive zdravstvene dokumentacije 15. 6. 2023 izdala zdravniško potrdilo, v katerem je navedla, da zdravstvene težave tožnika niso kontraindikacija za potovanje, da potrebuje redno terapijo in da niso predvidene posebne procedure. Izdala je tudi t.i. Fit to fly obrazec. Ker so bili po tem opravljeni dodatni pregledi tožnika in je ta v pisni izjavi predlagal vpogled v izvide, je bila zdravnica ponovno zaprošena za mnenje. Dne 29. 6. 2023 je izdala mnenje, da je tožnik glede na zdravstveno stanje sposoben potovanja, in nov Fit to fly obrazec, na katerem je navedla, da je tožnik zdravstveno sposoben za potovanje z letalom. Postopke vračanja tujcev, v katerih se uporabljajo ti obrazci, ureja Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva 2008/115/ES). Ta določa, da morajo države pri izvajanju postopkov odstranitve po zračni poti upoštevati Skupne smernice o varnostnih določbah za skupne odstranitve po zračni poti, priložene Odločbi 2004/573/ES. Skladno z njimi morajo zagotoviti, da zdravstveno stanje povratnikov pravno in dejansko omogoča varno odstranitev po zračni poti. Za povratnike z ugotovljenim zdravstvenim stanjem ali v primeru, ko je potrebno zdravljenje, se zagotovijo zdravstvene kartoteke. Pri tem se države spodbuja, da uporabljajo skupne standardizirane obrazce ali izjave o zmožnosti za letenje, kar v konkretnem primeru predstavlja Fit to fly obrazec.

7. Toženka navaja, da je po preučitvi vseh dejstev in dokazil ugotovila, da v času odločanja pri tožniku ne gre za izjemno zdravstveno stanje, prav tako ni dokazal, da zanj obstajajo izjemne okoliščine ali da je bolj ogrožen kot ostali v podobnih okoliščinah. Tudi sicer toženka pred dejansko izvedbo odstranitve preveri zdravstveno zmožnost tujca za potovanje z letalom, ob polnem spoštovanju njegove pravice do zdravja ter upoštevanju, da direktiva ne nalaga obveznosti, da se v zvezi z vsemi državljani tretjih držav, ki bodo odstranjeni, opravi sistematski zdravniški pregled ali izda izjava, da lahko letijo. Kot še dodaja, je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v primeru N. proti Združenemu kraljestvu (zadeva št. 26565/05 z dne 27. 5. 2008) opozorilo, da napredek v medicinski znanosti, skupaj s socialnimi in ekonomskimi razlikami med državami, ne more biti sam po sebi razlog prepovedi vračanja. ESČP ima namreč zelo stroga merila za uporabo razloga zdravstvenega stanja osebe v primeru poslabšanja ekonomsko-socialnih pravic. Tožnik mora dokazati obstoj izrednih okoliščin; zgolj dejstvo slabše medicinske oskrbe, brezposelnosti, revščine, neurejenih bivalnih razmer ali drugih socialnih stisk ni dovolj. Tudi v primeru Balogun proti Združenemu kraljestvu (zadeva št. 60286/09 z dne 10. 4. 2012) je ESČP navedlo, da tujci, ki so podvrženi izgonu, ne morejo zahtevati pravice ostati na ozemlju države pogodbenice, da bi še naprej koristili zdravstvene, socialne in druge oblike pomoči te države, razen kadar obstajajo izjemne okoliščine. Posameznik mora dokazati ne le, da je v resnični nevarnosti prepovedanega ravnanja, ampak tudi, da je bolj ogrožen kot ostali v podobnih okoliščinah. Toženka se sklicuje tudi na stališča iz sodbe in sklepa tukajšnjega sodišča št. III U 261/2022 z dne 9. 11. 2022 ter še dodaja, da je bila tožniku ponujena vključitev v program prostovoljnega vračanja in reintegracije, v okviru katerega je možno zagotoviti posredovanje pri zagotavljanju nujne zdravstvene oskrbe takoj po prihodu ter socialno, pravno in zdravstveno pomoč za obdobje po povratku. Vključitev v program je prostovoljna odločitev, tožnik to zavrača, lahko pa se bo, če bo želel, v program vključil tudi po povratku v matično državo. Komisija EU državam članicam priporoča, naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje morebitnih zlorab v zvezi z lažnimi navedbami glede zdravstvenega stanja, zaradi katerih bi prišlo do neupravičenega preprečevanja ali odložitve odstranitve iz zdravstvenih razlogov, npr. z zagotavljanjem, da usposobljeno zdravstveno osebje, ki ga imenuje pristojni nacionalni organ, poda neodvisno in nepristransko zdravniško mnenje o posameznem primeru. Glede na to, da je postopek ugotavljanja zdravstvenega stanja tujca v postopku odstranitve določen s Pravilnikom (7. člen), toženka zahtevi za postavitev izvedenca ni sledila.

