Jedro

Ker sporne poti že zaradi širine in načina izvedbe del ne morejo biti opredeljene kot enostavni objekti, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno, je izrek inšpekcijskega ukrepa utemeljen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

K I. točki izreka:

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Uradni list RS št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 6. 2004. 2. Tožena stranka je z navedeno odločbo odločila o pritožbah tožnika zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo z dne 18. 5. 2004 in zoper odločbo istega inšpektorja z dne 26. 4. 2004. Odločila je tako, da je odločbo z dne 18. 5. 2004 odpravila (1. točka izreka), v 2. točki izreka je odpravila 1., 2. in 4. točko odločbe z dne 26. 4. 2004 in jih nadomestila z novimi 1., 2. in 4. točko tako, da je tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da mora: takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo sprehajalne poti A. v smeri ... na zemljišču s parc. št. ... obe k.o. B. in sprehajalne poti C. na zemljišču s parc. št. ... vse k.o. B. (1. točka pod 2. točko izreka); v roku 45 dni po prejemu odločbe odstraniti sprehajalno pot A. in sprehajalno pot C. ter vzpostaviti na zemljišču prvotno stanje (2. točka pod 2. točko izreka), da veljajo za obe prepovedi prometa in ostale prepovedi (4. točka pod 2. točko izreka). V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnila (drugi odstavek k 2. točki izreka); zavrnila je tudi zahtevek za povrnitev stroškov pravnega zastopanja (3. točka izreka).

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pritrjuje razlogom tožene stranke. Zavrača ugovore o tem, da gre za enostavni objekt. 4. Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka vložila revizijo (prej pritožbo). Zatrjuje, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sporne poti so bile namenjene peš hoji in kolesarjenju. Zato bi jih bilo potrebno uvrstiti med peš poti in kolesarske steze. Gre za enostavni objekt. Materialno pravo je bilo zato nepravilno uporabljeno. Izpodbijana sodba nima razlogov, sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Zato so podane bistvene kršitve določb postopka. Zaznamuje stroške in predlaga da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če posebni zakon ne določa drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da s zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije. Prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 8. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo odločilne razloge, zakaj je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Pri tem je obrazložilo tudi, zakaj na glavni obravnavi ni izvedlo predlaganih dokazov. Navedeni razlogi so skladni s podatki spisa in določbami Zakona o graditvi objektov. Zato ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu ni utemeljen.

10. Tudi po presoji revizijskega sodišča tožeča stranka ni izkazala, da sta način gradnje in velikost spornih sprehajalnih poti skladna s tistimi določbami Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), na podlagi katerih sprehajalne poti sodijo med enostavne objekte. Po določbi 6. točke 12. člena Pravilnika sodijo med enostavne objekte le sprehajalne poti, ki so opisane kot ozek pas z naravnim materialom utrjenega zemljišča, pripravljene za sprehode v naravi, če je njegova širina do 1,2 m. Pravilen je zato zaključek, da sporne poti že zaradi širine in načina izvedbe del, ter zaradi podatkov, ki jih tožeča stranka ni izpodbijala in glede njih ni predlagala dokazov, ne morejo biti opredeljene kot enostavni objekti, za katere gradbeno dovoljenje po določbi tretjega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) ni potrebno. Tudi uveljavljanje uvrstitve spornega posega med pešpoti in kolesarske steze – glede na ugotovitve postopka - nima podlage.

11. Revizijski ugovori, v katerih tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, ne morejo biti predmet revizijske presoje. Izpodbijanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Glede na navedeno pa je bilo materialno pravo (že navedene določbe in določba 152. člena ZGO-1, ki se nanaša na inšpekcijski ukrep pri nelegalni gradnji) pravilno uporabljeno.

12. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

13. Ker tožeča stranka (revident) ni uspela z revizijo nosi na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB in 45/2008) sam svoje stroške revizijskega postopka.