Jedro

Število parkirnih mest, ki jih mora zagotoviti investitor, ne pomeni kakršne koli pravice lastnika individualne nepremičnine, temveč je namenjeno zagotovitvi nemotenega odvijanja prometa. S to določbo se torej ščiti javni in ne osebni interes tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo skladiščno poslovnega objekta z zunanjo ureditvijo in infrastrukturnih vodov na tam navedenih zemljiščih k. o. ... ter pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve odločbe, ki je bila izdana v ponovljenem postopku po tem, ko je pritožbeni organ z odločbo z dne 25. 5. 2010 odpravil gradbeno dovoljenje z dne 19. 1. 2010, je razvidno, da se zemljišče posega nahaja na območju zazidalne enote Po-M1, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Komenda (v nadaljevanju PUP). Prvostopenjski organ ugotavlja, da je predvideni poseg med drugim skladen tudi z določbami PUP, ki se nanašajo na merila in pogoje za prometno in komunalno urejanje. Skladno z zahtevami PUP naj bi bili predvideni 2 parkirni mesti za predvidenih 140 m2 neto skladiščne površine in 3 parkirna mesta za predvidenih 6 zaposlenih.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil in pritrdil oceni organa prve stopnje, da projekt nameravane gradnje, ki predvideva 3 parkirna mesta za 6 zaposlenih, izpolnjuje zahteve 18. člena PUP.

Tožnica navedeni odločitvi nasprotuje in v tožbi navaja, da za nameravano gradnjo ni predvideno zadostno število parkirnih mest glede na kapacitete oziroma površino objekta. Meni namreč, da bo v objektu lahko zaposlenih več kot 6 oseb glede na to, da objekt lahko sprejme 45 ljudi in da je že v projektu vrisanih 12 delovnih mest. Tako bi moralo biti po njenem mnenju glede na površino poslovnih prostorov zagotovljenih vsaj 11 parkirnih mest, tj. poleg 2 parkirnih mest za skladiščne prostore še 9 parkirnih mest glede na površino poslovnih prostorov. Glede na teoretično kapaciteto objekta pa bi moralo biti zagotovljenih 25 parkirnih mest, tj. 23 parkirnih mest za 45 ljudi in 2 parkirni mesti glede na površino skladišča. Navaja, da je lastnica sosednjega objekta, do katerega poteka dostopna cesta oziroma uvoz mimo nameravane gradnje. Pomanjkanje parkirnih prostorov bo vodilo k parkiranju na oziroma ob dovozni poti, kar bo tožnico in njene poslovne partnerje oviralo pri dostopu do njenega objekta. Upravnima organoma očita, da sta njene ugovore glede zadostnega števila parkirnih mest zavrnila zgolj pavšalno, s sklicevanjem na določbe PUP in upoštevaje navedbo investitorja o predvidenem številu zaposlenih, ne da bi to navedbo preizkusila in projekt kritično presodila. Trdi, da izpodbijane odločitve zato niti ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja sodelovala kot lastnica nepremičnine v območju za določitev strank, torej kot stranska udeleženka iz 1. točke drugega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ta položaj ji omogoča sodelovanje v postopku z namenom varstva njenih pravic in pravnih koristi, ki so vezane na njeno nepremičnino in morebitnih vplivov načrtovane spremembe namembnosti nanjo. Tak (omejen) obseg njenih upravičenj v obravnavanem postopku izhaja iz določbe prvega in drugega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Navedeno pomeni, da lahko tožnica uspešno uveljavlja le ugovore in z njimi prepreči izdajo gradbenega dovoljenja, če z njimi zatrjuje in izkaže, da načrtovana sprememba posega v njene z zakonom ali drugim predpisom določene pravice ali njene pravne koristi. Zato tožnica v upravnem sporu, v katerem se po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj (v obravnavanem primeru o zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja), na odločitev ne more vplivati z ugovori, s katerimi varuje le svoj dejanski interes.

S tožbenimi navedbami, s katerimi pojasnjuje, da bo v primeru parkiranja na ali ob dovozni poti k njeni nepremičnini ovirana pri dostopu do svoje nepremičnine, tožnica zatrjuje le svoj dejanski interes in ne pravnega interesa. Število parkirnih mest, ki jih mora zagotoviti investitor, namreč ne pomeni kakršne koli pravice lastnika individualne nepremičnine, temveč je namenjeno zagotovitvi nemotenega odvijanja prometa. S to določbo se torej ščiti javni in ne osebni interes tožnika.

Morebitno oviranje tožničinega dostopa do njene nepremičnine (iz kateregakoli razloga) zaradi neupoštevanja prometne ureditve pa ni predmet odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja. Kolikor se tožničine navedbe o pogostem “predimenzioniranju“ objektov glede na razpoložljivost parkirnih mest, nanašajo na javni interes, pa sodišče pojasnjuje še, da lahko oseba, ki meni, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, da pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oz. upravnem sporu. Po tretjem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko namreč vloži tožbo v upravnem sporu tudi zastopnik javnega interesa, kot zastopnik javnega interesa v upravnem sporu pa je predviden državni pravobranilec (18. člen ZUS-1).

Tožnica torej v tožbi ne zatrjuje in izkazuje okoliščin, ki bi se nanašale na izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, s katerimi bi bilo poseženo v njene osebne, na predpis oprte koristi. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da izpodbijana odločitev nima ustrezne obrazložitve in da se je ne da preizkusiti. Sodišče v navedenem obsegu, torej z vidika varstva tožničinih pravic in pravnih interesov, nima nikakršnih pomislekov v zakonitost in pravilnost izpodbijanega gradbenega dovoljenja in se sklicuje na razloge obeh upravnih aktov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).