Jedro

Po določbi I. odst. 454. čl. ZPP sodišče, če ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje, brez naroka izda odločbo o sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 86903/2010 z dne 24. 6. 2010 ostane v veljavi v tistem delu, kjer je toženi stranki O. K. naloženo plačati tožeči stranki E. C. d.d. znesek 116,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zapadlega mesečnega obroka omrežnine. Odločilo je še, da je dolžna plačati tudi izvršilne stroške v višini 66,00 EUR in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 30,00 EUR pravdnih stroškov nastalih na prvi stopnji. Odločitev je sprejelo v sporu majhne vrednosti brez ustnega obravnavanja zadeve. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tožbo in odgovor na tožbo tožene stranke ter ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni zastaral. Sodišče ni štelo dopis toženca z dne 1. 12. 2008 kot zahtevo za odklop oz. prekinitev pogodbenega razmerja, saj je v njem toženec tožečo stranko obvestil le, da električne energije ne uporablja že več let in da v tem času ni porabil niti ene Kwh. Toženec v omenjenem dopisu nikjer ni izrecno zahteval prekinitve poslovnega razmerja. Prav tako toženec ni obrazložil in ugovarjal višini zahtevane omrežnine. Omrežnino pa je dolžan plačati vsakdo, ki ima možnost uporabe omrežja in porabe električne energije po splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja (Uradni list RS št. 126/2007), saj ta v svojem 90. členu določa, da mora imetnik soglasja za priključitev omrežja poravnavati račun za uporabo omrežja v roku, ki je naveden na izstavljenem računu. Odločilo je še o obrestih in njihovem teku, pri čemer je uporabilo določbo člena 299 in 347 OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec z laično pritožbo. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka, saj toženo stranko ni izrecno pozvalo, da mora sama predlagati izvedbo naroka po 452. členu ZPP, kot je zapisalo v izpodbijani sodbi. Toženec tudi navaja, da v navedeni določbi tega člena ni nikjer izrecno zapisano, da mora sam predlagati izvedbo naroka, 452 člen določa le to, da lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. Tožena stranka je vložila pripravljalno vlogo. Prvostopno sodišče bi ga moralo poučiti, da mora sam predlagati izvedbo naroka, tega pa prvo sodišče ni storilo in je zato kršilo procesne določbe ZPP in izdalo sodbo brez razpisanega naroka in sicer na podlagi in v zvezi drugim in prvim odstavkom 454 člena ZPP, v katerem pa tudi nikjer ni navedeno, da bi morala ena od strank predlagati izvedbo naroka. Ta kršitev je relevantnega pomena za tožnika. Že v ugovoru je pritožnik zapisal, da je že dne 1. 12. 2008 tožečo stranko pozval naj ustavi distribucijo električne energije, kar je v svoji odločbi tudi prvo sodišče zapisalo, nadalje pa je isto sodišče samo dodalo, da to ni štelo kot zahtevo po odklopu oz. prekinitvi pogodbenega razmerja. Takšna odločitev prvostopnega sodišča je samovoljna, nezakonita in zmotna. Sodniku je odpovedal imunski in zakonodajni pravni sistem, saj drugače ni mogoče razlagati njegove arbitrarne in samo njemu znane odločitve zapisane v sodbi, da zahtevo po ustavitvi distribucije električne energije prvo sodišče ni štelo kot zadevo po odklopu oziroma prekinitvi pogodbenega razmerja, kar je naravnost smešno in absurdno. Podana je tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba ni obrazložena. Tožena stranka izrecno navaja, da je popolnoma pravilno, strokovno in pravočasno obvestila tožečo stranko naj ustavi distribucijo električne energije in tudi da jo ne uporablja in tudi da ni porabila niti kilovatne ure. Prav nenavadno je, da prvo sodišče v svoji napačni in zmotni odločitvi zavzame napačno stališče, da mora toženec plačati stroške omrežnine kljub temu, da je pravočasno pisno obvestil tožečo stranko naj ustavi dobavo distribucijo električne energije, saj je ne uporablja in povsem jasno je, da zato tudi ne more plačevati omrežnino, kot si to napačno in zmotno predstavlja in zahteva tožeča stranka in celo prvo sodišče. Tožeča stranka pa je odklopila električno energijo šele dne 8. 12. 2009, sicer pa je bil odklop narejen s strani toženca že 1. 12. 2008 z izključitvijo glavne varovalke in zato tudi toženec ni dolžan plačati prav ničesar tožeči stranki, saj je sama odgovorna, da ni ukrepala po pisni obvestitvi o ustavitvi in bi morala prenehati izstavljati fiktivne račune. Kljub temu pa je tožena stranka izstavljala račune še več kot eno leto, to je vse do 31. 12. 2009, kar je v nasprotju z moralo in ustavnimi načeli ter nezakonito, saj je sodišče zmotno štelo, da toženec ni zahteval prekinitve pogodbenega razmerja s tožečo stranko. Prav tako je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer je kršeno načelo vestnosti in poštenja ter skrbnosti. V konkretnem primeru se pogodbeni stranki nista sporazumeli, da lahko tožeča stranka zaračunava še več kot eno leto omrežnino, pa kljub temu, da je bila s strani toženca, kot že obrazloženo pisno in pravočasno seznanjena z obvestilom. Tožena stranka je tožeči stranki vsak račun v zakonskem roku 8 dni zavrnila, ker elektrike ni koristila in je ni porabila. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke ni storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato ker sodišče ni opravilo naroka za glavno obravnavo. Tožeča stranka ni dobila dopisa z dne 1. 12. 2008. Iz tega dopisa tudi ne izhaja, da naj tožeča stranka odjemno mesto odklopi od distribucijskega omrežja električne energije. Odklop pri toženi stranki je dejansko bil napravljen dne 13. 1. 2010, ko je pristojnemu sistemskemu operaterju bil dan nalog za odklop dobave električne energije, do česar je prišlo zaradi neplačila. Po tem datumu toženi stranki ni bil poslan noben račun več, ki bi se nanašal na obdobje po odklopu. Pritožbena novota pa je sklicevanje na 30-dnevni rok, ko bi morala tožeča stranka sama odklopiti odjemno mesto in da ni imela tožena stranka s tožečo stranko sklenjene pogodbe za dobavo električne energije. Trditve tožene stranke, da je vsak račun pravočasno in v celoti zavrnila ne izhajajo iz spisa, niti v odgovoru na tožbo ni predložila ustreznih dokazil. Iz predloženih dokazil izhaja, da je prostoročno napisano, da zavrača račun, ker ni porabil nič električne energije. Vendar je takšna zavrnitev povsem neutemeljena. Po tožeči stranki je bilo že natančno pojasnjeno za kaj so se toženi stranki izdali računi in kaj je bilo izračunano ter na podlagi česa. Tožena stranka bi morala pisno in točno zahtevati odklop odjemnega mesta. V tem primeru bi delavci tožeče stranke v nekaj dneh po prejemu takšne zahteve napravili odkop in bi ne bilo tega spora pred sodiščem. Priglaša pritožbene stroške in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev v tako imenovanem sporu majhne vrednosti in je pri svoji odločitvi uporabilo določbe člena 451 do 454 ZPP. Sodišče je obema pravdnima strankama poslalo dopis z dne 22. 10. 2010, v katerem obe pravdni stranki glede na dejstvo, da bo vodilo spor majhne vrednosti, opozarja na njune procesne pravice, ki so v sporu majhne vrednosti nekoliko omejene naprav rednemu postopku. Sodišče je obvestilo obe pravdni stranki in s tem tudi toženca, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah, po 452. členu ZPP ni zahtevala. Tako je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo obe pravdni stranki na vse njune pravice iz člena 452 ZPP in ravnanje iz prvega odstavka 454. člena ZPP. Iz podanega pravnega pouka pa izhaja, da je mogoče sodbo v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo iz absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je imelo dovolj opore, da je štelo, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe in je brez razpisa naroka izdalo odločbo o sporu. Gre za specialno določbo, ki je izjema od 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in bi tožena stranka morala po prejemu obvestila in pa sedaj v pritožbi natančno navesti katero dejansko stanje je med pravdnima strankama bilo sporno, da bi ga bilo potrebno ugotavljati z izvajanjem dokazov na naroku za glavno obravnavo. To obvestilo pa je toženec prejel 28. 10. 2010 in tako se ne more sklicevati, da mu je bila odvzeta možnost nastopanja na sodišču, saj je tudi sicer sodišče vse njegove dokaze obravnavalo pri odločanju o glavni stvari.

Nadalje je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki dopisa toženca z dne 1. 12. 2008 ni štelo kot zahtevo po odklopu iz omrežja oz. prekinitve pogodbenega razmerja, saj je v njem toženec tožečo stranko obvestil le, da električne energije ne uporablja že več let in da v tem času ni porabil niti ene same Kwh. Po zaključku sodišča prve stopnje, ki je tudi dejanski zaključek in se pritožbeno ne more izpodbijati, pa toženec v omejenem dopisu nikjer ni izrecno zahteval prekinitev poslovnega razmerja. Toženec ni obrazloženo ugovarjal višini zahtevane omrežnine. Sodišče prve stopnje je tožencu v tej zvezi zadovoljivo pojasnilo, da se vtoževani računi niso nanašali na porabljeno električno energijo, ampak le na omrežnino, ki jo je dolžan plačati vsakdo, ki ima možnost uporabe omrežja in porabe električne energije in ima sklenjeno pogodbo o odjemu. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja (Uradni list RS št. 126/2007) v svojem 90. členu določajo, da mora imetnik soglasja za priključitev omrežja poravnavati račun za uporabo omrežja v roku, ki je naveden na izstavljenem računu. Povedano drugače, tožeča stranka je torej tožencu zaračunavala le omrežnino, ker odstopa od uporabe omrežja in uporabe električne energije ni dejansko podal. Tudi iz samega vpogleda v ta dopis je tudi po zaključku sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da toženec tožeči stranki sporoča, da ni porabil niti ene same kilovatne električne ure na odjemnem mestu, ni pa pojasnil ali pa zahteval, da bi se ga odklopilo od odjemnega mesta. Na odjemno mesto je torej očitno toženec bil priključen do konca leta 2009, vendar pa omrežnine kot ene od stroškov za dobavo električne energije ni plačeval. Tožeča stranka je tožencu tudi na zadovoljiv način pojasnila v kakšnem primeru pa bi in na podlagi kakšne zahteve pa bi toženca odklopili iz električnega omrežja. Tako se pritožbene trditve o tem, da je toženec podal ustrezno izjavo na podlagi katere bi zahteval odklop električne energije oz. prekinitev pogodbenega razmerja, torej ni dokaz za odlop iz električnega omrežja. in vse pritožbene navedbe, ki merijo v to smer tako pritožbeno niso upoštevne. Za zaračunavanje omrežnine pa je tožena stranka imela oporo v prej omenjenih Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja, ki v 90. členu določa, da mora imetnik soglasja za priključitev omrežja poravnati račun za uporabo omrežja v roku, ki je naveden na izstavljenem računu. Toženec je videl, da dobiva račune le za omrežnino in je torej omrežnino bil dolžan poravnati, saj je vse skozi do konca leta 2009 bil priklopljen na električno omrežje in je očitno tako tožeča stranka imela določene stroške z vzdrževanjem omrežja, saj le-to tudi zahteva in nič drugega. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo o tem, da se razteza tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačevanju obrokov do konca leta 2009 in da je dolžan plačati obroke omrežnine za to obdobje pa do takrat, ko je bil od odjemnega mesta odklopljen, ker ni poravnaval računov omrežnine. Toženec tudi sam ne more narediti odklopa – izklopa, to je ustavitev distribucije električne energije, kot to sicer kot pritožbeno novoto navaja v pritožbi. Pritožbene novote po členu 337 ZPP niso dovoljene. Prav tako predstavljajo pritožbeno novoto trditve, da toženec s tožečo stranko ni imel sklenjene nobene pogodbe ali podpisanega pogodbenega razmerja. Kaj takšnega v ugovoru in nadaljnji vlogi ni navedel. Tako v tej zvezi tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga vidi pritožnik v tem, da se pogodbeni stranki nista sporazumeli, da lahko tožeča stranka zaračunava še več kot eno leto omrežnino, pa kljub temu, da je bila s strani toženca pravočasno seznanjena z obvestilom o ustavitvi distribucijske električne energije že dne 1. 12. 2008, saj je sodišče prve stopnje tožencu iz drugih razlogov pojasnilo zakaj tega dopisa ne more šteti kot odstop od pogodbe in da tudi tožena stranka tega dopisa ni sprejela kot odstop od pogodbe o dobavi električne energije oz. vzpostavitvi distribucijskega omrežja. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da je izstavljene račune tožeči stranki v roku 8 dni zavračala s pisnimi obvestili. Takšnih dokazov ni najti v spisovnem gradivu, po drugi stranki pa te pritožbene navedbe prav tako pomenijo pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in se mu niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo, vendar pa do njih ni upravičena, ker s svojimi odgovornimi navedbami ni bistveno prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP).