Jedro

Dolžnost države je, da tudi osebam, ki jim je sicer utemeljeno odvzeta prostost, zagotovi take standarde bivanja, ki so človeka vredni. Če jih ne, ravna protipravno in je podana njena krivdna odškodninska odgovornost zaradi kršitve pravic osebnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v II. točki izreka odločbe tako, da se znesek 4.500,00 EUR nadomesti z zneskom 3.800,00 EUR; - v stroškovnem delu (točka IV. izreka) tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 882,52 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 82,56 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi kršitve osebnostnih pravic tožnika toženi stranki naložilo v plačilo 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2014 dalje do plačila (točka II izreka odločbe), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (točka III izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka zoper ugodilni in stroškovni del sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče tudi v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Sodišče pri presoji protipravnosti, vzročne zveze in škode ni v zadostni meri upoštevalo drugih okoliščin, vezanih na bivalne razmere. Zgolj neobrazloženo je navedlo, da so te okoliščine pravno relevantne pri oceni kršitve po 3. členu EKČP.1 Najprej je navedlo, da prezasedenost v konkretnem primeru ni bila tako resna, da bi takoj postavila močno domnevo o kršenju 3. člena EKČP, nato pa brez obrazložitve zaključilo, da gre za protipravnost tožene stranke. S tem je zagrešilo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tabele, priložene odgovoru na tožbo, izhaja, da je tožnik imel med tri in štiri m2 osebnega prostora 331 dni in ne 398 dni, kot je zaključilo sodišče. Kratkotrajnih obdobij do 8 dni, preživetih v sobi s 3 do 4 m2 osebnega prostora, sodišče ne bi smelo upoštevati kot protipravnost in bi moralo od 331 dni odšteti še 12 dni. Protipravnost tudi ni podana za dneve, ko je tožnik prebival v priporu s 4 m2 in več osebnega prostora, saj v tem primeru po stališču ESČP in Vrhovnega sodišča RS kršitev ni podana. Zato ni prav, da se tožniku prizna odškodnina za celoten čas, prebit v ZPKZ ..., kot je to priznalo prvostopenjsko sodišče. Protipravnost za tri do štiri m2 bivalnega prostora je podana le, če sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja. Kot druge okoliščine je sodišče upoštevalo zgolj tiste, za katere je tožnik zatrjeval njihovo neugodnost, ne pa tudi drugih razmer oziroma je brez posebne obrazložitve zaključilo, da se tožena stranka ne more razbremeniti odgovornosti za prezasedenost z omogočanjem obiskovanja zdravnika, z razgovori z vodstvom zavoda, obiski, odhodi na obravnave. Tako je pripisalo premajhno težo dejstvu, da je tožnik izven sobe preživel pet ur dnevno. Ne sprejema zaključka sodišča, da je, ker je bila prošnja zavrnjena, nepomembno, da so priporniki sami zaprosili, naj se v njihovo sobo priseli še en pripornik. Očitno je tožnik soglašal z dodatnim zmanjšanjem osebnega prostora, kar pomeni, da razmere niso presegle neizogibne ravni trpljenja. Pričanje A. K. je sodišče pavšalno in neargumentirano ocenilo za neverodostojno in s tem kršilo načelo prirejenosti dokazov ter napačno ugotovilo dejansko stanje, in sicer da tožnik od 29. 10. 2012 dalje ni imel možnosti gibanja po oddelku in da v dopoldanskem času ni bil nezaklenjen. Kršitev ima še posebno težo, ker sodišče tudi ni dopustilo dokaza z zaslišanjem priče A. B., ki bi lahko izpovedal tudi, od kdaj dalje je imel tožnik možnost gibanja po oddelku oziroma če je bila soba v dopoldanskem času zaklenjena. Zato je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na obrazloženo vztraja, da ni protipravnosti. Meni pa tudi, da sodišče pri vzročni zvezi ni upoštevalo okoliščin, ki ne pomenijo protipravnosti: da je tožnik imel na voljo 4 m2 in več osebnega prostora, da na 3 do 4 m2 bivalnega prostora ni bil v času, ko je bil pri zdravniku, imel razgovore z vodstvom zavoda, imel obiske, obravnave ipd. Pritožba sodišču očita, da ni konkretiziralo in individualiziralo višine škode. Brez posebne obrazložitve je verjelo tožniku, da je zaradi neprimernih bivalnih razmer preživljal duševne stiske, česar tožnik ni dokazal. Poleg tega je pri odškodnini upoštevalo celotno obdobje pripora v ..., kar je neustrezno. Primerjava z odločbama Vrhovnega sodišča RS II Ips 88/2017 in II Ips 45/2017 pokaže, da je tožniku dosojena odškodnina 4.500,00 EUR neustrezna. Če že, bi odškodnino tožniku lahko dosodilo za največ 331 dni, kar pomeni približno 3.100,00 EUR. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do krivde tožene stranke, ki je ni, saj je storila vse, kar je bilo v njeni moči, za zagotovitev ustreznih bivalnih razmer v ZKPZ ... Tudi zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno je uporabljeno materialno pravo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je ogorčen nad pritožbenimi navedbami, saj je splošno znano, da se v ZKPZ ... sistematično krši človekove pravice pripornikov in zapornikov. Nobena od v pritožbi uveljavljanih kršitev ni podana. Edino pomembno je, ali so imele pridržane osebe možnost človeku primernega gibanja po sobi. Sodišče neobrazloženo ni upoštevalo v Sloveniji predpisanega minimalnega prostorskega standarda za prestajanje pripora, kar predstavlja nezakonito zniževanje zakonskih kriterijev. Stališče sodišča, da je podana kršitev le, če priporniku pripada manj kot 4 m2 osebnega prostora, je materialnopravno zmotno. Nedopustno je, da slovenska sodišča upoštevajo odločbo ESČP Muršič proti Hrvaški, ker ima Hrvaška nižje pravne in ekonomske standarde. Tožnik ni nikoli soglašal z dodatnim zmanjšanjem svojega osebnega prostora. Gre za nedokazano trditev toženke. Vsa izračunavanja tedenskih povprečij neizkazanih možnosti pripornikov za bivanje v prezasedenih zaporih v ZKPZ ... izven njihovih celic, toženke ne morejo razbremeniti. Iz zadeve Beganovič proti Sloveniji izhaja, da je bila prisojena odškodnina 12,55 EUR na dan, vse druge prisojene odškodnine pa so bistveno višje in je bila tožniku prisojena bistveno prenizka odškodnina. Ob morebiti nespremenjenem stališču sodišč RS do prisojene višine odškodnine 9,49 EUR na dan bo prisiljen vložiti tožbo na ESČP. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine tožnik temelji na trditvah, da so mu bile v času, ko je bil v priporu, zaradi slabih bivalnih razmer kršene osebnostne pravice. Vrhovno sodišče RS je v odločbah II Ips 88/2017 in II Ips 45/2017 zavzelo stališča o izhodiščih za presojo protipravnosti in višine odškodnine v takih primerih. Pri presoji je Vrhovno sodišče izhajalo iz prakse ESČP, zato se višje sodišče ne bo posebej izrekalo o trditvah pravdnih strank, ki se nanašajo na sodbe ESČP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na stališča Vrhovnega sodišča RS v citiranih sodbah in trditve pravdnih strank, sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva. Sodbo je obrazložilo z obsežnimi in jasnimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah, tako da so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodbe zaradi pomanjkanja razlogov ne da preizkusiti.

6. Tudi uveljavljana kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da glede na to, da je bil o razmerah v ZPKZ ... zaslišan A. K., o istih dejstvih skladno z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP ne bo zaslišalo še priče A. B. Protispisni so očitki o oceni izpovedbe priče A. K. Njegovo izpovedbo je sodišče ocenilo za neverodostojno le v tistem delu, ko je izpovedbo spreminjal, in obrazložilo je zakaj. Še tudi po spremembi izpovedbe je potrdil le, da naj bi bila soba št. 100 v dopoldanskem času nezaklenjena od 29. 10. 2012 dalje in ne, kot je trdila toženka, že od 21. 7. 2012. Ker to, da bi bila sodba nezaklenjena od 29. 10. 2012 dalje, ne izhaja iz priloženega hišnega reda in zaslišanja tožnika, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko toženki v tem delu ni sledilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja za presojo relevantna dejstva: – tožnik je v priporu v ZPKZ preživel 474 dni v obdobju med 12. 11. 2011 in 28. 2. 2013, od tega 398 dni v sodbi s štirimi ali petimi priporniki, kjer je imel od tri do štiri m2 osebnega prostora; – sobe so se zračile le dve uri in pol na dan, ko so bili priporniki na sprehodu, v poletnem času so temperature presegale 30 stopinj Celzija, in sicer 33 dni, je pa tožnik uporabljal ventilator; – sprehode je imel dve uri in pol na dan, imel je možnost igranja namiznega tenisa na dvorišču, 2x na teden po eno uro in vsako tretjo nedelje eno uro rekreacije v fitnes sobi, 6x na teden po 10 minut telefonskih pogovorov, imel je redne in zelo pogoste obiske, tuširanje je bilo 1x na dan in vsakič po obisku fitnesa, v času od 3. 7. do 20. 7. 2012 se je v dopoldanskem času lahko sprehajal po hodniku; – ko je bilo v sobi pet pripornikov, kar je bilo glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča 360 dni (174 + 186 dni – gl. prvo alinejo točke 32 obrazložitve sodbe), niso mogli vsi jesti za mizo; – omogočena je bila zobozdravstvena in zdravstvena oskrba, tožnik je hodil na glavne obravnave, omogočen mu je bil vnos radia, loparjev za namizni tenis, šaha, igre Monopoly, LCD sprejemnika, CD predvajalnika; – tožnik je kadilec in se je strinjal, da je bil v sobi skupaj z drugimi kadilci.

8. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik, ko je bil v priporu v ZPKZ ..., veliko večino časa preživel v sobi, kjer je imel zagotovljenega le od tri do štiri m2 osebnega prostora, zato se je po sobi težko normalno gibal in je večino časa preživel na postelji. Razgibal se je dejansko lahko le na sprehodih in v fitnesu, kratko obdobje tudi na hodniku. Ker je bilo večinoma v sobi po pet pripornikov, niti jesti niso mogli vsi za mizo. Poleg tega so bile sobe slabo prezračene, kar je bilo še posebej neugodno poleti.

9. Dolžnost države je, da tudi osebam, ki jim je sicer utemeljeno odvzeta prostost, zagotovi take standarde bivanja, ki so človeka vredni. Če jih ne, ravna protipravno in je podana njena krivdna odškodninska odgovornost zaradi kršitve pravic osebnosti. Protipravnost predstavlja dejstvo, da država, ki v 21. členu Ustave zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva tudi med odvzemom prostosti, ne poskrbi za dostojno bivanje zaprtih oseb, torej v opustitvi dolžnega ravnanja. V primerljivih zadevah je ESČP ocenilo, da je podana kršitev 3. člena EKČP, če ima posameznik na voljo od 3 do 4 m2 prostora in so neustrezne tudi druge okoliščine, kot so obseg možnosti gibanja izven sodbe, možnost gibanja na svežem zraku, prezračenost in temperatura prostorov, možnost dostojnega zaužitja obrokov, ipd. Glede na predhodno opisane okoliščine, v katerih je tožnik preživljal pripor, zagotovitev dve in pol urnega gibanja na zraku, dve oziroma vsak tretji teden tri ure fitnesa na teden, možnost vnosa elektronskih naprav in raznih iger v sodbo, odsotnost iz sobe zaradi telefonskih razgovorov in obiskov, bivalnih razmer v priporu niso toliko spremenile, da bi se toženka razbremenila odgovornosti. Ni ji namreč uspelo dokazati, da je bil tožnik vsakodnevno veliko časa izven sobe in imel možnost gibanja ter zasebnosti. Zagotovitev zdravstvene oskrbe, udeležba na glavnih obravnavah in razgovori z vodstvom zavoda pa niso namenjeni gibanju in razvedrilu pripornika, zato jih pri presoji protipravnosti ravnanja toženke ni mogoče upoštevati. Opisane razmere tudi po oceni višjega sodišča presegajo še dopusten prag sicer upravičene omejitve svobode tožniku. Gre za protipraven poseg v njegove z Ustavo (URS) varovane pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS) in zasebnosti (35. člen URS).

10. Odškodnina za kršitev osebnostnih pravic se ne dosoja za vsak dan kršitve v določenem znesku, pač pa, kot vse odškodnine za nepremoženjsko škodo, po kriterijih iz 179. člena OZ. Temeljni načeli za presojo koliko znaša primerna denarna odmena za povzročeno nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje konkretnih okoliščin primera in konkretnega oškodovanca, ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pri katerem je v ospredju pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne sme podpirati z naravo in namenom odškodnine nezdružljivih teženj. Pravilna uporaba 179. člena OZ po prepričanju pritožbenega sodišča ne utemeljuje dosoje odškodnine v višini 4.500,00 EUR.