8. V nadaljevanju toženka ugotavlja, da tudi razlog iz 3. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni podan. Pojasnjuje, da je pristojno Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti zaprosila za potrditev tožnikove identitete in izdajo potovalnega dokumenta. Dne 21. 4. 2023 je prejela dodaten odgovor alžirskega Interpola, da so ugotovili ujemanje s tožnikom. Zanj je bil tudi že izdan potovalni dokument za vračanje 9. 6. 2023, ki se sicer zaradi ponovljenega postopka ni izvedlo. Toženka pa ima zagotovilo veleposlaništva, da bo izdalo nov potovalni dokument takoj, ko mu bodo posredovani podatki o datumu tožnikovega povratka. Glede na navedeno ni dvoma, da matična država tožnika ne bi sprejela. Zato ni podan razlog iz 4. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, prav tako pa tudi ne razlog iz 5. alineje, saj so odstranitve možne glede na to, da redno potekajo komercialni leti v Alžirijo in bo toženka za tožnika uredila potovanje na takšnem letu oziroma ustrezno organizirala njegovo vračanje.

9. Zaključno toženka v izpodbijanem sklepu navaja, da skladno s 73. členom ZTuj-2 po uradni dolžnosti uvede postopek dovolitve zadrževanja po tem, ko so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca, če se ugotovi ali zve, da obstaja ena ali več okoliščin iz tega člena. Torej samo zato, da se ugotovi, ali določeno dejstvo obstaja, ni treba vsakič uvesti postopka. Skladno z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol) ima namreč policija pooblastilo, da zbira in obdeluje podatke za izvedbo policijskih pooblastil, v skladu z ZTuj-2 pa mora po uradni dolžnosti paziti na okoliščine iz 73. člena ZTuj-2 in v primeru njihovega obstoja uvesti postopek za dovolitev zadrževanja. Odstranitev tujca iz države je policijsko pooblastilo, realno dejanje, ki se izvede s privedbo do državne meje in napotitvijo čez mejo ali izročitvijo organom druge države, zato se o tem ne vodi upravnega postopka. Če odstranitve ni mogoče izvršiti takoj, se lahko za namen njene priprave ali izvedbe odredi omejitev gibanja in nastanitev tujca v center, kjer se aktivnosti v sklopu priprav na odstranitev izvajajo skladno s Pravilnikom. V sklopu priprav sme policija zbirati obvestila od oseb, ki bi lahko dale koristne podatke za uspešno opravljanje policijskih nalog, ter zbirati in obdelovati osebne in druge podatke, vključno s podatki o biometričnih značilnostih oseb in podatki iz zaupnih razmerij oziroma poklicnih skrivnosti. Če se med pripravo ali izvedbo odstranitve ugotovi, da zaradi ene ali več okoliščin iz 73. člena ZTuj-2 odstranitve ni mogoče izvršiti, se mora uvesti postopek dovolitve zadrževanja. V času nastanitve v centru, torej v času priprav na odstranitev, je tujcem nudena zdravstvena in psihosocialna oskrba; če zdravnik poda takšno oceno, se organizira tudi vračanje s spremstvom zdravstvenega osebja. Ker pa tožnik po nobenem od zakonskih razlogov ni upravičen do uvedbe postopka za dovolitev zadrževanja v RS, je toženka postopek ustavila. Ob tem ponavlja, da je tožnik imel možnost izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, nanašajočih se na dovolitev zadrževanja. Toženka je upoštevala vse njegove navedbe ter druge relevantne dokumente in okoliščine, ki so navedeni v odločbi. Upoštevala je tudi, da predstavljena dejstva jasno kažejo, da tožnik nikoli ni imel resnega interesa spoštovati odločitve pristojnih organov, da mora ozemlje EU in schengenskih držav zapustiti.

**Potek upravnega spora in bistvene navedbe strank:**

10. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo v upravnem sporu. V njej sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, podrejeno pa predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči, da se izpodbijani sklep odpravi in se tožniku dovoli zadrževanje v RS na podlagi 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 od izdaje sodbe dalje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. V tožbi povzema obrazložitev sodbe III U 70/2023 glede razloga iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 ter ugovarja, da toženka napotil sodišča ni upoštevala. Tožniku je posredovala vabilo na zaslišanje z možnostjo pisne izjave, takšno izjavo je tudi podal in ob tem predložil nove zdravniške izvide z dne 12. 6. 2023 in 16. 6. 2023. Toženka pa je nato odločitev utemeljila na Fit to fly obrazcu, ki ga je izdala dr. A. A. 29. 6. 2023. O tem se tožnik ni imel možnosti izjaviti. Tudi sicer Fit to fly obrazec oziroma izjava dr. A. A. ne ustreza ugotavljanju tega, kar je treba ugotoviti po 2. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, saj je to, kot je razvidno iz svetovnega spleta, obrazec, ki ga zahtevajo letalske družbe v svojo zaščito. Obrazložitev v smeri, da tožnik ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena glede ogrožajočega zdravstvenega stanja, je protispisna, saj je to pojasnil v pisni izjavi, ki jo je podal 26. 6. 2023, ter predložil dokazila, to je zdravstvene izvide prof. dr. B. B., dr. med., specialista psihiatrije, in predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, ker je za ugotavljanje teh dejstev potrebno strokovno znanje in tega ne moreta oceniti ne samo sodišče ne toženka. Ta se do dokazov, predlaganih v tožnikovi pisni izjavi, ni opredelila in o tem izpodbijani sklep nima razlogov ter ga zato ni moč preizkusiti. Toženka je bistveno kršila določbe postopka in tudi v ponovljenem postopku dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovila. Tožnik ugovarja tudi njeni obrazložitvi, ki se navezuje na potovalni dokument, izdan za 9. 6. 2023. Te navedbe niso relevantne v zvezi z 2. alinejo drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, tožnik pa se o njih tudi ni imel možnosti opredeliti, saj tega doslej toženka ni navajala. V postopku, vodenem pri tukajšnjem sodišču pod št. III U 78/2023 zaradi omejitve gibanja tožniku v centru, v katerem je bila sodba izdana 15. 6. 2023, je zatrjevala, da je potrebna omejitev gibanja najkasneje do 10. 11. 2023 in da še ne more pridobiti potovalnih dokumentov, ker je treba potrditi identiteto. Po mnenju tožnika zato tudi 3. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni pravilno uporabila. V dokaznem smislu se tožnik ob izpodbijanem sklepu sklicuje na upravni spis zadeve, sodbi III U 70/2023 in III U 78/2023, svojo 26. 6. 2023 podano pisno izjavo ter predlaga postavitev izvedenca medicinske stroke.

12. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, če je ne bo zavrglo zaradi procesnih pomanjkljivosti. Navaja, da je bila tožniku skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) dana možnost izjave o dejstvih, okoliščinah in dokazih, pomembnih za odločitev, ki jo je tudi izkoristil s pisno izjavo. Sicer pa toženka izpostavlja, da je v ponovljenem postopku dr. A. A. 15. 6. 2023 izdala zdravniško potrdilo, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da tožnikovo zdravstveno stanje ni življenjsko ogrožajoče. Prav tako je bilo na podlagi mnenja ugotovljeno in obrazloženo, da v fazi odstranitve tožnika ne bi moglo priti do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja. Zdravnica je namreč zapisala, da tožnikove zdravstvene težave (in ne življenjsko ogrožajoče zdravstveno stanje) niso kontraindikacija za potovanje. Odločitev ne temelji neposredno in zgolj na t.i. Fit to fly obrazcu, je pa to dodaten dokaz, da se za tožnika lahko izpelje postopek odstranitve. Dr. A. A. je na zaprosilo centra za ponovno mnenje po vpogledu v dokumentacijo, ki jo je tožnik v svoji pisni izjavi navajal kot dokaz, dne 29. 6. 2023 izdala še dodatno zdravniško potrdilo, ki pa se glede končne ugotovitve o tožnikovem zdravstvenem stanju ne razlikuje od prejšnjega, izdanega 15. 6. 2023. Posledično to pomeni, da četudi bi se tožnik lahko izrekel o novem mnenju, odločitev ne bi bila drugačna, saj je zdravnica še enkrat ugotovila, da je sposoben potovanja in je bil zato pravilno izdan nov Fit to fly obrazec. Strokovne ugotovitve zdravnice se ne morejo izpodbiti zgolj s pripombami na obliko zdravniškega izvida; prav tako ne bi bile v ničemer drugačne zgolj zato, če bi jim tožnik nasprotoval. Toženka je torej presojo o zdravstveni dokumentaciji predložila strokovno usposobljeni osebi, saj sama znanja glede tega nima in se zato glede zdravstvenih izvidov ne more opredeljevati. Ponavlja, da skladno s 7. členom Pravilnika o vseh ugotovitvah, ki so pomembne za nastanitev tujca v centru in za odstranitev tujca, zdravnik obvešča vodjo centra oziroma osebo, ki jo on pooblasti. Ker uradna oseba nima vpogleda v zdravstveni karton nastanjenih oseb in ker je postopek ugotavljanja zdravstvenega stanja tujca že določen s Pravilnikom, se tožnikovi zahtevi za postavitev izvedenca ni sledilo. Kot še dodaja, se strinja s tožbenim stališčem, da ugotovitve o izdaji potovalnega dokumenta nimajo zveze z 2. alinejo drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Toženka jih namreč ni navajala v obrazložitvi tega razloga, pač pa razloga iz 3. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, za katerega pa je sodišče že v predhodnem sodnem postopku s pravnomočno sodbo III U 70/2023 ugotovilo, da ni podan, kar tudi še vedno drži, saj bi si tožnik potni list lahko priskrbel sam, vendar si ga noče. 13. V zvezi s pozivom sodišča z dne 7. 7. 2023, naj predloži vse upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, je toženka pojasnila, da ne pošilja ponovno dokumentacije, ki je bila sodišču predložena že v sodnih postopkih št. III U 45/2023 in III U 70/2023, pač pa le kasneje nastalo dokumentacijo iz upravnega spisa centra, in sicer: izpodbijani sklep z vročilnico, vabilo tožniku z dne 19. 6. 2023, uradni zaznamek centra z dne 22. 6. 2023, pisno izjavo tožnika z dne 23. 6. 2023, Fit to fly obrazca z dne 15. 6. 2023 in 29. 6. 2023 ter zdravniški potrdili z dne 15. 6. 2023 in 29. 6. 2023. Sodišče je 11. 7. 2023 toženko pozvalo, naj predložene upravne spise dopolni tako, da predloži še zdravniška izvida psihiatra z dne 12. 6. 2023 in 16. 6. 2023, navedena v pisni izjavi tožnika, zanj izdan potovalni dokument za 9. 6. 2023, kot tudi vse druge spise, ki se nanašajo na zadevo in sodišču morebiti še niso bili predloženi, ker sme sicer sodišče odločiti o stvari tudi brez njih (tretji odstavek 38. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Toženka je v prilogi vloge z dne 11. 7. 2023 sodišču predložila kopijo navedenega potovalnega dokumenta, glede omenjenih zdravniških izvidov pa pojasnila, da z njimi ne razpolaga in jih, ker nima vpogleda v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, saj gre za občutljive osebne podatke, tudi ne more pridobiti. Pri čemer toženka pripominja, da sta to listini, ki sta sodišču že predloženi s strani tožnika z izvodom tožbi priložene pisne izjave.

