Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v opisu obeh kaznivih dejanj obtoženčevo preslepitveno ravnanje konkretizirano v skladu z aktualno sodno prakso.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi S. S. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo, medtem ko se obtoženega F. S. oprosti plačila te sodne takse.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obtožena F. S. in S. S. spoznana za kriva in sicer F. S. pod točko 1. storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko 2. kaznivega dejanja poslovne goljufije, storjenega v sostorilstvu z obtoženim S. S. po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila za kaznivo dejanje pod točko 1. določena kazen sedmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2. določena kazen osmih mesecev zapora, nakar mu je bila na podlagi pravil o steku kaznivih dejanj določena enotna kazen enega leta in dveh mesecev zapora, z enoletno preizkusno dobo. Obtoženi S. S. pa je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije v sostorilstvu z obtoženim F. S. po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za katero mu je bila prav tako izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo osmih mesecev zapora, preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi H., d. o. o., K. ..., plača znesek 7.113,91 EUR, sicer bo lahko pogojna obsodba preklicana. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obtoženemu S. S. naložilo povrnitev polovice stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse v srednji vrednosti, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, obtoženega F. S. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter nagrade in potrebnih izdatkov njegovega zagovornika, postavljenega z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa sta oba obtoženca dolžna povrniti vsak polovico potrebnih izdatkov oškodovane družbe H., d. o. o., in vsak polovico potrebnih izdatkov ter nagrade njenega pooblaščenca. Po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP sta obtoženca prav tako dolžna nerazdelno povrniti oškodovani družbi H., d. o. o., premoženjskopravni zahtevek v znesku 14.227,82 EUR, s presežkom zahtevka pa je bila oškodovana družba napotena na pravdo.

2. Zagovornika sodbo izpodbijata iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, grajata pa tudi odločbe o kazenskih sankcijah, stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4. Na zahtevo zagovornika obtoženega F. S. je višje sodišče 23. 10. 2020 opravilo pritožbeno javno sejo in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo oba obtoženca, oba zagovornika ter pristojnega državnega tožilca. Javne seje sta se udeležila le zagovornika obeh obtožencev, ki sta za svoja klienta izjavila, da se seje pritožbenega senata ne nameravata udeležiti. Po posvetovanju je pritožbeni senat sklenil, da se v skladu z določilom četrtega odstavka 378. člena ZKP javna seja opravi v odsotnosti obtožencev ter pristojnega državnega tožilca, saj so bila obvestila o javni seji za vse tri odsotne v redu izkazana.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb obeh pritožnikov, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovora obeh obtožencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da sta storila očitana jima kazniva dejanja poslovne goljufije. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: K pritožbi zagovornika obtoženega F. S. glede kaznivega dejanja pod točko 1.:

7. Bistveni poudarek pritožbe zagovornika obtoženega F. S. izhaja iz prepričanja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo o tem, da naj bi ta obtoženec pri sklepanju poslov s predstavniki oškodovane družbe ravnal s preslepitvenim namenom. Sklicujoč se na najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije ter sklepčnosti opisa le-tega, pa tudi meni, da opisi predmetnih kaznivih dejanj ne vsebujejo vseh z zakonom določenih znakov.

8. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v opisu obeh kaznivih dejanj obtoženčevo preslepitveno ravnanje konkretizirano v skladu z aktualno sodno prakso1. Pri dejanju pod točko 1. je preslepitev opisana v okoliščini, da je obtoženi F. S. pri sklepanju dogovora za obnovitev poslovnega sodelovanja s predstavniki oškodovane družbe H., d. o. o., z obljubami o plačilu in „s prikrivanjem okoliščin o lastni plačilni nesposobnosti, da ni zmožen redno plačevati vseh svojih obveznosti, zaradi česar ima odprte obveznosti do več svojih dobaviteljev, ki plačilo terjajo tudi v izvršilnih postopkih in ima občasno blokiran transakcijski račun, kar vse je F. H. zamolčal“ (prikrivanje, da obveznosti ne bodo izpolnjene) ter da zapadlih računov ni plačal, kljub temu, da je „še opravljal dejavnost in je ustvarjal prihodke, je pri poplačilu dajal prednost drugim obveznostim, čeprav je material družbe H., d. o. o., predstavljal osnovno surovino za opravljanje dejavnosti“. Čeprav pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prišlo do zmotnih zaključkov glede obtoženčevega preslepitvenega namena v času sklepanja posla s predstavnikom oškodovane družbe decembra 2010, pa je sodišče prve stopnje pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razumne in za sodišče druge stopnje prepričljive razloge, ki potrjujejo prav nasprotno. Na podlagi podatkov stečajnega spisa F. S. kot samostojnega podjetnika I., s. p., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil obtoženec v času sklepanja predmetnega posla že prezadolžen, ker je imel številne odprte obveznosti do dobaviteljev (preko 100.000,00 EUR). Kljub tako visokim dolgovom, je prevzemal nove obveznosti, tudi te z oškodovano družbo H., d. o. o.. Na podlagi analize prometa in stanja na transakcijskem računu obtoženčevega samostojnega podjetja je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec obveznosti plačeval selektivno. Med družbami, katerih terjatev ni plačeval, je bila tudi oškodovana družba. Na drugi strani je sodišče prve stopnje proučilo tudi prilive in terjatve obtoženčevega podjetja v obravnavanem obdobju in ugotovilo, da so se izvršbe na transakcijskem računu obtoženca kot samostojnega podjetnika pričele že aprila 2010. Obtoženec se je glede na vse pravilno ocenjene okoliščine po izpodbijani sodbi v trenutku sklepanja posla zavedal, da svojih obveznosti do oškodovane družbe ne bo zmogel plačati, pa je takšno stanje predstavniku oškodovane družbe zamolčal ter zagotavljal plačila v dogovorjenih 60-dnevnih rokih. Če bi predstavniku oškodovane družbe tedaj prikazal realno stanje svojega podjetja (prezadolženost, nezmožnost plačevanja prevzetih obveznosti), poslovno sodelovanje med družbama prav gotovo ne bi bilo nadaljevano.

9. Pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje s tehtnimi argumenti zavrnilo zagovor obtoženega in aktualne pritožbene navedbe, češ da je bila vzročna zveza do nastale premoženjske škode oškodovani družbi pretrgana z dejanji oblastvenih organov (stečajnih upraviteljev ter pravnomočnimi sodnimi odločbami), da je obtoženi jasno navedel, da računov ni mogel plačevati zaradi težav, ki so nastopile s stečajem M., d. d., in I. ..., da je moral stanovanje, ki ga je prejel kot kompenzacijo, vrniti v stečajno maso, da je ostal brez plačila pri izvajalcu I., d. o. o.. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je dolg M., d. d., izviral že iz junija 2009, poplačilo terjatve pa je bilo tako nezanesljivo, da se nanj obtoženec realno ni mogel zanašati pri sklepanju predmetnega posla. Prav tako obtoženi v času sklepanja posla še ni razpolagal z nepremičnino v k. o. U., pa tudi družba I. ..., d. d., mu celo leto ni plačevala in ni mogel računati na realizacijo poplačila. Pomemben je tudi podatek, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo na podlagi izpovedb stečajne upraviteljice M. B. in Otvoritvenega poročila v postopku obtoženčevega osebnega stečaja in sicer, da pred sklenitvijo poslovnega sodelovanja z oškodovano družbo izhajajo neizterljive terjatve v skupnem znesku 331.742,64 EUR. Zato se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbeno tezo, da naj bi bila vzročna zveza med dejanji obtoženca in preslepitvenim namenom prekinjena ter da zato njegova kazenska odgovornost ni podana.

K pritožbama zagovornikov obtoženega F. S. in obtoženega S. S. glede kaznivega dejanja pod točko 2.:

10. Pri kaznivem dejanju pod točko 2. se F. S. in S. S. kot sostorilcema očita preslepitev predstavnikov oškodovane družbe H., d. o. o., pri sklenitvi in izvajanju posla in sicer s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ter prikrivanjem, da ne bodo. Lažno prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene se kaže v zatrjevanju, da so bile pri poslovanju s F. S. kot samostojnim podjetnikom I. ..., s. p., sicer težave, da pa bodo lažje poslovno sodelovali z novo ustanovljeno družbo I. ..., d. o. o., ki bo celo poravnala že zapadle dolgove F. S. kot samostojnega podjetnika. Takšne trditve so predstavnika oškodovane družbe prepričale, da sta kljub prejšnjim neporavnanim obveznostim pristala na ponovno poslovno sodelovanje ter izdobavo materiala. Kljub obljubam pa že zapadle terjatve samostojnega podjetnika F. S. niso bile poravnane, pa tudi na novo nastale obveznosti so bile plačane le v tolikšni meri in z zamudo, da se je nekako še ohranjal poslovni odnos. Slednje je bilo za oba obtožena pomembno, saj sta svoji družbi tako zagotavljala dobavo osnovne surovine za opravljanje dejavnosti. Na takšen način opisano preslepitveno ravnanje obeh obtožencev po prepričanju sodišča druge stopnje ustreza zahtevam nove sodne prakse glede opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije, na katero se pritožnika sklicujeta.