11. Nekatere okoliščine, na katere opozarja pritožba, vplivajo na višino dosojene odškodnine, saj pripomorejo, da se zmanjša duševno trpljenje oškodovanca. Te okoliščine so: možnost uporabe fitnesa in igranja namiznega tenisa, gibanja po hodniku poleti, ko soba dopoldne ni bila zaklenjena, uporaba ventilatorja, možnost vnosa elektronskih naprav in družabnih iger, pogosti obiski in telefonski pogovori. Tudi dejstvo, da so tožnik in sopriporniki zaprosili, da bi se v njihovo sobo preselil še en pripornik, vpliva na višino odškodnine, saj kaže, da se tožnik ni čutil res hudo prostorsko omejen. Iz tožnikove izpovedbe, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče (ugotovitve v drugi alineji na strani 17 izpodbijane sodbe), ne izhaja, da bi ga že sama prostorska stiska spravila v depresijo, je pa prezasedenost prostorov in neprijetnosti v zvezi s tem tudi prispevala k doživljanju njegove stiske. Tožnik je v zvezi s počutjem v priporu izpovedoval pavšalno o slabem počutju, živčnosti, ipd., ter da „ne ve, ker je že pozabil.“ Navedene ugotovitve prvostopenjskega sodišča kažejo, da duševno trpljenje tožnika zaradi razmer v priporu samih ni bilo zelo intenzivno. Je pa trajalo dolgo, saj je bil v neprimernih razmerah, ko je imel na voljo le tri do štiri m2 osebnega prostora, priprt skupaj 398 dni, od tega 360 dni skupaj s še 4 priporniki v sobi, čeprav lahko za mizo jedo le štirje. Toženka s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je imel tri do štiri m2 osebnega prostora 331 dni, ni uspela izpodbiti natančno argumentiranih ugotovitev izpodbijane sodbe v kako velikih sobah, s koliko sopriporniki ter kdaj in koliko dni je bival tožnik.

12. Upoštevajoč vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna denarna satisfakcija 3.800,00 EUR, zato je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP znižalo dosojeno odškodnino.

13. Višje sodišče še dodaja, da na navedbe v odgovoru na pritožbo, ki večinoma po vsebini dejansko predstavljajo pritožbo, ne bo posebej odgovarjalo, saj se tožnik zoper sodbo ni pravočasno pritožil, iz gornje obrazložitve pa izhaja, da po mnenju pritožbenega sodišča tožnikova stališča glede višine odškodnine niso utemeljena.

14. Ker je spremenilo izpodbijano odločitev, je moralo sodišče druge stopnje odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožba v tej zadevi je bila vložena julija 2014, zato je treba skladno z drugim odstavkom 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife2 stroške odmeriti po določilih Zakona o odvetniški tarifi3 (ZOdvT). Obe pravdni stranki sta glede na vrednost spornega predmeta upravičeni do 640,90 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 591,60 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102) in 20,00 EUR pavšala za PTT. To skupaj znese 1.252,50 EUR (stroški tožene stranke). Tožnik pa razen tega še do stroškov za fotokopije po tar. št. 6000 v skupni višini 28,30 EUR, na podlagi računa Okrožnega sodišča v Ljubljani 21,60 EUR in 25,52 EUR po računu ... ter 22 % DDV. To vse skupaj znese 1.593,50 EUR. Po spremembi višine dosojene odškodnine je tožnikov uspeh 13 %, zato je upravičen do povračila 207,15 EUR. Toženkin uspeh je 87 %, zato je upravičena do povračila 1.089,67 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžan tožnik toženki plačati 882,52 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

15. Pritožbene stroške tožene stranke je višje sodišče dosodilo ob upoštevanju vrednosti 700,00 EUR, za kolikor je uspela v pritožbenem postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP). Nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT znaša 68,80 EUR, 20 % pavšal po tar. št. 6002 pa 13,76 EUR; skupaj je to 82,56 EUR.

16. Skladno s 313. členom ZPP je višje sodišče določilo 15 dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih tožnik v postavljenem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Evropska konvencija o človekovih pravicah. 2 Uradni list RS, št. 2/2015. 3 Uradni list RS, št. 67/08, 35/09.