**Odločitev o tožbi:**

14. Tožba je utemeljena.

15. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa z dne 29. 6. 2023, s katerim je toženka sklenila, da se ustavi upravni postopek, v katerem je po uradni dolžnosti preverila, ali tožnik izpolnjuje katerega izmed pogojev za dovolitev zadrževanja v RS, določenih v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovnem postopku po tem, ko je tukajšnje sodišče s sodbo III U 70/2023 ugodilo tožnikovi tožbi zoper predhodno izdani sklep z dne 18. 5. 2023 (s katerim je bila sprejeta enaka odločitev, kot je z izpodbijanim) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

16. Glede na tožbene navedbe sodišče najprej pojasnjuje, da pravilnost in zakonitost odločitev, sprejetih z drugimi akti (ne le akti pristojnih organov, izdanimi v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite tožniku v RS, pač pa tudi akti, ki se nanašajo na omejitev gibanja tožniku oziroma njegovo nastanitev v center) ni predmet presoje v tem upravnem sporu; navedeno je stvar drugih postopkov in pravnih sredstev, ki jih zakon predvideva zoper v njih sprejete akte.

17. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi določb 73. člena ZTuj-2, ki urejajo institut dovolitve zadrževanja. Po prvem odstavku tega člena zadrževanje po ZTuj-2 pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v RS. Kot določa drugi odstavek 73. člena ZTuj-2, policija po uradni dolžnosti uvede postopek dovolitve zadrževanja po tem, ko so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca iz 69. člena tega zakona, in tujcu dovoli zadrževanje v RS, če: - tujčeva odstranitev iz države v skladu z 72. členom ZTuj-2 ni dovoljena; - se izkaže, da bi zaradi njegovega življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja; - tujec nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je, če zanj veljavne potne listine države, katere državljan je, ne more pridobiti organ, ki vodi postopek odstranitve, ali če niso izpolnjeni pogoji za izdajo Evropske potne listine za vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav; - tujca država, katere državljan je, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, ni pripravljena sprejeti; - odstranitev ni možna, ker ni mogoče zagotoviti prevoza tujca iz države po kopenski, zračni ali vodni poti. V tretjem odstavku 73. člena ZTuj-2 je predpisano, da se dovolitev zadrževanja tujcu izda za največ šest mesecev in se lahko po uradni dolžnosti podaljša, dokler trajajo razlogi iz prejšnjega odstavka. Odstranitev iz države do pravnomočnosti odločitve o dovolitvi zadrževanja ni dovoljena. Skladno s četrtim odstavkom 73. člena ZTuj-2 lahko za ugotavljanje razlogov iz 1. alineje drugega odstavka tega člena policija od MNZ zahteva posredovanje informacij o splošnih in specifičnih informacijah o izvorni državi tujca, kot jih določa zakon, ki ureja mednarodno zaščito, in posredovanje upravne odločbe ali sklepa, izdanega v postopku mednarodne zaščite. Po petem odstavku 73. člena ZTuj-2 lahko tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje, policija z odločbo določi kraj prebivanja na določenem naslovu, naloži obveznost rednega javljanja na policijski postaji, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem kraju. Obveznost tujca, da zapusti državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha (šesti odstavek 73. člena ZTuj-2). Sedmi odstavek tega člena pa določa, da lahko tujec zoper odločbo o dovolitvi zadrževanja, odločbo o podaljšanju zadrževanja ali sklep o ustavitvi postopka dovolitve ali podaljšanja zadrževanja vloži tožbo na upravno sodišče v petih dneh od vročitve odločbe ali sklepa; o tožbi upravno sodišče odloči v osmih dneh.

