Jedro

Za priposestvovanje posameznega dela (drugi in tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1) bi morala predlagatelja izkazati, da sta na posameznem delu stavbe izvrševala deset let trajajočo lastniško posest. Pravni naslov, na katerega sta predlagatelja oprla svoj predlog, jima ne daje podlage za odločitev, da opredeljeni deli stavbe predstavljajo splošni skupni del stavbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelja sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je udeleženka v postopku tudi skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu A. in B., medtem ko upravnik te stavbe družba C. ni več samostojni udeleženec tega postopka (I. točka izreka). Na stavbi št. 100, k. o. ..., z naslovom A. in B., ki je povezana z zemljiškima parcelama 153/69 in 153/70 te k. o., je vzpostavilo etažno lastnino (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je v zemljiški knjigi pri stavbi 100 že vpisana nedokončana etaža, kot to izhaja iz III. a) točke izpodbijanega sklepa, ter da sta kot skupna dela že vpisani zemljiški parceli 153/69 in 153/70. V IV. točki izreka je izbrisalo že določene posamezne dele, navedene v III. a točki in na novo določilo posamezne dele stavbe št. 100. Kot splošni skupni del stavbe je poleg v III. b) točki izreka navedenih zemljiških parcel določilo še del stavbe z ID ...-100-10, ...-100-11, ...-100-13, ...-100-14, ...-100-15, ...-100-17, kjer je vzpostavilo solastninsko pravico v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe s solastniškimi deleži, določenimi v IV. točki izreka. Kot posebni skupni del stavbe je določilo del stavbe z ID ...-100-16, na katerem je vzpostavilo lastninsko pravico v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe z ID ...-100-6 do celote (VI. točka izreka). V VII. točki izreka je ugotovilo obstoj lastninske pravice za vsak posamezni del stavbe. Odločilo je še, katere zaznambe se ohranijo v zemljiški knjigi (VIII. točka izreka), ter izvedbo sklepa v zemljiški knjigi (IX. točka izreka).

2. Proti sklepu se pravočasno pritožujeta predlagatelja in kot bistveno navajata, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker se je oprlo na navedbe in dokaze (fotografije) nasprotne udeleženke G. Z., ki jih je ta priložila k vlogi z 12. 6. 2017, ki je bila predlagateljema vročena šele skupaj z izpodbijanim sklepom, zaradi česar je bila predlagateljem pravica do izjave. Prav tako je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine z 28. 12. 2005 povsem napačno zaključilo, da sta predlagatelja s to pogodbo pridobila le sorazmerni solastniški delež na podstrešju. Sodišče je spregledalo, da del stavbe št. 10 po ugotovitvah izvedenca predstavlja podstrešje v 6. etaži stavbe, del stavbe št. 11 pa v naravi ne predstavlja podstrešja ampak shrambo, skladišče slik in v manjšem delu kurilnico ter shrambo za živila, del stavbe št. 17 pa stopnišče in hodnik, ki se dejansko nahaja v stanovanju predlagateljev. Sodišče se do navedb predlagateljev o priposestvovanju delov stavbe ni opredelilo, čeprav sta izkazala pravni naslov in zatrjevala dobroverno posest. Prav tako bi moralo odločiti o stroških, česar ni storilo. Predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podredno, da ga razveljavi.

3. Nasprotni udeleženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaradi pomena, ki ga imata zemljiška knjiga in usklajenost zemljiškega katastra ter zemljiške knjige z dejanskim in pravnim stanjem za zagotovitev pravne varnosti prometa z nepremičninami in udeležencev na nepremičninskem trgu, je zakonodajalec ocenil, da je treba zagotoviti čimprejšnjo ureditev doslej neurejenih etažno-lastninskih razmerij. Zato je bil uzakonjen ZVEtL-1, ki je interventni zakon. V skladu z namenom, da osebam, ki s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, omogoči vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, zakon olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev iz ZVEtL-1, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa (18. člen ZVEtL-1). Med udeleženci postopka sodišče spornih dejstev v postopku ne rešuje niti postopka ne prekinja, temveč odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz ZVEtL-1, če se te ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (24. člen ZVEtL-1).

6. V skladu z določilom 19. člena ZVEtL-1 je pridobitelj posameznega dela oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe.

7. Predlagatelja sta v postopku trdila, da sta pridobitelja delov stavbe z ID znaki ...-100-10, ...-100-11 in ...-100-17, v nadaljevanju: deli št. 10, 11, 17. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo,1 da del 10 v naravi po dejanski rabi predstavlja podstrešje oziroma del 11 klet, del 17 pa stopnišče in hodnik, ki se nahaja v posebnem delu 7, ki je v lasti predlagateljev, pri čemer se do delov 10 in 11 dostopa iz stanovanja predlagateljev.

8. Predlagatelja sta svojo lastninsko pravico na navedenih delih utemeljevala na podlagi prodajne pogodbe z 28. 12. 2005. Iz njene vsebine izhaja, da je prodajalka predlagateljema prodala petsobno stanovanje v izmeri 250 m2 v tretjem nadstropju s pripadajočim sorazmernim deležem skupnih delov stavbe, podstrešja in funkcionalnega zemljišča. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, stanovanje predlagateljev po katastrskih podatkih meri 242,90 m2, kar je moč pripisati nenatančnosti predhodnih meritev. Iz prodajne pogodbe izhaja tudi, da prodajalka kupcema dovoljuje uporabo le tistega dela podstrešja, ki ustreza njenemu solastniškemu deležu na podstrešju, tj. do 9/21. Na podlagi tega določila in ob upoštevanju kvadrature prodanega stanovanja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog predlagateljev, da dela 10 in11 predstavljata njun posebni del. V kvadraturi, s katero je bilo opredeljeno prodano stanovanje, namreč niso bili zajeti, zaradi česar sodijo med splošne skupne dele stavbe. Tudi razlog, zakaj posamezni del 17 predstavlja splošni skupni del stavbe (zagotovitev dostopa do delov 10 in 11 ter ne všteta površina v kvadraturo stanovanja), ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, je pravilen.

9. Pravni naslov, na katerega sta predlagatelja oprla svoj predlog, jima torej ne daje podlage za zahtevek v obsegu, ki se nanaša na dele 10, 11 in 17, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ti deli predstavljajo splošni skupni del stavbe, pravilna. Posledično so nerelevantne tudi navedbe pritožbe glede dejanske rabe dela 11 kot shrambe in ne kot podstrešja.

10. Ker zatrjevana lastniška posest predlagateljev na delih 10, 11 in 17 ni temeljila na pravnem naslovu, pritožbene trditve o priposestvovanju niso utemeljene. Za priposestvovanje posameznega dela (drugi in tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1) bi morala predlagatelja izkazati, da sta na posameznem delu stavbe izvrševala deset let trajajočo lastniško posest, česar, ker posest navedenih delov ni temeljila na prodajni pogodbi, nista izkazala.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev pravice do izjave predlagateljev, ker je se je oprlo na navedbe in dokaze nasprotne udeleženke G. Z., podane v vlogi z 12. 6. 2017, ni utemeljen. Navedbe, da predlagatelja nedobroverno in brez soglasja ostalih lastnikov uporabljata podstrešne prostore, je nasprotna udeleženka podala že v odgovoru na predlog predlagateljev, ki je bil predlagateljema vročen v odgovor 20. 8. 2014, zato navedbe nasprotne udeleženke v pripravljalni vlogi z 12. 6. 2017 ne predstavljajo novih in drugačnih navedb, na katere predlagatelja ne bi imela možnosti v postopku odgovoriti. Fotografije, ki jih je nasprotna udeleženka priložila k vlogi z 12. 6. 2017 in ki kažejo dejansko rabo prostorov 10 in 11 kot podstrešja, pa za odločitev v zadevi niso bile odločilen dokaz, saj izpodbijani sklep gradi na zaključku, da predlagatelja nista izkazala pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na navedenih delih. In to je bil odločilen razlog za zavrnitev njunega predloga. Pritožbeno sodišče pripominja, da imata predlagatelja na podlagi 35. člena ZVEtL-1 o sporih v zvezi z lastništvom in o pravicah na skupnih delih in posameznih delih stavbe možnost uveljavljati svoje pravice še po pravnomočnosti izpodbijane odločbe, kar izrecno določa 35. člen ZVEtL-1. 12. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da bo o stroških postopka odločilo po pravnomočnosti odločbe, kar omogoča drugi odstavek 16. člena ZVEtL-1, zato je pritožbeni očitek, ki sodišču prve stopnje očita izostanek stroškovne odločitve, neutemeljen.

13. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP. Vsak udeleženec postopka za vzpostavitev etažne lastnine trpi svoje stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta predlagatelja dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Te ugotovitve so izrecno zapisane v razlogih izpodbijanega sklepa, nasprotne pritožbene so dobesedno izmišljene.