11. Pod točko 22 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje uspešno ovrglo zagovor o neplačevanju računov s strani družbe L. L. Sodišče prve stopnje je na podlagi prometa na transakcijskem računu družbe I. ..., d. o. o., zanesljivo ugotovilo, da je bila družba L. L. reden plačnik, vendar pa družba I. ..., d. o. o. oškodovani družbi ni plačevala materiala, ki je bil dobavljen za družbo L. L. Tudi kar se tiče družbe I., d. o. o., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta bila izbrisana iz sodnega registra že 15. 11. 2011, torej pred prvo dobavo materiala po oškodovani družbi (17. 1. 2012).

12. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik obtoženega F. S. zmotno zatrjuje, češ da sodišče prve stopnje ni navedlo vseh izvedenih dokazov v obrazložitvi sodbe. Po šestem odstavku 364. člena ZKP v obrazložitvi sodbe sodišče navede razloge za vsako posamezno točko obsodbe. V skladu s sedmim odstavkom istega člena pa sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja. Kot je razvidno iz pritožbeno izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pri njeni obrazložitvi zadostilo tem zahtevam procesnega zakona, s tem ko pa dodatno ni naštevalo vseh izvedenih dokazov, ampak je dokazno ocenjevalo le tiste, ki jih je štelo relevantne pri presoji, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka v pritožbeno zatrjevanem smislu. Ko je sodišče prve stopnje pod točko 13 obrazložitve dokazno ocenilo vpliv dolga gospodarskih družb M., d. d., ter I. ..., K., d. d., pod točko 23 pa vpliv dolga družbe I., d. o. o., na poslovanje družb obtožencev, se je posredno v zadostni meri opredelilo tudi do sodnih odločb Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. I Pg 219/2010, Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I Pg 564/2011 ter Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II Pg 1809/2011 in I Pg 1047/2011. 13. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno trditev zagovornika obtoženega S. S., da naj bi bil slednji le formalni direktor družbe I. ..., d. o. o.. Sodišče prve stopnje je njegov formalni in dejanski status ustrezno argumentiralo pod točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Celo soobtoženi F. S. je na glavni obravnavi 21. 9. 2018 izjavil, da je bil sicer sin S. S. formalni direktor, a sta „skupaj poslovala in sprejemala odločitve o vsem“. Obtoženi S. S. je na glavni obravnavi 4. 1. 2019 navajal, da se spominja pogovorov s P. H., da bo novo podjetje I. ..., d. o. o., poravnalo dolgove tudi za I. ..., s. p.. Predstavnik oškodovanega podjetja P. H. je na glavni obravnavi 23. 3. 2016 navajal, da so dogovori o posameznih nabavah, plačilih in poravnavanju obveznosti potekali tako s F. S. kot tudi s S. S. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pod točko 24 obrazložitve, je bil za razpolaganje s sredstvi na transakcijskih računih družbe I. ..., d. o. o., pooblaščen obtoženi S. S., o plačilih pa sta odločala oba obtoženca. Zato tudi sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim navedbam zagovornika obtoženega S. S., da mu ni bilo poznano finančno stanje družbe, ter da je bil glede na utečeno poslovanje prepričan, da je dobila oškodovana družba vse plačano. Delno plačilo obveznosti pa nikakor ne izkazuje namena obtožencev, da poravnata celoten dolg, saj na novo prevzete obveznosti po družbi I. ..., d. o. o., v pretežnem delu niso bile plačane, niti niso bile plačane obveznosti prejšnje družbe I. ..., s. p., kot je bilo to obljubljeno po obtožencih. Zato gre pritrditi očitku, da je bilo delno plačilo izvršeno zgolj zaradi ohranjanja poslovnega odnosa ter dobavljanja materiala, ki ga je družba I. ..., d. o. o., nujno potrebovala za svoje poslovanje.