18. Kot je sodišče obrazložilo v sodbi III U 70/2023, pa tudi že v sodbi in sklepu III U 261/2022, iz opisane zakonske ureditve po ZTuj-2 izhaja, da se po uradni dolžnosti uvedeni postopek glede dovolitve zadrževanja zaključi bodisi z izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja bodisi s sklepom o ustavitvi postopka, ki se torej izda tudi v primeru, ko policija vsebinsko presodi, da razlogi iz 1. do 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 niso podani. Tak sklep je glede na navedeno treba obravnavati kot vsebinsko odločitev, ki pomeni, da tujcu dovoljenje za zadrževanje v RS ni izdano. To stališče podpirajo tudi razlogi, ki jih je Upravno sodišče navedlo v sodbi I U 1358/2021 z dne 24. 11. 2021, iz katerih izhaja, da odločanje o dovolitvi zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 pomeni odločanje o tam opredeljeni pravici tujca. Na takšno razlago kaže tudi izrecna določba tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2, da tujec zoper sklep o ustavitvi postopka lahko vloži tožbo. To pa dalje pomeni, da je treba v postopku izdaje sklepa, kot je izpodbijani, upoštevati zahteve, ki izhajajo iz določb ZUP (kar še posebej velja za temeljna načela in pravila upravnega postopka), sprejeto odločitev pa obrazložiti skladno s standardom iz prvega odstavka 214. člena tega zakona. S tem se uresničuje pravica, ki jo vsakomur zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 22. členu. V zvezi s povedanim sodišče še izpostavlja, da ZTuj-2 v 85. členu izrecno določa, da se v postopkih po ZTuj-2, če s tem zakonom ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP, ter pojasnjuje, da upravnega postopka, kot je predpisan z zakonom, ne morejo spremeniti (drugače urediti) določbe podzakonskega akta (glej tudi prvi in drugi odstavek 3. člena ZUP).

19. V obravnavnem primeru tožnik ne prereka ugotovitev toženke, iz katerih izhaja, da je izpolnjena osnovna predpostavka za vodenje postopka glede dovolitve zadrževanja v smislu drugega odstavka 73. člena in 69. člena ZTuj-2, ker je bila tožniku izdana odločba MNZ z dne 22. 8. 2022, s katero 1.) je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena kot očitno neutemeljena, 2.) in mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območja RS, držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in schengenskega območja, ki začne teči z izvršljivostjo 1. točke izreka, ter 3.) je bilo odločeno, da se ga sicer s teh območij odstrani, 4.) pri čemer je bila tožniku izrečena tudi prepoved vstopa na ta območja. Odločba z dne 22. 8. 2022 je dokončna, pravnomočna (da bi tožnik zoper njo vložil tožbo, niti ne trdi) in glede na potrdilo, s katerim je opremljena, izvršljiva 29. 8. 2022, pri čemer tudi ni sporno, da tožnik v roku za prostovoljni odhod zadevnih območij ni zapustil. 20. Toženka je, kot pojasnjuje, 12. 4. 2023 po uradni dolžnosti uvedla obravnavani postopek, v katerem je ugotavljala, ali je podan od razlogov za dovolitev zadrževanja tožniku v RS, kot so določeni v 1. do 5. točki drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. 21. V zadevi je, glede na tožbene navedbe, sporen predvsem njen zaključek, da ni podan razlog iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, po kateri se tujcu dovoli zadrževanje v RS, če bi zaradi njegovega življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja.

22. Kot je sodišče obrazložilo v sodbi in sklepu III U 261/2022, gre pri navedenem razlogu za izjemo humanitarne narave od sicer obstoječe tujčeve obveznosti zapustiti RS, kar je treba upoštevati pri uporabi navedene določbe in zaradi česar stranke pri navajanju s tem povezanih dejstev ter dokazov ni utemeljeno omejevati s strogimi formalnimi prekluzijami. V omenjeni sodni odločbi je sodišče še navedlo, da za dovolitev zadrževanja tudi v primeru tega razloga ne zadošča golo zatrjevanje njegovega obstoja, temveč mora biti dovolj konkretno navedeno in dokazano, da gre za situacijo, ki ustreza 2. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, pri čemer je trditveno in dokazno breme, vključno z opisom in izkazom obstoja življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja, primarno na tujcu.

23. V zvezi z navedenim sodišče v sedaj obravnavani zadevi, glede na tožbene ugovore ter na drugi strani način vodenja ponovnega postopka in razloge izpodbijanega sklepa, dalje pojasnjuje, da se z ZTuj-2 v slovenski pravni red prenašajo tudi določbe Direktive 2008/115/ES. Ta v 9. členu ureja odlog odstranitve, in sicer v skladu s prvim odstavkom tega člena države članice odložijo odstranitev: (a) če bi odstranitev kršila načelo nevračanja, ali (b) za toliko časa, za kolikor se v skladu s členom 13(2) zagotovi suspenzivni učinek. V drugem odstavku 9. člena Direktive 2008/115/ES pa je določeno, da države članice lahko ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera odložijo odstranitev za ustrezno obdobje, pri čemer upoštevajo zlasti (a) fizično ali duševno stanje državljana tretje države; (b) tehnične razloge, kot je pomanjkanje prevoznih zmogljivosti ali neizvedljivost odstranitve zaradi pomanjkanja identifikacijskih podatkov.

