Jedro

Pritožbene trditve, ki merijo na to, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča napačna in da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot trdi tožnica, pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na omejene pritožbene razloge v sporu majhne vrednosti ni dopustno.

Predlagane priče dogodka niso videle in o njem na podlagi neposredne zaznave ne bi mogle izpovedovati, zato sodišče prve stopnje z neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič ni kršilo določb ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji mora toženec plačati 2.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti 886,72 EUR stroškov pravdnega postopka, stranskemu intervenientu pa 133,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev sodbe ter ponovno odločanje. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo ni opredelilo do vseh njenih dokaznih predlogov in ni zaslišalo njene tete A. A. ter njenega očeta in matere I. in M. P., ki bi lahko izpovedali, da so bile zatrjevane poškodbe posledica škodnega dogodka. Nadalje opozarja, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče zavzame stališče, da naj bi dejstvo, da na posnetkih varnostnih kamer ni zabeležen škodni dogodek, vzbujalo dvoma, da se dogodek ni zgodil. Pri tem pa ne izključi možnosti, da morebiti varnostne kamere dogodka niso zaznale in se poraja dvom v pravilno delovanje varnostnih kamer, ne pa, da do škodnega dogodka ni prišlo. Iz izpovedbe priče J. J. ter pravdnih strank je jasno razvidno, da sta bili obe kritičnega dne ob kritičnem času na kraju škodnega dogodka. Pri tem je tudi priča J. J. slišal vpitje in videl, da se je tožeča stranka naslonila na avto. Sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame njegovi kasnejši izjavi, da se je tožeča stranka zgolj naslonila na avto, medtem ko je v izjavi z dne 18.1.2018 povedal, da je udarila z roko po avtu. Sodba ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti glede ključnega vprašanja, na podlagi česa sodišče sklepa, da do škodnega dogodka resnično ni prišlo in zatrjevane poškodbe iz tega dogodka ne izvirajo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica zahteva od toženca plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela v škodnem dogodku 30. 8. 2016 na Ulici 1 v H. Ker zahtevana odškodnina ne presega 2.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje spor pravilno vodilo kot spor majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti torej ni mogoče izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Tožnica v pritožbi vztraja, kot je trdila v tožbi in ostalih vlogah, da jo je toženec 30. 8. 2016 v zgodnjih jutranjih urah poškodoval s tem, ko je z vozilom BMW X5 zapeljal vzvratno in jo zadel z levim zadnjim delom vozila, nato pa jo z manjšo hitrostjo rinil nazaj, pri čemer se je torej tožnica zadaj oprijela njegovega avtomobila, tolkla po vozilu in vpila, ob tem pa je z nogami drsela po tleh. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in v dokazni oceni opisalo vrsto nelogičnosti v trditvah tožnice, zaradi katerih je zaključilo, da se dogodek ni odvijal tako, kot ga ona opisuje. Za obstoj odškodninske odgovornosti toženca pa bi morale biti po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča podane vse predpostavke iz 131. člena OZ: protipravno ravnanje toženca, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in škodo ter krivda povzročitelja škode. Obstoj prvih treh odškodninskih predpostavk bi morala dokazati tožnica.

6. Na dejanske ugotovitve sodbe je pritožbeno sodišče vezano. Pritožbene trditve, ki merijo na to, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča napačna in da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot trdi tožnica, pomenijo izpodbijanje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na omejene pritožbene razloge ni dopustno.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v tem sporu majhne vrednosti izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo pravdni stranki ter nekatere predlagane priče (glede nekaterih prič pa namesto zaslišanja prebralo njihove pisne izjave) ter vpogledalo listine v spisu. Odločilen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je v tem, da je sodišču prve stopnje že primerjava tožničinega opisa škodnega dogodka ter obsega in mesta zatrjevanih poškodb, vzbudilo močan dvom v njene trditve in izpovedbo o poteku škodnega dogodka. S tem, ko ni zaslišalo prič A. A., ter I. in M. P. (v spis je tožnica vložila njihove pisne izjave), ni podana zgoraj očitana bistvena kršitev določb ZPP, niti ne gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedene priče namreč dogodka niso videle in o njem na podlagi neposredne zaznave ne bi mogle izpovedovati. Razlogi sodbe niso nejasni in nasprotujoči si niti v tistem delu obrazložitve (9. točka), v katerem sodišče ugotavlja, da na posnetkih varnostnih kamer dogodek ni bil zabeležen. S tem sodišče seveda ni ugotovilo, da tožnica in toženec nista bila prisotna na kraju dogodka, ampak le, da tudi ta okoliščina vzbuja dvom, da se dogodek ni pripetil tako, kot navaja tožnica. Končno je tudi izpovedbo priče J. J. prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo in tudi v tem delu obrazložitve pritožbeno sodišče ne vidi pomanjkljivosti in nejasnosti, ki bi onemogočale preizkus sodbe.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).