Jedro

Za presojo, ali je gozd uničen v večjem obsegu, ni bistvena le velikost gozdne površine, v katero storilec zavestno v nasprotju s predpisi ali odredbami pristojnih organov poseže s krčenjem, golosekom ali na drugačen način, ki ima za posledico uničenje gozda v večjem obsegu, temveč je odločilno, da gozd oziroma gozdna površina ne more več opravljati katere izmed svojih funkcij.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko II izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku.

II. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. pa se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu (dejanje pod točko I izreka) potrdi.

III. Obdolženec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v višini 204,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo (in popravnim sklepom) je Okrajno sodišče v Ljubljani pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uničevanja gozdov po prvem odstavku 340. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Odločilo je še, da se na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovanka Republika Slovenija s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso. Pod točko II izreka sodbe pa je sodišče prve stopnje obdolženca iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca v oprostilnem delu sodbe proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zoper obsodilni del obdolženčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje uničevanja gozdov po prvem odstavku 340. člena KZ-1, podredno, da izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ; - zoper oprostilni del okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga „razveljavitev sodbe pod točko II in vrnitev v novo sojenje“.

3. Obdolženčevi zagovorniki so v odgovoru na pritožbo državne tožilke predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba državne tožilke je utemeljena, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa ni utemeljena.

K pritožbi državne tožilke:

5. Po preizkusu razlogov oprostilnega dela izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožnica utemeljeno vnaša dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da obdolžencu kot povprečno razgledani osebi, ki se ne ukvarja z izkoriščanjem rudnega bogastva, verjetno ni bilo znano, da kamnina, ki se nahaja pod površjem lastniškega zemljišča, ni v lasti zemljiškoknjižnega lastnika, temveč je v lasti Republike Slovenije (točka 31 razlogov sodbe). Pritožnica je namreč k pritožbi priložila sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 315/2002 dne 22. 4. 2004 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 911/2004 z dne 2. 2. 2005, iz katerih je razvidno, da je bil zoper obdolženca že v teku kazenski postopek zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po drugem in prvem odstavku 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ker naj bi v času od meseca avgusta 1999 do konca meseca februarja 2000 na parcelah v k. o. X. izkopal in vzel 33.950 m3 mineralnih agregatov ter s tem oškodoval Republiko Slovenijo za 76.760.950,00 SIT, saj so mineralne surovine po prvem odstavku 11. člena v zvezi z 12. točko 3. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/99) in po prvem odstavku 17. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93) v lasti države. Ta podatek pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nakazuje, da je sodišče prve stopnje glede obdolženčevega vedenja, da je dolomitni gramoz, ki naj bi ga izkopal na parcelah št. 1/10 in št. 1/11 k. o. Y., v lasti Republike Slovenije, sprejelo preuranjene in posledično morebiti tudi zmotne dokazne zaključke.

6. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko II izreka, torej v oprostilnem delu, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje drugemu sodniku posamezniku, saj je razpravljajoča sodnica, ki je izrekla oprostilno sodbo, o obravnavani zadevi že zavzela stališče. 7. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti že izvedene dokaze, dodatno pa še pridobiti spis Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 315/2002 in, po v nakazani smeri izvedenem dokaznem postopku, ponovno presoditi, ali je obdolženec storil očitano nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. K pritožbi obdolženčevih zagovornikov:

8. Po preizkusu obsodilnega dela izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb zagovornikov ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem uničevanja gozdov po prvem odstavku 340. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko I izreka sodbe) izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na njihovi podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča na ravni prepričanja potrjujejo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje na način in v obsegu, kot je opisano v izreku sodbe.

9. Pritožbene navedbe zagovornikov, s katerimi sodišču prve stopnje očitajo zmotno presojo, da je obdolženec gozd sekal na golo v večjem obsegu, niso utemeljene. Pritožniki sicer pravilno povzemajo določbe prvega odstavka 2. člena Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/1993, 13/1998, 56/1999, 67/2002, 110/2002, 115/2006, 110/2007, 8/2010 in 106/2010 - v nadaljevanju ZG), ki opredeljujejo pojem gozda oziroma določajo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče določeno zemljišče opredeliti kot gozd, pri čemer je vsem določbam skupno, da mora imeti zemljišče površino najmanj 0,25 hektarja. Vendar pa sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da glede na očitke obdolžencu, da je posekal vse drevje ter odstranil rastje in matično podlago na površinah „le“ 0,2 oziroma 0,095 hektarja, kar ne dosega niti minimalne površine zemljišča, ki je po ZG opredeljeno kot gozd, ni mogoče zaključiti, da gre za golosek oziroma uničenje gozda v večjem obsegu. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve sodbe pravilno povzelo stališče kazenskopravne teorije in sodne prakse, da gre za večji obseg krčenja, sekanja na golo ali drugačnega uničevanja gozda in posledično tudi za večji obseg uničenja gozda takrat, ko se gozdna površina ne more več uporabljati v njegovi varstveni, hidrološki, klimatološki, higiensko zdravstveni, turistično rekreativni, gospodarski, poučni, raziskovalni ali obrambni funkciji(1). Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da se v kazenskopravnem pogledu v pojem gozda uvrščajo tudi nekatere druge površine porasle z gozdnim drevjem, ki jih ZG ne šteje za gozd, kot npr. skupine gozdnega drevja na površini do 5 arov (0,05 hektarja), drevoredi, parki in plantaže gozdnega drevja(2). Za presojo, ali je gozd uničen v večjem obsegu torej ni bistvena le velikost gozdne površine, v katero storilec zavestno v nasprotju s predpisi ali odredbami pristojnih organov poseže s krčenjem, golosekom ali na drugačen način, ki ima za posledico uničenja gozda v večjem obsegu, temveč je odločilno, da gozd oziroma gozdna površina zaradi protipravnega ravnanja storilca ne more več opravljati katere izmed prej navedenih funkcij. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku z zaslišanjem sodnega izvedenca gozdarske stroke B. B. in gozdarskega inšpektorja C. C. ugotovilo, da gozd v primeru odstranitve matične podlage za obnovo potrebuje desetletja ali celo stoletja ter da zaradi ravnanja obdolženca na degradirani površini ne more več opravljati po gozdno gospodarskem načrtu določenih hidrološke, turistične in estetske funkcije, česar pritožniki ne izpodbijajo, in posledično pravilno zaključilo, da je obdolženec sekal na golo ter odstranil rastje in matično podlago v večjem obsegu in v tem obsegu gozd tudi uničil. 10. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje zagovornikov, da je presoja sodišča prve stopnje, da je obdolženec na površini najmanj 950 m2 odstranil tudi vse drugo rastje in matično podlago in s tem uničil gozd na tej površini, v neskladju z ugotovitvami in mnenjem izvedenca gozdarske stroke. Iz pisnega izvedenskega mnenja je namreč razvidno, da je bilo na parceli št. 1/10 odstranjene vsaj 40 % matične podlage (površinsko), na parceli št. 1/11 pa vsaj 25 %. Izvedenec je torej v mnenju izrecno izpostavil, da navedeni odstotki izražajo površino posamezne parcele na kateri je bila (v celoti) odstranjena matična podlaga in ne, kot mnenje izvedenca v tem delu napačno razlagajo pritožniki, da je bila matična podlaga odstranjena zgolj delno v 40 % oziroma 25 %. Sicer pa je sodišče prve stopnje, kot je pojasnilo v razlogih sodbe, dokazne zaključke o celotni odstranitvi rastja in matične podlage na navedeni površini oprlo tudi na ugotovitve gozdarskega inšpektorja ob ogledih prizadetega območja, fotografije stanja gozda po obdolženčevih posegih in aerofoto posnetke.

11. Sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, da je na spornem območju posekal drevje ter odstranil rastje in matično podlago ravno obdolženec, ki jo je utemeljeno oprlo na izpovedbi prič D. D. in E. E. Res je, kot navajajo pritožniki, da je D. D. na glavni obravnavi 28. 3. 2014 na vprašanje zagovornika, ali je videl, da bi obdolženec kdaj kakšna drevesa podiral, odkimal, vendar pa pri tem povsem prezrejo njegovo nadaljnjo izpovedbo, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v točki 13 razlogov sodbe, da so ga s tem, da obdolženec seka gozd seznanili sosedje, ki so se vozili mimo obdolženčevih parcel, da je, ko se je peljal mimo, tudi sam videl obdolženca sekati drevje, zato ga je tudi poklical in ga opozoril, da dreves brez dovoljenja ne sme sekati. Pritožbeni očitki zagovornikov, da so glede izpovedbe D. D. razlogi sodbe v nasprotju z vsebino zapisnika glavne obravnave, torej niso upravičeni. Neutemeljeno pa pritožniki tudi odrekajo težo oziroma relevantnost izpovedbi priče E. E., ki je povedal, da je obdolžencu v obravnavanem obdobju oddal v najem bager, ki ga je obdolženec, kot mu je navajal sam, potreboval za izravnavo svoje parcele, poslal pa mu je tudi kamion z voznikom F. F. Te okoliščine sicer, kot navajajo zagovorniki, same po sebi res ne upravičujejo sklepanja, da je bil obdolženec tisti, ki je v gozdu na spornih parcelah sekal drevesa ter odstranil rastje in matično podlago, v povsem drugačni luči pa se pokažejo v povezavi z izpovedbo D. D., ki potrjuje, da je drevesa sekal obdolženec. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri svoji presoji, da je obdolženec storil kaznivo dejanje utemeljeno upoštevalo tudi izpovedbo E. E. 12. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v korist obdolženega, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije in odmero kazni ter obdolženemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter primerno preizkusno dobo, v kateri se bo lahko pokazalo ali je pričakovana prognoza bodočega pozitivnega vedenja pri obdolžencu podana.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu potrdilo.

14. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obdolženec, na podlagi določb prvega odstavka 95. člena ZKP in 98. člena ZKP, dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 204,00 EUR. Sodišče druge stopnje je sodno takso, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca, zahtevnost kazenske zadeve in izrečeno kazensko sankcijo, odmerilo na 170,00 EUR (tar. št. 7111 Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1), nato pa ta znesek pomnožilo s koeficientoma določenima v tar. št. 71113 in 7122 ZST-1. Op. št. (1): Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, stran 879 in nasl. Op. št. (2): Ibidem.