24. Tako določbe nacionalne zakonodaje (konkretno 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2) kot tudi pravila sekundarne zakonodaje EU (kar je Direktiva 2008/115/ES) je treba razlagati in uporabljati ob spoštovanju temeljnih pravic, ki jih zagotavljata Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) oziroma Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Za obravnavano zadevo je glede na stališča sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) relevantna v 4. členu Listine določena prepoved nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja in kaznovanja, ki je temeljnega pomena, ker je absolutna; primerljivo prepoved pa določa tudi 3. člen EKČP. Iz sodne prakse ESČP v zvezi s 3. členom EKČP, ki jo je treba upoštevati pri razlagi 4. člena Listine, izhaja, da je lahko trpljenje zaradi telesne ali duševne bolezni, ki je nastopila naravno, zajeto s 3. členom EKČP, če se zaradi ravnanja, ki je posledica pripornih razmer, izgona ali drugih ukrepov, za katere je moč odgovornost pripisati oblastem, stopnjuje ali obstaja tveganje, da se bo stopnjevalo, in to pod pogojem, da trpljenje, ki iz tega izvira, dosega minimalno resnost, ki se zahteva s tem členom (glej sodbo ESČP z dne 13. 12. 2016 v zadevi Paposhvili proti Belgiji, točki 174 in 175; glede razlage, da navedeni test vključuje tudi psihične bolezni, pa sodbo ESČP z dne 7. 12. 2021 v zadevi Savran proti Danski, točke 137 do 139). Ob upoštevanju splošne in absolutne narave 4. člena Listine (prim. tudi razlogovanje Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022) so navedeni načelni preudarki upoštevni tudi pri odločanju o dovolitvi zadrževanja na podlagi 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, saj bi odstranitev tujca v okoliščinah iz te določbe pomenila nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. 25. Posledično to pomeni, da če tujec predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in bi lahko imela odstranitev znatne in nepopravljive posledice za tujčevo zdravstveno stanje, morajo organi odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na zdravstveno stanje tujca. Pri tem odstranitve ni utemeljeno razumeti izključno v smislu prevoza, ampak ta pojem zajema postopanja od trenutka, ko se tujcu sporoči namera za dejansko izvedbo odstranitve, vse do njegovega sprejema v državi sprejemnici. Sodišče poudarja, da po sodni praksi ESČP 3. člen EKČP države pogodbenice načeloma ne obvezuje, da ne odredi odstranitve osebe, če je ta sposobna za potovanje in pod pogojem, da se v zvezi s tem sprejmejo nujni in primerni ukrepi, ki so prilagojeni njenemu stanju. Kar natančneje zadeva okoliščine, v katerih ima oseba zaradi duševnih težav samomorilske težnje, je ESČP večkrat razsodilo, da dejstvo, da oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje (glej sodno prakso ESČP, navedeno v sodbi SEU v zadevi C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017, točka 78 in sledeče). SEU je v navedeni zadevi, v kateri je obravnavalo predajo prosilca za azil, pojasnilo, da je treba 4. člen Listine razlagati tako, da morajo organi države članice in njena sodišča odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe s tem, da sprejmejo potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja osebe potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. Če pa ob upoštevanju posebne resnosti bolezni sprejetje navedenih preventivnih ukrepov ne bi zadostovalo za zagotovitev, da predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja osebe, morajo organi države odločiti izvršitev predaje, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo. Navedena stališča so, kot rečeno, glede na splošno in absolutno naravo 4. člena Listine in 3. člena EKČP upoštevna ob odločanju o dovolitvi zadrževanja na podlagi 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. 26. Po predstavitvi pravne ureditve in v zvezi z njo oblikovanih stališč sodne prakse sodišče v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je v sodbi III U 70/2023 pojasnilo, da ni mogoče spregledati, da je tožnik predložil več zdravniških potrdil prof. dr. B. B., dr. med., specialista psihiatrije (z dne 8. 12. 2022, 21. 4. 2023, 5. 5. 2023, 9. 5. 2023, kot tudi 24. 5. 2023 in 28. 5. 2023). Povedalo je, da je prav v tem bistvena razlika z zadevo, ki jo je obravnavalo v sodbi in sklepu III U 261/2022, v kateri so navedbe stranke o zdravstvenem stanju ostale dokazno nepodprte. Primeroma je izpostavilo vsebino zdravniškega potrdila z dne 9. 5. 2023, v katerem je navedeno, da tožnik ponoči vidi ljudi, ki ga hočejo ubiti, ne ve, kako bo zdržal. Opisano se dogaja vsak dan in je sedaj huje, dan pred tem se je skušal samopoškodovati. Psihiater ugotavlja, da pacient navaja optične halucinacije v nočnem času, ponovno pojavljanje avtoagresivnih misli ter obrambne značilnosti za sindrom odvisnosti. Ima opraskanine na levi roki (samopoškodbe) ter številne stare brazgotine. Kot je še navedel psihiater, v primeru samomorilnih misli ali halucinacij svetuje napotitev v Psihiatrično bolnišnico Idrija. Tožniku je zato povečal dozo zdravila Kvelux, ostala terapija je ista (kot je razvidno iz vseh zdravniških potrdil, namreč tožnik jemlje še druga psihiatrična zdravila). Sodišče je presodilo, da bi morala toženka pred izdajo sklepa z dne 18. 5. 2023 (ponovno) preveriti stanje ter pridobiti (novo) potrdilo oziroma mnenje zdravnika, da pri tožniku ne gre za zdravstveno stanje, ki bi ustrezalo situaciji iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 (tako je npr. storila s predloženim potrdilom zdravnika specialista psihiatrije v zadevi III U 261/2022). Ob tem je sodišče izrecno poudarilo, da mora toženka pred odločitvijo v ponovnem postopku tožniku dati možnost izjave o vseh dejstvih in pridobljenih dokazih, ki so pomembni za odločitev, kot to narekujejo določbe 9. in 146. člena ZUP v zvezi s 85. členom ZTuj-2 ter 22. členom Ustave.

27. V ponovnem postopku je toženka pridobila zdravniško potrdilo ter t.i. Fit to fly obrazec, oboje z dne 15. 6. 2023, ki ju je podpisala zdravnica A. A., dr. med., specialistka splošne medicine, vendar pa s predloženimi upravnimi spisi ni izkazano, ali ju je toženka vročila tožniku. V vabilu z dne 19. 6. 2023, s katerim ga je povabila na zaslišanje za dne 28. 6. 2023 z namenom, da mu da možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, pri čemer ga je poučila, da lahko namesto tega poda pisno izjavo, navedeni listini nista omenjeni. Tožnik je nato v svoji vlogi - pisni izjavi z datumom 23. 6. 2023 (za katero pojasnjuje, da jo je vložil 26. 6. 2023, toženka pa, da jo je prejela 27. 6. 2023) med drugim navedel, da, kot izhaja iz potrdil njegovega lečečega psihiatra, prejema močno antipsihotično terapijo (Kvelux), ki jo psihiater (ki je naklonjen, da se tožnika izpusti in se mu dovoli začasno zadrževanje) predpisuje tudi še naprej, in zdravili Lyrica in Trittico za depresijo in anksioznost, ter da je njegovo stanje življenjsko ogrožujoče, saj je razvidno, da je podvržen samopoškodbenim ravnanjem. Pri tem se je tožnik skliceval na listine oziroma izvide iz spisa III U 70/2023 in še dva zdravniška izvida psihiatra (en brez datuma oziroma najverjetneje z dne 12. 6. 2023 in drugi z dne 16. 6. 2023) ter predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke. Toženka temu ni sledila, ampak je pridobila novo zdravniško potrdilo dr. A. A. in nov Fit to fly obrazec, oboje z dne 29. 6. 2023, na kar je oprla izpodbijani sklep, pri čemer pa prav tako ni izkazano, da bi ju tožniku vročila. Njeno sklicevanje, da je tožnik imel možnost izjave, zato ni utemeljeno. Sodišče namreč ne vidi podlage za stališče, da v upravnem postopku, kot je obravnavani, ne bi bilo treba upoštevati temeljnih določb iz prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP ter določb 146. člena tega zakona, ki v tretjem odstavku stranki zagotavlja pravico, da se izreče o dokazih, sodeluje pri njihovi izvedbi ter se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Kot je bilo že povedano, Pravilnik kot podzakonski akt ne more derogirati postopkovnih jamstev, ki jih zagotavljajo Ustava (22. člen) in zakon (ZUP v zvezi s 85. členom ZTuj-2). Pri čemer tudi sicer po presoji sodišča določbe Pravilnika, na katere se sklicuje toženka, nimajo dometa, ki jim ga ta pripisuje. Razlogovanje, ki bi pomenilo, da tujec, ki je nameščen v center, ne more izpodbijati ugotovitev zdravniškega pregleda, ampak se te ugotovitve brez možnosti ugovora uporabijo v upravnem postopku odločanja o dovolitvi zadrževanja, nima zakonske podlage in je v nasprotju s temeljnimi pravicami iz 22. in tudi 25. člena Ustave. Na nepravilnost takšnega razlogovanja pa posredno kaže tudi to, da namestitev v center ni nujen predpogoj za odločanje o dovolitvi zadrževanja v RS.

28. Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Te dokaze bi morala bodisi izvesti bodisi navesti ustavno dopustne razloge, da tega ni storila, česar pa glede na predhodno obrazložitev ne more utemeljiti s sklicevanjem na ureditev iz Pravilnika. Sodišče še opozarja, da toženka v izpodbijanem sklepu navaja, da je odločila po proučitvi vseh dejstev in dokazov, vendar to iz nadaljnje obrazložitve sklepa ne izhaja. Še več, kot je navedla toženka v vlogi z dne 11. 7. 2023, z zdravniškima izvidoma psihiatra z dne 12. 6. 2023 in 16. 6. 2023, na katera se sklicuje tožnik v pisni izjavi, ne razpolaga. Čim je tako, pa bi morala od tožnika najprej zahtevati, da ji ti listini (ker ju je predlagal kot dokaz) predloži, saj bi šele tako lahko sprejela odločitev o izvedbi teh dokazov.

