Jedro

V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje v postopku v sporu majhne vrednosti, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Pritožbeno sodišče z namenom razjasnitve pravnega razmerja med pravdnima stranka najprej povzema navedbe iz svojega razveljavitvenega sklepa v tej zadevi II Cpg 511/2011 z dne 21. 10. 2021. V obrazložitvi tega sklepa je pojasnjeno, da je bilo reševanje tega spora, nastalega v zvezi s prevozom gotovine, predmet dveh postopkov pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V pravdi IX Pg 369/2018 je toženka A., d. o. o. (tam kot tožnica) od tožnice B., d. o. o. (tam toženke) zahtevala plačilo 3.982,88 EUR za opravljene prevoze gotovine za naročnika C., d. o. o. Ta družba je namreč za prevoze gotovine angažirala tožnico, ki nima licence za tovrstne prevoze. Zato je tožnica (B., d. o. o.) angažirala toženko (A., d. o. o.), ki pa licenco ima. V obdobju med 14. 10. 2017 in 5. 11. 2017 je pri izvajanju prevozov prišlo do manjka gotovine v višini 18.825,00 EUR.

2. Predmet tiste pravde (IX Pg 369/2019) je bilo plačilo prevoznine za prevoze, ki jih je opravljala tožnica v tej zadevi (A., d. o. o.) za toženko (B., d. o. o.). V tisti pravdi je toženka vložila pobotni ugovor za 3.825,00 EUR iz naslova škode, ki ji je nastala v zvezi z izginotjem gotovine. Tožnica A., d. o. o. (v tisti pravdi) je namreč naročniku (C., d. o. o.) zaradi izginule gotovine plačala 15.000,00 EUR, družba B., d. o. o. pa 3.825,00 EUR. Toženka B., d. o. o. je kasneje v tistem sporu pobotni ugovor umaknila in namesto tega kot tožnica v obravnavani pravdi IX Pg 1826/2021 (prej Pg 906/2019) proti toženki (A., d. o. o.) kot odgovorni za izginotje gotovine vložila nasprotno tožbo. V tisti pravdi (IX Pg 369/2019) je tožnica A., d. o. o. z zahtevkom na plačilo prevoznine uspela.

3. Predmet obravnavane zadeve je torej znesek 3.825,00 EUR, ki ga tožnica B., d. o. o., kot rečeno, uveljavlja z nasprotno tožbo (gre torej znesek, ki ga je pravdi IX Pg 369/2018 sprva uveljavljala v pobot, kasneje pa pobotni ugovor umaknila). Poleg tega je predmet te pravde tudi _pobotni ugovor toženke A., d. o. o_. v višini 9.412,50 EUR. Tega je ta vložila v prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2020 (list. št. 36).

**Dosedanji postopek**

4. S sodbo IX Pg 916/2019 z dne 4. 6. 2019 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da mora toženka (A., d. o. o.) plačati tožnici 3.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2017 do plačila zavrnilo. Zato se s pobotnim ugovorom ni ukvarjalo.

5. Na pritožbo tožnice pa je Višje sodišče v Ljubljani z _delno sodbo_ II Cpg 511/2021 z dne 21. 10. 2021 prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke v višini 3.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2017 do plačila, odločitev o pravdnih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V 18. točki obrazložitve te sodbe je zapisalo, da bo moralo sodišče prve stopnje skladno z določilom tretjega odstavka 324. člena ZPP s (končno) sodbo odločiti še o pobotnem ugovoru, ki ga je, kot rečeno, toženka vložila v prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2020. **Izpodbijana sodba**

6. Sodišče prve stopnje je s (končno) sodbo ugotovilo, da terjatev toženke v znesku 3.825,00 EUR (ki jo je ta uveljavljala v pobot) ne obstoji (I. točka izreka). Zato je toženki naložilo, da tožnici plača ugotovljeno terjatev v višini 3.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2017 do plačila (II. točka izreka) ter ji povrne njene pravdne stroške v znesku 2.036,61 EUR s pripadki (III. točka izreka).

7. V dokaznem postopku je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožnica kot izvajalka s toženko kot podizvajalko 15. 10. 2016 sklenila pogodbo (A2), katere predmet so bile storitve prevoza in varovanja gotovine, ki jih je tožnica opravljala za naročnico C., d. d. (v nadaljevanju: naročnica), (2) da sta pravdni stranki poleg poslovnega sodelovanja gojili tudi prijateljski odnos, (3) da tožnica zaradi izginotja gotovine ni želela izgubiti svoje stranke – naročnice, (4) da je D. D. (delavka naročnice) tožnici pojasnila, da ji bo naročnica do končnega poplačila vse škode, ki je nastala zaradi ugotovljenega manjka, zadržala vsa plačila za opravljene storitve, (5) da je zaradi omenjenega manjka toženka naročnici plačala 15.000,00 EUR, tožnica pa 20. 11. 2017 znesek 3.825,00 EUR), (6) da izginotje gotovine niti pravdni stranki niti naročnica niso prijavili na policiji, (8) da je toženka predlagala, naj vsaka pravdna stranka naročnici plačala polovico manjkajoče gotovine, (9) da sta se zakonita zastopnika pravdnih strank o tem predlogu pogovarjala, saj sta prijatelja, da pa do takega dogovora ni prišlo in med drugim, (10) da je imela tožnica takrat na svojih sredstvih dovolj denarja, da bi naročnici lahko plačala polovico nastalega manjka. Na podlagi teh dejstev je presodilo, da je pobotni ugovor toženke neutemeljen in toženko obvezalo k plačilu zneska 3.825,00 EUR s pripadki.1 **Pritožba tožnice in odgovor toženke**

8. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“. Predlagala je (1) razveljavitev izpodbijane sodbe, ugotovitev obstoja pobotnega ugovora v znesku 3.825,00 EUR in zavrnitev tožbenega zahtevka, (2) podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je kot bistveno navedla, da je prvo sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je nekritično sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožnice, da je vtoževani znesek 3.825,00 EUR poravnal naročnici iz razloga, ker toženka ni imela zadostnih sredstev za poplačilo celotnega manjka v višini 18.825,00 EUR, zaradi česar je zmotno ugotovilo, da dogovor med pravdnima strankama o tem, da vsaka nosi polovico manjka gotovine, ni bil sklenjen. Sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, da je zakoniti zastopnik toženke tako v prvem postopku kot v ponovljenem sojenju jasno izpovedal, da sta se z zakonitim zastopnikom tožnice dogovorila, da vsaka stranka nosi polovico ugotovljenega manjka. Ponovila je navedbe pred sodiščem prve stopnje, da so poslovni odnosi med pravdnima strankama potekali na prijateljski bazi, kar da potrjuje trditve toženke, da je bil med strankama sklenjen dogovor o poravnavi nastalega manjka v višini 50 : 50, da je prijateljstvo vplivalo na odločitev zakonitega zastopnika toženke, da o dogodku ne obvesti policije, da je naročnica grozila, da za primer, da manjko ne bo povrnjen v danem roku, računi tožnice ne bodo poravnani, da je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da je imela tožnica dejansko finančne težave, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, ki je zakonitega zastopnika ocenilo kot neverodostojnega in neprepričljivega, da je nelogično in neživljenjsko stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka brez dogovora kar nakazala naročniku 15.000,00 EUR, čeprav z njim ni bila v nikakršnem poslovnem razmerju, da iz izpovedi zakonitega zastopnika tožnice ne izhaja jasno in nedvomno nasprotovanje zatrjevanemu dogovoru o plačilu nastalega manjka 50 : 50, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpoved zakonitega zastopnika tožnice verodostojna in med drugim, da je zakoniti zastopnik tožnice večkrat spreminjal oziroma popravljal svojo izpoved, da je tožnica naročnici za znesek, ki je predmet tega spora, plačala prostovoljno z namenom nadaljnjega sodelovanja z naročnikom.

9. Navedla je tudi (1), da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, _saj sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je sodelovanje in dogovarjanje med pravdnima strankama zaradi prijateljstva med zakonitima zastopnikoma potekalo izrazito neformalno na podlagi ustnih dogovorov, po drugi strani pa toženki očita, da zatrjevanega dogovora ni dokazala z listinskimi dokazi_ ter (2) da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v zapisnikih o zaslišanju zakonitih zastopnikov pravdnih strank in priče E. E. **K odločitvi o pritožbi**

10. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

11. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

12. Kot je zgoraj pojasnjeno, je pritožbeno sodišče na ugotovitve sodišča prve stopnje vezano. To jasno izhaja tudi iz pravnega pouka izpodbijane sodbe. Z vsemi, zgoraj v 8. točki te obrazložitve povzetimi pritožbenimi navedbami pa pritožnica izpodbija zgolj s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Ker pa z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspeti, pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja, saj pritožnica z njimi ne more doseči drugačne odločitve (prvi odstavek 360.člena ZPP).

13. Niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Kršitev po 14. točki tega člena je podana takrat, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. V prid obstoja te kršitve je pritožnica navedla, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, ker _sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, da je poslovno sodelovanje in dogovarjanje med pravdnima strankama zaradi prijateljstva med zakonitima zastopnikoma potekalo izrazito neformalno in na podlagi ustnih dogovorov, po drugi strani pa toženi stranki očita, da zatrjevanega dogovora ni uspela izkazati z listinskimi dokazi._ Ta pritožbeni očitek pa ne pomeni uveljavljanja zatrjevane postopkovne kršitve, pač pa izpodbijanje dokazne ocene, torej uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

_Zaključek_

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških toženke, ki s pritožbo ni uspela, je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice pa je oprta na določila prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker pritožnica zatrjevanih bistvenih postopkovnih kršitev ni konkretizirala, s preostankom pritožbenih navedb pa je uveljavljala nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje kot nepotrebno vlogo.

1 Obstoj te terjatve tožnice do toženke je ugotovljen s sodbo VSL II Cpg 511/2021 z dne 21. 10. 2022.