Jedro

Zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ima dolžnik pravico do ugovora z omejitvijo ugovornih razlogov zgolj na novo izvršilno sredstvo ali predmet izvršbe (načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19.6.1996). Z ugovorom zoper tak sklep torej ne more izpodbijati samega obstoja ali višine terjatve, kot tudi ne pristojnosti sodišča, ki je izdalo sklep o izvršbi, saj je za ugovore v tej smeri predvideno pravno sredstvo ugovora zoper sklep o izvršbi, ki se ga je dolžnica, kot je razvidno iz spisovnih podatkov, tudi poslužila in je bil pravnomočno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnico se zaradi žalitve sodišča kaznuje z denarno kaznijo 300,00 EUR.

Dolžnica mora denarno kazen plačati v roku 15 dni od dneva prejema tega sklepa.

Obrazložitev

Glede pritožbe:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep z dne 19.9.2014. 2. Zoper tako odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnica. Ne drži, da v ugovoru ni podala trditev o razlogih, ki bi preprečevali izvršbo, saj se je sklicevala na 1., 4. in 10. točko 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). To je torej eklatantna laž in na take laži ter sranja ni dolžna odgovarjati, saj gre že za norčevanje oz. nadlegovanje sodnice, ki je očitno prava neuka in laže. Iz pravnega sredstva v pravno sredstvo ponavlja navedbe kot papiga, sodišče pa to ignorira in jo nadleguje s svojimi glupimi protipravnimi sklepi. Gre za navaden eldorado, to neznanje in ignoriranje pa ne sme iti v njeno škodo. Ker je upnica Republika Slovenija, postopka ne sme voditi sodnica po uradni dolžnosti, ampak Državno pravobranilstvo. Za izterjavo v korist države ni pristojno okrajno sodišče, ampak davčni urad. Na to je že večkrat opozorila, a tako je, če nimaš niti povprečne inteligence. Ker upnica ni odgovorila na ugovor, bi moralo sodišče postopati po prvem in tretjem odstavku 58. člena ZIZ in šteti, da so navedbe resnične in bi moralo ugovoru ugoditi. Terjatev iz leta 2007, ki je predmet izterjave v tem postopku, je fiktivna in je po Zakonu o kazenskem postopku zastarala leta 2012. Z Ustavo RS je zagotovljena pravica do nedotakljivosti stanovanja in iz številnih primerov Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki jih pritožba našteva in povzema, je razvidno, da je sodišče prepovedalo to "jugo" prakso jahanja dolžnikov in prodaje nepremičnin, v katerih živijo, vendar slovenska sodišča to že tradicionalno ignorirajo. Predmetni izvršilni postopek je zato nezakonit in protiustaven. Podan je sum, da je Državno pravobranilstvo v dogovoru s sodnico ali strokovno sodelavko, ki je postopek vodila ravno v času, ko je podala odškodninski zahtevek na Državno pravobranilstvo, saj je ravno v tem času prišel sklep z dne 19.9.2014, da bi pravobranilstvo imelo izgovor, češ da postopek še traja in da je to razlog za zavrženje njenega zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ustavitev izvršbe. Hkrati od Republike Slovenije zahteva odškodnino v višini 1.800,00 EUR in 4.000,00 EUR in vračilo materialnih stroškov v višini 20,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S sklepom z dne 19.9.2014 je sodišče prve stopnje skladno z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - prodajo dolžničinega solastninskega deleža v višini do 3/8 na nepremičnini z ID znakom 1. 5. Zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ima dolžnik pravico do ugovora z omejitvijo ugovornih razlogov zgolj na novo izvršilno sredstvo ali predmet izvršbe (načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 1996). Z ugovorom zoper tak sklep torej ne more izpodbijati samega obstoja ali višine terjatve, kot tudi ne pristojnosti sodišča, ki je izdalo sklep o izvršbi, saj je za ugovore v tej smeri predvideno pravno sredstvo ugovora zoper sklep o izvršbi, ki se ga je dolžnica, kot je razvidno iz spisovnih podatkov, tudi poslužila in je bil pravnomočno zavrnjen. Z očitkoma o nepristojnosti sodišča prve stopnje za vodenje izvršbe in o zastaranju terjatve, ki ju dolžnica podaja v obravnavanem ugovoru in ponavlja tudi v pritožbi, zato ne more uspeti. To velja tudi za njeno sklicevanje na svojo lastninsko pravico in na načelno nedotakljivost stanovanja, v katerem živi, saj stanovanje ni izvzeto iz izvršbe (to so le nepremičnine iz 177. člena ZIZ), varstvo dolžnika, ki v stanovanju živi, pa je urejeno v 210. členu ZIZ. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnica v ugovoru ni navedla zakonsko dopustnih ugovornih razlogov in ga je zato pravilno zavrnilo kot neutemeljenega (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

