Jedro

Odgovor na vprašanje, ali je M. P. (ustno) podarila toženki sporni del nepremičnine, je ključen ne samo za presojo zakonitosti ampak posledično tudi dobrovernosti njene posesti (ki jo je utemeljevala prav z obstojem te ustne darilne pogodbe). Zato je negativen odgovor na to vprašanje logično vodil v zaključek, da njena posest ni bila ne zakonita in ne dobroverna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 9. 2011 zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena (in hkrati nasprotno tožeča) stranka (1) lastnica nepremičnine parc. št. 866/3 k.o. X (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče (in hkrati nasprotno tožene) stranke (2), s katerim je slednja od tožene stranke zahtevala, da s parcele št. 866/3 k.o. X odstrani zidani objekt s kurnico (v izmeri približno 1,3 x 2,00 m) in gnojišče (v izmeri 2,60 x 2,50m), po odstranitvi teh objektov na parceli vzpostavi prejšnje stanje – zatravi del nepremičnine, v bodoče pa opusti vsakršno poseganje v omenjeno nepremičnino, prav tako v parcelo štev. 866/1 k.o. X, na kateri je dolžna opustiti nadaljnjo košnjo in vožnjo preko dela te nepremičnine (II. točka izreka). Na koncu je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni (tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka), podredno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarila je, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nezakonita in nepravilna. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je slednje njen tožbeni zahtevek (neizkazanost zakonite posesti in dobrovernosti) zavrnilo, opozarja, da se dobra vera domneva. Navaja, da so njene trditve o tem, da ji je pokojna mati M. P. v letu 1975 podarila del parcele 866/1 k.o. X (sedaj 866/3 k.o. X), potrdile priče, in sicer njen sin G. M. in hčerka S. M., materina sestra T. K. ter priče Z. J., P. B. in A. S.. V nadaljevanju opisuje, kaj je v postopku glede tega izpovedala priča T. K., pri čemer naj bi slednja povsem logično obrazložila, kdaj je do pogovora (z M. P.) o predmetni parceli prišlo, po mnenju tožene stranke pa ni prav nič nenavadnega, da sta se o tem pogovarjali. G. M. in S. M. sta oba enako izpovedala, da za njih nikoli ni bilo vprašljivo, ali je to njihovo, saj so bili ves čas prepričani, da je M. P. zemljišče podarila njuni mami, ki ga je tudi ves čas obdelovala. Podobno je izpovedal M. Č., ki je omenil tudi, da je hiša leta 1974 že stala, gospodarsko poslopje pa se je zgradilo potem leta 1975, kot je to ves čas zatrjevala toženka. Nekatere priče so izpovedale, da je bil predmetni del zemljišča toženkin in navedle razloge, zakaj so tako menile. Pritožnica navaja, zakaj je bila prepričana, da ji je mati predmetni del zemljišča podarila, zaradi česar je na njem zgradila kurnico in gnojno jamo. Tožena stranka je izjave, ki so jih podpisale nekatere priče, pred tem res sama napisala, a so vsebino priče prebrale in se z njo strinjale. Vse so v naravi pokazale, kje se predmetna nepremičnina nahaja ter s svojim pričanjem potrdile vsebino izjav (nekatere so tudi povedale, da je predmetni del zemljišča toženkin in zakaj to menijo). Izročilna pogodba se je sestavljala brez toženkine vednosti oziroma prisotnosti ob podpisu. Če bi bilo vse tako jasno, bi ji tožnica in M. P. sporočili, da je zemljišče od sedaj tožničino, zaradi česar bi imela možnost posredovati pri materi, jo opomniti, da ji je podarila del zemljišča parc. št. 866/1 k.o. X. ter da formalno uredijo lastništvo. Listine, ki jih je tožnica predložila na naroku dne 1. 6. 