29. Glede na sklicevanje toženke, da sama nima strokovnega znanja za ugotavljanje tožnikovega zdravstvenega stanja in da se je zato naslonila na zdravniška potrdila oziroma mnenje zdravnice dr. A. A., sodišče ponavlja, da je postopek odločanja o dovolitvi zadrževanja upravni postopek, ki ga vodi toženka kot upravni organ in v katerem se skladno s 85. členom ZTuj-2 uporabljajo določbe ZUP. Ta v 189. členu predvideva takšne situacije in predpisuje, da se, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, izvede dokaz z izvedencem. Tudi kadar je za ugotavljanje dejstev in njihovo presojo potrebno strokovno znanje in je zato treba pridobiti izvid in mnenje strokovnjaka, pa mora biti to mnenje tudi ustrezno obrazloženo (primerjaj še 196. člen ZUP), saj je le tako mogoče na njem temelječo odločitev preizkusiti. Sodišče sicer dopušča možnost, da organ pred postavitvijo izvedenca pridobi potrdilo z mnenjem zdravnika in ga predloži stranki ter šele nato, glede na celoto njenih navedb in ugovorov, odloča o izvedbi dokaza z izvedencem. Vendar pa bi se moralo takšno zdravniško potrdilo oziroma mnenje dovolj konkretno opredeliti do podanih navedb in zdravniških potrdil, na katere se sklicuje tožnik, da bi to lahko ustrezno storila tudi toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot ji nalaga zakon. Zdravniška potrdila in Fit to fly obrazci, na katere se sklicuje toženka v konkretnem primeru, takšne vsebine nimajo in iz njih tudi ni razvidno, ali je bila pri njihovi izdaji upoštevana medicinska dokumentacija, na katero se sklicuje tožnik. Pri čemer sodišče opozarja, da se tožnik sklicuje na svoje psihično zdravstveno stanje in na zdravniška potrdila oziroma izvide, ki jih je podal zdravnik specialist psihiatrije, ter še pripominja, da je v zdravniškem potrdilu dr. A. A. z dne 29. 6. 2023 navedeno (le), da je tožnik sposoben za potovanje „regarding his physical condition“, uporabljen je torej izraz „physical“, ki je v tem smislu po slovarjih angleškega jezika nasprotje izraza „mental“. Tožnik pa ves čas zatrjuje prav to, da bi mu bilo glede na njegovo mentalno, psihično zdravstveno stanje treba dovoliti zadrževanje v RS. Sodišče v tej zvezi izključno v ponazoritev dodaja, da iz zdravniškega potrdila dr. B. B. z dne 16. 6. 2023 izhaja, da je tožnik z žico mreže za odbojko naredil zanko in si jo ovil okoli vratu ter počepnil. Iz drugega (lista) potrdila, ki ga je priložil s tožbo predloženemu izvodu pisne izjave, je razbrati navedbo, da potrdi samomorilne misli za nazaj in samopoškodbeno vedenje. Ali so bila ta potrdila na voljo dr. B. B., iz predloženih upravnih spisov zadeve ne izhaja, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa tudi ne, da so bila presojena.

30. Sodišče glede na zaključne poudarke iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dodaja, da ima toženka prav, ko poudarja, da ima pooblastilo in dolžnost, da izvede odstranitev in z njo povezane postopke. Pravilno je tudi stališče, da je sama odstranitev realno dejanje, o katerem se ne vodi upravnega postopka. Takšen postopek pa se vodi o dovolitvi zadrževanja. Iz navedb toženke je razbrati mnenje, da se tožnik s svojimi dejanji zgolj skuša izogniti odstranitvi. Vendar je, preden se napravi takšen zaključek, glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. V tej zvezi je glede na obrazloženo pomembna tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno varstvo tožnikovega zdravstvenega stanja. Na vse to bo toženka lahko prepričljivo odgovorila, če bo pridobila ustrezno mnenje zdravnika specialista psihiatrije. Pri čemer sodišče ponavlja, da mora biti tudi v primeru, ko upravna odločitev temelji na ugotavljanju in presoji okoliščin, za katero je potrebno strokovno znanje, ta presoja vsebinsko obrazložena. Le tako je namreč mogoče na njej temelječo odločitev preizkusiti, sicer gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

31. Kot sledi iz navedenega, tudi ob presoji v ponovnem postopku izdanega izpodbijanega sklepa sodišče ne more zaključiti, da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi popolnoma ugotovljeno. Sklep glede na povedano ni obrazložen skladno z zahtevami, ki izhajajo iz prvega odstavka 214. člena ZUP in 22. člena Ustave, zaradi česar sprejete odločitve ni mogoče polno preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka, ki jih je toženka tudi sicer bistveno kršila, in sicer določbe 9. in 146. člena ZUP. Sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 in primarnim tožbenim predlogom vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem mora upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, saj podatki dosedanjega postopka zanesljive podlage za to ne dajejo.

32. Glede na tožbene navedbe in zaradi ponovnega postopka sodišče le še dodaja, da zaključkov toženke o tem, da ni podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, tožnik niti ne izpodbija. Sodišče načeloma lahko sledi tudi utemeljitvi toženke, da niso podani razlogi za dovolitev zadrževanja iz 3., 4. in 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. V tej zvezi dodaja, da je med predloženo dokumentacijo upravnega spisa tudi potovalni dokument, izdan za tožnika za 9. 6. 2023, o čemer se bo sicer tožnik lahko izrekel v ponovnem postopku.

33. Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo po sodnici posameznici (prvi odstavek 13. člena ZUS-1), in sicer brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**Odločitev o stroških postopka:**

34. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva, v kateri tožnika kot pooblaščenka zastopa odvetnica, rešena brez glavne obravnave, tožniku priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena navedenega Pravilnika), ki se, ker je pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Ta znesek mora toženka plačati tožniku v roku roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Prisojeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodne takse, katere plačilo pa se od tožnika ne bo zahtevalo glede na odločitev o tožbi in določbo 6.1.c. taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).