6. Kolikor mu pritožba ob tem očita, da bi moralo ugovoru ugoditi že zato, ker upnica nanj ni odgovorila, pritožbeno sodišče opozarja, da gre v obravnavanem primeru za izvršilni postopek, ki se izvaja po uradni dolžnosti in je kot tak enostranski (torej brez upnika kot stranke postopka), zato uporaba določbe prvega odstavka 58. člena ZIZ, na katero se sklicuje pritožba, kot tudi določba 57. člena ZIZ, ki predvideva vročitev ugovora v odgovor upniku, v tem primeru ne pride v poštev (1).

7. Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti uradoma upoštevnih pomanjkljivosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). Upoštevaje navedeno so ostali pritožbeni razlogi brezpredmetni za odločitev v tej zadevi in ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

Glede kaznovanja:

8. Kot je bilo podrobno povzeto v 2. točki obrazložitve predmetnega sklepa, je dolžnica v obravnavani pritožbi, med drugim, navedla: "...navedbe izpodbijanega sklepa so eklatantna laž in pritožnica ni dolžna na take laži in sranja odgovarjati, kajti to je že norčevanje in nadlegovanje sodnice, ki je očitno prava neuka in laže..., ...sodišče nadleguje pritožnico s svojimi glupimi protipravnimi sklepi..., ... Republika Slovenija ne more in očitno nima sodnikov, ki poznajo zakonodajo, jo uporabljajo in sodijo nepristransko, to se ne more spremeniti v navadno idiotsko nadlegovanje, ki ne predstavlja več sodišča, pač pa navaden eldorado, to neznanje in ignoriranje ne sme iti v škodo pritožnice..., ...sodnica ne pozna zakonodaje, saj idiotsko in protipravno sama vodi postopek..., ...milijonkrat že je povedala, da je to nezakonito, a če nimaš niti poprečne inteligence, je tako, vse skupaj idiotizem in dolžnica ni dolžna odgovarjati na take idiotske sklepe, terjate svoje iz podzemlja..., ...gre za navadno sodno raketiranje..., ...ESČP je prepovedalo to "jugo" prakso jahanja dolžnikov in prodaje nepremičnin, v katerih živijo, vendar slovenska sodišča to že tradicionalno ignorirajo..., ...pritožnica sumi, da je Državno pravobranilstvo v dogovoru s sodnico ali strokovno delavko...".

9. Vse zgoraj povzete navedbe so objektivno žaljive za sodišče, saj predstavljajo negativno vrednostno oceno o njegovem delu in presegajo meje korektnosti pritožbe. Take navedbe, pri čemer sta ton in slog, ki ju dolžnica pri tem uporablja, poniževalna in zaničujoča, jemljejo ugled sodišču in sodstvu ter načenjajo avtoriteto sodne oblasti v celoti. Navedbe nimajo nobene zveze z uresničevanjem dolžničine pravice do izjave v postopku in njene pravice do poštenega sojenja, saj dejansko merijo na strokovno diskvalifikacijo samega sodišča oziroma sodstva v Republiki Sloveniji. Izpolnjujejo torej zakonski dejanski stan žalitve sodišča iz prvega odstavka 109. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, kar utemeljuje izrek denarne kazni.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ob upoštevanju, da je bila dolžnica pri naslovnem sodišču že kaznovana, in sicer z denarno kaznijo 200,00 EUR (sklep I Ip 21/2014 z dne 18.3.2014), ocenjuje, da znaša primerna denarna kazen za dolžničino žalitev sodišča 300,00 EUR (tretji odstavek 11. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 109. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Rok za plačilo je določen v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ.

op. št. 1: Tudi sicer ta člen določa zgolj, da se navedbe v ugovoru štejejo za resnične in ne, da se ugovoru avtomatično ugodi, za kar se zmotno zavzema pritožba.