2011 (zapisnik o prenosu posestne meje iz GU Vrhnika iz leta 1991 in zapisnik o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji iste GU iz leta 1991 in 1995), ne dokazujejo ničesar pravno-relevantnega za predmetni pravdni postopek, saj se je meja urejala na predlog lastnikov sosednjih parcel, v njih pa se ni ugotavljala dobrovernost posesti. Te listine tudi nimajo nobene zveze s potekom priposestvovalne dobe in ustno darilno pogodbo, pri čemer ne gre spregledati, da je bila v teku obeh postopkov mati pravdnih strank še živa, toženka pa z izročilno pogodbo iz leta 1996 še ni bila seznanjena. V teh postopkih se je določala meja in ti niso namenjeni ugotavljanju lastninske pravice, zaradi česar toženka v njih ni imela potrebe izpostavljati svoje lastninske pravice ali se protiviti postavitvi mejnikov, saj slednji nikakor niso vplivali na njeno lastninsko pravico na podarjenem delu zemljišča parc. št. 866/1 k.o. X (sedaj parc. št. 866/3 k.o. X), ki ga je tudi posedovala in uporabljala. Sodišče prve stopnje tudi spregleda, da M. P. tako v oporoki kot izročilni pogodbi iz leta 1996 ne omenja parcelnih številk parcel, ki jih je podarila toženi stranki, zaradi česar bi lahko šteli, da je v njenih navedbah vsebovano darilo po ustni pogodbi za del zemljišča parc. št. 866/1 k.o. X. Tudi v kolikor bi bile tožničine navedbe, da je bila M. P. na toženko jezna, ker naj ji v bolezni ne bi pomagala, resnične, to ne spremeni dejstva, da ji je slednja z ustno pogodbo podarila del predmetnega zemljišča, priposestvovalna doba zakonitega in dobrovernega posestnika se je iztekla 1985, dobrovernega pa 1995, to je vse pred tem, ko je bila sklenjena izročilna pogodba, s katero je bilo lastništvo parcele št. 866/1 k.o. X preneseno na tožnico.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži, da se dobra vera seveda domneva, vendar pa je lahko v konkretnem primeru sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov upravičeno zaključilo, da toženkina posest ni bila ne zakonita in ne dobroverna (upoštevaje določbe 28. člena ZTLR) (3), vse svoje zaključke pa je tudi prepričljivo zaključilo. Kot je to pravilno poudarilo v okviru 8. in 9. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, gre za povezani vprašanji, saj je bil odgovor na vprašanje, ali je M. P. (ustno) podarila toženki sporni del nepremičnine, ključen ne samo za presojo zakonitosti ampak posledično tudi dobrovernosti njene posesti (ki jo je utemeljevala prav z obstojem te ustne darilne pogodbe). Zato je negativen odgovor na to vprašanje logično vodil v zaključek, da njena posest ni bila ne zakonita in ne dobroverna. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede teh okoliščin je sistematična, natančna in prepričljiva. Vse to enako velja glede ocene prepričljivosti izpovedb prič (in sicer tudi v kontekstu okoliščine, da so jim bile tik pred njihovim zaslišanjem s strani tožene stranke v podpis predložene vnaprej z njene strani pripravljene pisne izjave)(4), ki jih je predlagala toženka. Ugotovitve, ki jih v zvezi z njimi podaja sodišče prve stopnje, potrjuje tudi vsebina zapisnikov o njihovih zaslišanjih (zato jih pritožbeno sodišče prve stopnje v celoti sprejema). Ob tem, da samo po sebi ni videti prepričljivega razloga, zakaj bi se okoliščina ustne darilne pogodbe glede sporne nepremičnine omenjala prav tem pričam (ki tega prav tako niso znale ustrezno pojasniti), je bila mogoče v tem smislu še najbolj simptomatična izjava priče Z. J., ki je svoje poznavanje te okoliščine (torej ustne darilne pogodbe) po nekaj vprašanjih, o tem kako in kaj ve, utemeljila z dejstvom toženkine 30-letne obdelave nepremičnine. (5) Tudi M. Č. je (kljub jasnosti pisne izjave, ki jo je glede teh okoliščin pred tem podpisal) povedal, da se mu samo zdi, da se je o spornem zemljišču pogovarjal z M. P. oziroma da se zaradi poteka časa vsega ne more spomniti. Da niso bili prepričljivi niti A. S., P. B. in T. K. (in zakaj ne), je prav tako prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno poudarjanje, kaj (vse) je izpovedala T. K., ne vzbuja nobenega dvoma v ustreznost s strani sodišča prve stopnje opravljene ocene pričine prepričljivosti (ni pomembno samo to, kaj je povedala, ampak tudi kako je povedala).(6)

