Jedro

Drugi odstavek 248. člena ZZK-1 ohranja v veljavi 6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS), s katerim se dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu ne glede na določbe 17. člena ZZK, in sicer na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ in Uredbe o izvedbi stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organa in organizacij bivše SFRJ in JLA.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v novo odločanje o ugovoru.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep samostojne zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, s katerim je slednja odločila, da se vknjižba lastninske pravice pri posameznem delu št. 21 v stavbi št. 1077 k.o. K. ne dovoli.

Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagatelj po svojem pooblaščencu – notarju in v pritožbi nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, da 6. člen ZPPLPS, katerega ohranja v veljavi 248. člen ZZK-1, velja le v primeru prevzetih stanovanj oz. stanovanjskih hiš od organa in organizacij bivše SFRJ in JLA, v konkretnem primeru pa prodajalec ni oseba iz prvega odstavka 17. člena ZZK-1C. Takšno stališče je popolnoma zgrešeno. Sama besedna zveza 6. člena ZPPLPS namreč ne pomeni, da gre samo za nepremičnine od SFRJ in JLA, temveč za nepremičnine po določbah Stanovanjskega zakona ali/in Uredbe, torej po eni ali drugi pravni podlagi. V nadaljevanju pojasnjuje ureditev lastninjenja in privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš v 8. poglavju SZ in poudarja, da je bila določba 6. člena ZPPLPS posledica stanja, ko je bila po uveljavitvi SZ prej izjema kot pravilo, da so bili prodajalci stanovanj po SZ tudi njihovi zemljiškoknjižni lastniki. 6. člen ZPPLPS vzpostavlja domnevo, da se šteje, kot da bi bil prodajalec oseba iz 17. člena ZZK, kar pomeni, da načelo zemljiškoknjižnega prednika ne velja v primeru kupcev stanovanj po določbah 8. poglavja SZ. Ta določba torej vzpostavlja domnevo, da je prodajalec tisti, ki je stanovanje prodal po določbah SZ, v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik prodanega stanovanja. Razlaga prvostopenjskega sodišča je nerazumljiva tudi v luči dosedanje sodne prakse.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predlagatelj predlagal vknjižbo lastninske pravice na posameznem delu št. 21 v stavbi št. 1077 k.o. K. v njegovo korist, in sicer na podlagi Kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja z dne 8.11.1991 in Kupoprodajne pogodbe z dne 28.11.1994. Iz predloženih listin izhaja, da je bila pogodba z dne 8.11.1991, ki je bila sklenjena med RRC kot prodajalcem in pravnim prednikom predlagatelja kot kupcem, sklenjena po določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer pravilno pojasnilo, da je skladno z 9. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) vpis v zemljiško knjigo dovoljen proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša (načelo pravnega prednika) in tudi pravilno ugotovilo, da je v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini kot lastnik vpisana oseba (Občina – družbena lastnina), ki ni prodajalec iz prodajne pogodbe z dne 8.11.1991. Vendar pa sodišče prve stopnje zmotno meni, da se predlagatelj v obravnavani zadevi neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 248. člena ZZK-1, ki ohranja v veljavi 6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS), skladno s katerim se dovoli vpis lastninske pravice na posameznem delu ne glede na določbo 17. člena ZZK, in sicer na podlagi pogodbe o prodaji posameznega dela stavbe po določbah SZ in Uredbe o izvedbi stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organa in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju Uredba). Navedeni člen, katerega vsebino prvostopenjsko sodišče pravilno povzema, namreč ne velja le v primeru prevzetih stanovanj oz. stanovanjskih hiš od organa in organizacije SFRJ in JLA, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Takšna razlaga prvostopenjskega sodišča nima podlage niti v sami določbi, kakor tudi ne v razlogih, ki so privedli do takšne ureditve in jih pritožba korektno povzema (razloge za takšno ureditev je v svojih odločbah večkrat povzelo tudi Vrhovno sodišče RS, tako npr. odločba II Ips 111/2010).

Ker zaradi zmotnega stališča sodišče prve stopnje ni presojalo ugovornih navedb predlagatelja, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi predlagatelja ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v novo odločanje (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1), v katerem naj ob upoštevanju zgoraj obrazloženega ponovno odloči o ugovoru predlagatelja zoper sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice.