Jedro

Sodišče prve stopnje lahko pred izdajo začasne odredbe predlog pošlje toženi stranki v odgovor, prav tako lahko pri odločanju upošteva dokaze, ki jih predloži tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (vse, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se .. banki d.d. in ... banki d.d. naložilo, da toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke odreče izplačilo denarnega zneska 50.000,00 EUR z dolžnikovih računov pri teh bankah ter s katero bi se toženi stranki prepovedala razpolagati s premičninami v njeni lasti, na primer z motornimi vozili, pisarniško opremo in ostalimi premičninami tožene stranke, ki niso izvzeti iz izvršbe ter s katero bi si prepovedal odtujiti ali obremeniti nepremičnine v njeni lasti ali stvarne pravice, ki so v njeno korist vknjižene na nepremičninah. Začasna odredba bi veljala do pravnomočne odločitve v tem sporu in še 30 dni po pravnomočni odločitvi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ko je predlog za izdajo začasne odredbe vročalo toženi stranki v odgovor. Drugi odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da sodišče o predlogu stranke za izdajo začasne odredbe odloči najkasneje v treh dneh. Takšen kratek rok pomeni, da do izdaje sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe ni kontradiktornosti. Smisel začasne odredbe se izgubi, če je dolžnik seznanjen s predlogom, saj tako lahko še hitreje izpelje tisto odtujevanje premoženja, ki ga upnik želi preprečiti z začasno odredbo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zaradi tega, ker se je sodišče prve stopnje sklicevalo na dokaz, ki ga je tožena stranka predložila z odgovorom na predlog za izdajo začasne odredbe. Nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z vpogledom v sodni register, čeprav takšnega dokaza ni predlagala nobena od strank. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik z nedenarnim zahtevkom med drugim zahteva tudi mesečni obračun plače za čas od prenehanja delovnega razmerja, z denarnim delom zahtevka pa obračun plače in drugih prejemkov za čas od aprila do junija 2009.Tudi izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje predstavlja denarni zahtevek. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik začasno odredbo vlaga le za zavarovanje denarnega zahtevka, katerega vrednost znaša 5.150,00 EUR in ne 50.000,00 EUR, kot zatrjuje v predlogu za izdajo začasne odredbe. Prvi znesek predstavlja vrednost spora glede na določbo drugega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), drugi znesek pa predstavlja seštevek plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od aprila 2009 do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je glede višine denarnega zahtevka napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik je predložil številne dokaze, ki v medsebojni povezavi nedvoumno izkazujejo, da tožena stranka namerava odtujevati in že odtujuje svoje premoženje. Pooblaščenec tožene stranke je tožniku med posvetovanjem senata, na hodniku sodišča povedal, da tožena stranka praktično ne posluje več in da je njeno premoženje in poslovanje bolj ali manj preneseno na novo gospodarsko družbo, zato naj se s toženo stranko poravna glede izplačila plač. Navedeno kaže, da obstaja konkretna in realna nevarnost odtujevanja, skrivanja oziroma drugačnega razpolaganja s premoženjem tožene stranke, z namenom onemogočiti oziroma precej otežiti uveljavitev denarne terjatve tožnika. Tožnik se je o tem prepričal tudi na podlagi podatkov iz javnih evidenc. Prokurist tožene stranke M.M. je 29. 7. 2009 ustanovil MM ... M.M. s.p., ..., ki se ukvarja z enako dejavnostjo kot tožena stranka. Lastnica in direktorica tožene stranke je žena prokurista M.M., nekdanji direktor in lastnik tožene stranke pa je njun sin. Tožena stranka ima blokirana oba žiro računa, iz odredbe Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 16. 5. 2011 pa izhaja, da se zoper toženo stranko že vodita najmanj dva izvršilna postopka za izterjavo glavnice v skupnem znesku 503.986,97 EUR. Iz izpisa s spletne strani GVIN o finančnih podatkih tožene stranke izhaja, da je tožena stranka v letu 2010 zmanjšala opredmetena osnovna sredstva za 44,27 % glede na leto 2009, kar pomeni, da je opredmetena osnovna sredstva v obdobju 2009/2010 pospešeno odtujevala. Glede na vsa navedena dejstva se obstoj nevarnosti iz drugega odstavka 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami) izkaže za precej verjeten. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na bilanco tožene stranke za leto 2010, saj sodišče nima ustreznega znanja za tolmačenje bilanc, temveč bi to moral storiti izvedenec. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj dejansko pomeni, da ima tožena stranka sredstva in kapital v zneskih, ki so navedeni v bilanci. Sodišče prve stopnje je pri tem očitno spregledalo, da iz predložene bilance izhaja, da sredstva in kapital iz leta v leto dramatično padajo, saj je povprečen padec sredstev med letom 2006 in 2010 znašal 22,82 %, padec kapitala v istem obdobju pa 11,7 %. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da ima tožena stranka že blokirana oba transakcijska računa, zato z dodatno blokado ne bi utrpela nobene škode. Znesek, za katerega bi bila blokirana oba računa, je le desetina tistega zneska, ki ga tožena stranka že dolguje v dveh izvršilnih zadevah pri Okrajnem sodišču v Žalcu. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da bi toženi stranki že zgolj s prepovedjo razpolaganja s premičninami gotovo nastala škoda, saj tožena stranka ne trguje s premičninami. Kljub prepovedi razpolaganja bi tožena stranka premičnine še vedno lahko uporabljala za dejavnost avtoprevozništva, zato s takšno prepovedjo toženi stranki ne bi nastala nikakršna škoda. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožnik ne izpodbija tistega dela prvostopenjskega sklepa, s katerim je bilo odločeno, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe vročilo toženi stranki v odgovor in je ta na predlog tudi odgovorila, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je sicer res kršilo določbo drugega odstavka 43. člena ZDSS-1 o tem, da mora o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagala stranka, odločiti najkasneje v treh dneh. Vendar gre pri tem za instrukcijski rok in prekoračitev tega roka v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. V nobenem od predpisov, ki jih je potrebno uporabiti v zvezi z izdajo začasne odredbe (ZDSS-1, ZIZ, ZPP) pa ni določeno, da se predlog za izdajo začasne odredbe ne sme vročiti nasprotni stranki, zato že pojmovno ne more biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj o njej lahko govorimo le v primeru, če sodišče kakšne procesne določbe ne uporabi, ali pa jo uporabi nepravilno. Res je sicer, da v postopku pred izdajo začasne odredbe zaradi kratkih rokov praviloma ni kontradiktornosti, vendar pa, kolikor do določenega obsega kontradiktornosti pride, to še vedno ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje prav tako ni kršilo nobene določbe ZPP s tem, da je odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe med drugim oprlo tudi na bilanco tožene stranke za leto 2010. Ni mogoče šteti, da bi bila tožena stranka s predložitvijo tega dokaza prekludirana, saj ga je predložila takoj po prejemu predloga za izdajo začasne odredbe. V nasprotju s sistemom prekluzij, kakršnega pozna naš ZPP bi bilo, če stranki zgolj ob sklicevanja na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, ne bi dopustili novih navedb in dokazov v zvezi z začasno odredbo, ki jo je nasprotna stranka predlagala šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Že v zgornji točki pa je razloženo, da je zmotno stališče tožene stranke, da pred izdajo sklepa o začasni odredbi sodišče prve stopnje predloga sploh ne bi smelo vročati toženi stranki. Posledično tudi ne drži, da naj bi šlo za nedopusten dokaz, ker je bil pridobljen na podlagi nedopustnega ravnanja sodišča (vročitve predloga za izdajo začasne odredbe nasprotni stranki še pred odločitvijo o predlogu).

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje vpogledalo v sodni register, čeprav takšnega dokaza ni predlagala nobena od strank. Ne le, da sodišče na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 lahko izvede dokaz tudi po uradni dolžnosti, temveč mora tudi po uradni dolžnosti paziti, ali je nad stranko začet stečajni postopek. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v sodni register preverilo zgolj to, ali je nad toženo stranko začet stečajni postopek oziroma postopek prisilne poravnave ali likvidacije. Celo v primeru, če bi šteli, da je zaradi vpogleda v sodni register podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, to ne bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izpolnitvena nevarnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe, se namreč ne presoja na podlagi tega, ali je zoper stranko začet stečaj, prisilna poravnava ali likvidacija, zato navedeno tudi ne more biti odločilno dejstvo pri odločanju o utemeljenosti predlagane začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega, ali je tožnik izkazal verjetnost izpolnitvene nevarnosti v smislu določbe drugega odstavka 270. člena ZIZ. Ta določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izpolnitvene nevarnosti ne dokazuje domnevna izjava pooblaščenca tožene stranke tožniku. Ta izjava lahko kaže na željo tožene stranke, da bi tožnika prepričala, da naj se poravna, ne dokazuje pa tega, da tožena stranka dejansko prenaša premoženje in poslovanje na novo družbo. Prav tako o izkazanosti verjetnosti izpolnitvene nevarnosti ni mogoče sklepati na podlagi sorodstvenih povezav med lastnico tožene stranke, njenim prokuristom ter prejšnjim direktorjem in lastnikom. Zmanjšanje opredmetenih osnovnih sredstev sicer lahko kaže tudi na prodajo osnovnih sredstev, čeprav je zmanjšanje lahko delno posledica tudi amortizacije, vendar pa navedeno še vedno ne izkazuje, da bi bila zaradi tega uveljavitev tožnikove terjatve lahko onemogočena ali precej otežena. Izpolnitvena nevarnost se tudi ne dokazuje z objektivnimi dejstvi, kot je blokiran transakcijski račun ali izguba pri poslovanju, temveč je potrebno izkazati subjektivno ravnanje dolžnika, ki meri na odtujevanje, skrivanje ali kakšen drugačen način razpolaganja s premoženjem, ki bi lahko onemogočil ali precej otežil uveljavitev terjatve.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik tudi ni izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tretji odstavek 270. člena ZIZ namreč določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. V pojem neznatne škode je lahko zajeta le tista škoda, ki dolžnika ne omejuje. Tožnik je predlagal, da se toženi stranki prepove ne le prodaja premičnin v njeni lasti, temveč razpolaganje s premičninami, kar je širša in za dolžnika bolj neugodna omejitev kot zgolj prepoved prodaje. Ni mogoče šteti, da bi takšna omejitev ustrezala standardu neznatne škode. Zgolj zatrjevanje, da bo tožena stranka utrpela le neznatno škodo, ne zadošča, temveč mora upnik navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjetnost, da bo dolžniku nastala le neznatna škoda. Vendar pa verjetnosti, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo, ne izkazuje okoliščina, da sta transakcijska računa tožene stranke že blokirana, drugih terjatev in dokazov glede neznatne škode pa tožnik ni navedel. Glede na to, da ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (izpolnitvena nevarnost) in tudi ne alternativni pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (neznatna škoda) niti ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje o kršitvi v 3. členu ZIZ predpisanega načela sorazmernosti. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje štelo, da tožnik z začasno odredbo predlaga zgolj zavarovanje denarne terjatve iz naslova zapadlih plač za april, maj in junij 2009, ne pa tudi nadaljnjih terjatev iz naslova plače za čas do vložitve predloga za začasno odredbo. Tudi ugotovitev, da je verjetnost terjatve izkazana, se očitno nanaša le na izplačilo plače za čas do prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi na zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in plačilo plač za čas po prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je izdajo začasne odredbe predlagal v zavarovanje celotne denarne terjatve, torej tudi v zavarovanje terjatev iz naslova zapadlih plač za čas po prenehanju delovnega razmerja. Tudi glede takšne (višje) terjatve velja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni sorazmernosti med omejitvami, ki jih tožnik uveljavlja s predlagano začasno odredbo in višino terjatve. Vendar pa kot rečeno navedeno niti ni bistveno, saj je temeljni razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe v tem, da nista izpolnjena pogoja iz drugega oziroma tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da ni izkazana verjetnost izpolnitvene nevarnosti v smislu določbe drugega odstavka 270. člena ZIZ in da tudi ni izkazana verjetnost, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ), pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlagano začasno odredbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP ter na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem del potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.