6. Prepričljivo ni niti pritožbeno navajanje, (7) da bi, »če bi bilo vse tako jasno«, tožnica in M. P. toženki (po sklenitvi izročilne pogodbe) sporočili, da je (predmetno) zemljišče od sedaj tožničino (zaradi česar bi imela slednja možnost posredovati pri materi, jo opomniti, da ji je podarila del zemljišča parc. št. 866/1 k.o. X ter da formalno uredita lastništvo). Zakaj naj bi jo namreč obveščali o tem zemljišču, če pa ji ga mati ni podarila/odsvojila (8) (in je bilo torej materino). Tožnici in materi je bilo glede lastništva (in prenosa, ki sta ga s pogodbo dogovorili) očitno »vse popolnoma jasno« in ni moč videti razloga, zakaj naj bi o pogodbenem razpolaganju z zemljiščem seznanjali toženko, ki do njega ni imela nobenih pravic.

7. Sodišče prve stopnje se na listine iz mejnih postopkov ni sklicevalo v zvezi s ugotavljanjem poteka priposestvovalne dobe oziroma (neposredno) v zvezi z (ne)obstojem zatrjevane ustne darilne pogodbe. Sklicevalo se je zaradi toženkine navedbe, da je mati tako v izročilni pogodbi kot oporoki navajala le, da ji je podarila parcelo za hišo, ni pa navajala parcelnih številk (zaradi česar naj bi bil po toženkinem mnenju v teh materinih navedbah vključen tudi sporni del zemljišča). (9) Prav listine (zapisniki iz leta 1991 in 1995) iz mejnih postopkov (10) pa jasno (kot to prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje) dokazujejo, da sta tako toženka kot njena mama vedeli, da sporni del zemljišča pripada materini parceli 866/1 k.o. X (11).Te listine hkrati dokazujejo, da je mati dobro vedela, kaj »pripada« posamezni parceli, zaradi česar pritožbene navedbe, da je v njenih v oporoki oziroma izročilni pogodbi podanih navedbah vsebovano tudi zatrjevano darilo po ustni pogodbi, niso prepričljive. Prepričljive niso niti iz razloga, ker je v obeh omenjenih listinah M. P. povsem jasno navedla, da je v korist toženke razpolagala »le« z gradbeno parcelo in materialom za hišo (in na drugi strani prav tako jasno, da gre tožnici poleg ostalih opredeljenih nepremičnin v celoti tudi parcela 866/1 k.o. X). (12)

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Posledično je izpodbijano odločbo potrdilo tudi v stroškovnem delu (III. točka izreka), glede katere toženka ni podala nobenih konkretnih navedb. Toženka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožene stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju tožena stranka.

(2) V nadaljevanju tožeča stranka.

(3) Ker ni bila dobroverna, ni mogla priposestvovati ne v okviru »krajšega« in ne »daljšega«, to je 20-letnega priposestvovanja.

(4) Okoliščina, da so priče izjavo prebrale in se z njo strinjale, kot se to navaja v pritožbi, niti ni sporna. Problematično je dejstvo, da so podpisovale vnaprej s strani tožene stranke pripravljeno izjavo, zaradi česar se postavlja upravičen dvom ne samo glede vsebinske ustreznosti izjave (in njihovega poznavanja okoliščin) ampak predvsem verodostojnosti (»neobremenjenosti«) izpovedb, ki so jih nato podale ob zaslišanju v predmetni pravdi.

(5) Tudi G. M. je na vprašanje (postavljenim na podlagi njegove trditve, da naj bi bil sporni del zemljišča podarjen njegovi mami/toženki), ali mu je stara mama (to je M. P.), kdaj izrecno o tem govorila, odgovoril z neprepričljivo in posplošeno trditvijo v smislu »bilo je jasno« oziroma »zmeraj je bilo govora« (na podoben pavšalen in neprepričljiv način je o tem izpovedala tudi S. M.).

(6) To seveda velja tudi za toženkino izpovedbo. Slednja je sicer izpovedala, da naj bi ji to zemljišče dala mama, a je bila nato (predvsem) pri navajanju razlogov, zakaj z mamo zatrjevanega ustnega darila nista formalno »realizirali«, povsem neprepričljiva.

(7) Gre tudi sicer za trditev prvič postavljeno v tej pritožbi (ki tako niti ni dopustna).

(8) Ampak samo dopuščala uporabo (in v tem okviru izgradnjo kurnice in gnojišča).

(9) Ta neprepričljiv zaključek ponavlja tudi v pritožbi.

(10) Na čigav predlog so se meje med zemljišči urejale, je nepomembno.

(11) Meja se je namreč urejala tudi med parcelo 866/1 in parcelo 866/2 k.o. X (ki jo je M. P. podarila toženki).

(12) Glej prvo in drugo točko izročilne pogodbe opr. št. SV 94/96 z dne 12.4.1996.