14. Sodišče prve stopnje je pod točko 24 obrazložitve prepričljivo zavrnilo zagovor obtoženega S. S., da ni ravnal s preslepitvenim namenom, ampak so bile finančne težave njegovega podjetja objektivne narave, v katere je zašlo zaradi splošne dolžniške krize. Poudariti gre ugotovitev, da je v obravnavanem času družba I. ..., d. o. o., poslovala, obveznosti pa je plačevala selektivno. Obtoženi S. S. je po prodaji družbe ustanovil novo družbo S., d. o. o., ki je z enako dejavnostjo poslovala naprej. Na podlagi spisovnega gradiva gre prav tako pritrditi zaključku prvega sodišča pod točko 23 obrazložitve, da dokumentacija ne izkazuje, da naj bi imela družba I. ..., d. o. o., odprte terjatve do avstrijske družbe N. G.m.b.H. 15. Za kaznivo dejanje poslovne goljufije je v prvem odstavku 228. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do petih let. Tako gre ugotoviti, da so bile kazni obema obtožencema določene blizu spodnje meje predpisane kazni, še zlasti pa to velja za odmerjeni preizkusni dobi, saj je bila obtoženemu F. S. določena najkrajša možna enoletna, obtoženemu S. S. pa dveletna. Zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke o previsoko določenih kazenskih sankcijah. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo olajševalne okoliščine, ki jih navajata pritožnika kot so neobsojenost in časovna odmaknjenost kaznivih dejanj, medtem ko posebnih obteževalnih okoliščin ni našlo. Glede na to, da obtoženi S. S. opravlja delo samostojnega podjetnika v A. in ima 1.200,00 EUR mesečnih prihodkov, je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko mu je naložilo še dodatni pogoj in sicer, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi H., d. o. o., plačati polovico premoženjske škode, povzročene s kaznivim dejanjem pod točko 2. krivdoreka. Enoletni plačilni rok je prav tako ustrezen obtoženčevim premoženjskim razmeram.

16. Oškodovana družba še ne razpolaga z izvršilnim naslovom zoper obtoženca v zvezi z dejanjem pod točko 2. krivdoreka. Zato je glede na ugotovljeno višino povzročene premoženjske škode v znesku 14.227,82 EUR, sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je obtožencema kot sostorilcema v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku naložilo, da sta dolžna nerazdelno povrniti oškodovani družbi ta zahtevek v znesku 14.227,82 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornika obtoženega S. S., da je prvo sodišče v odločbi o premoženjsko pravnem zahtevku bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni določilo paricijskega roka. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, ko kazensko sodišče oškodovancu prisodi premoženjskopravni zahtevek, paricijskega roka ne določi. Za odločanje o preklicu pogojne obsodbe pa je odločilen datum pravnomočnosti sodbe, saj je bilo obtoženemu S. S. v odločbi o kazenski sankciji naloženo, da mora dodatni pogoj, torej plačilo zneska 7.113,91 EUR, oškodovani družbi izvršiti v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Glede problematiziranja zagovornika obtoženega F. S., da višina premoženjske škode in posledično premoženjskopravnih zahtevkov ni bila pravilno izračunana glede na, da ni bil odbit 22% DDV, sodišče druge stopnje meni, da temu ni tako. Po določbi prvega odstavka 33. člena v času obravnavanih dejanj veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), je obdavčljivi dohodek in s tem obveznost obračuna DDV nastala, ko je bilo blago dobavljeno ali so bile storitve opravljene. Kot je razvidno iz opisa obravnavanih kaznivih dejanj ter dejanskih ugotovitev, je bil ves neplačani material po oškodovani družbi izdobavljen.

17. Sodišče prve stopnje je v odločbi o stroških kazenskega postopka upoštevalo, da se obtoženi F. S. nahaja v osebnem stečaju. Oprostilo ga je povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, pa tudi potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun organa za brezplačno pravno pomoč. Ni pa moglo sodišče prve stopnje tega obtoženca oprostiti povrnitve polovice potrebnih izdatkov oškodovane družbe ter nagrade in potrebnih izdatkov njenega pooblaščenca. Gre namreč za stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, katerih plačila obtoženca po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP ni dopustno oprostiti.

18. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19. Obtoženi S. S. s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji. Glede na to, da se obtoženi F. S. nahaja v osebnem stečaju ter prejema le pokojnino v višini zajamčene plače, obenem pa je brez premoženja, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, ker je ugotovilo, da bi lahko to škodno vplivalo na njegovo vzdrževanje.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 9. 2017, opr. št. I Ips 93283/2010, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od svoje dotedanje prakse, da je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo.