Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da projekt ni pred zaustavitvijo; tožena stranka se je tudi sklicevala na 4.2.1.3. točko razpisa in je štela, da iz vloge izhaja, da bi tožeča stranka tudi z lastnimi sredstvi, brez državne pomoči zaključila projekt z dnem 30. 10. 2009. Ta cilj pa na podlagi citiranih točk tožena stranka v skladu s standardom določenega polja proste presoje lahko razlaga, tako kot ga je v konkretnem primeru, saj ne gre za očitno nerazumno odločitev, sodišče pa se v skladu z omenjenim standardom presoje v tovrstnih upravnih sporih v ekonomsko logiko izpodbijane odločitve ne spušča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 79/99, 124/00, 79/01, 30/02, 56/02-ZJU, 127/06-ZJZP, 14/07-ZSPDPO in 109/08, 49/09), Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2008 in 2009 (Uradni list RS, št. 114/07, 58/08, 58/08 – ZZdrS-E, 109/08 – ZJF-D, 26/09, 31/09 - popr., 59/09), Proračuna Republike Slovenije za leto 2009 (Uradni list RS, št. 114/07), Rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2009 (Uradni list RS, št. 26/09), Rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2009 (Rb2009-1, Uradni list RS, št. 59/09), Zakona o spremljanju državnih pomoči (Uradni list RS, št. 37/04), Odločbe Evropske Komisije Državna pomoč N 228/2009 – Slovenija (Shema začasne pomoči za odobritev omejenega zneska združljivih pomoči), št. C(2009)4590 z dne 9. 6. 2009, Programa izvajanja pomoči omejene vrednosti (sprejet na 33. redni seji Vlade RS, dne 24. 6. 2009), Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. 12. 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis (OJ L 379/2006), Uredbe posredovanju podatkov in poročanju o dodeljenih državnih pomočeh in pomočeh po pravilu de minimis (Uradni list RS, št, 61/04, 22/07), odločila, da se vloga A. d.o.o., na Javni razpis za sklop 1 – Razvojno investicijski projekti za sofinanciranje projekta, zavrne.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prijavitelj predložil vlogo na javni razpis izvajanja ukrepa omejene vrednosti za dokončanje razvojno investicijskih projektov ter spodbujanje prezaposlitev in samozaposlovanja v letih 2009 in 2010 (Uradni list RS, št. 63/09), in sicer Sklop 1- Sofinanciranje že začetih razvojno investicijskih projektov, ki sta ga objavila Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Strokovna komisija je ugotovila, da vloga prijavitelja ni skladna s ciljem javnega razpisa za Sklop 1, ki je opredeljen v točki 2. javnega razpisa – preprečitev zaustavljanja že pričetih razvojno investicijskih projektov v podjetjih zaradi likvidnostnih težav kot odziv na spremenjene gospodarske razmere. Prijavitelj v Obrazcu S1 Javnega razpisa navaja, da se že začeti razvojno investicijski projekt zaključuje z dnem 30. 10. 2009. Strokovna komisija je na podlagi navedenega datuma zaključka projekta in navedb vlagatelja v rubriki Predvidene aktivnosti po oddaji vloge do konca leta 2009 ocenila, da že začeti razvojno investicijski projekt ni pred zaustavitvijo, temveč je z dnem 30. 10. 2009 tudi zaključen.

Iz točke 4.2.1.3. Višina sofinanciranja upravičenih stroškov Javnega razpisa je dodatno razvidno, da so do sofinanciranja razvojno investicijskega projekta upravičeni samo tisti stroški, ki so nastali od 1. 7. 2008 do 30. 10. 2009 in bi odsotnost sofinanciranja teh stroškov z državno pomočjo zaustavilo nadaljevanje razvoja projekta, kar je bil tudi osnovni namen objave razpisa. Navedeno pomeni, da bi se moral projekt nadaljevati tudi po obdobju upravičenosti stroškov. V primerih uspešnega zaključka projekta ali pa ustavitve zaradi težav že znotraj obdobja upravičenosti stroškov, sofinanciranje določenih stroškov s ciljem preprečitve ustavljanja investicijsko razvojnega projekta ni potrebno oziroma ni smiselno. Iz vloge je razvidno, da bi prijavitelj z lastnimi sredstvi, brez pomoči države, zaključil projekt z dnem 30. 10. 2009. Zaključen projekt pa ne more biti pred zaustavljanjem zaradi likvidnostnih težav. Ker vloga družbe A. d.o.o. na javni razpis ni izkazala izpolnjevanje cilja Javnega razpisa, je bilo odločeno kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep v nasprotju z javnim razpisom. Zaključek tožene stranke, da projekt ni pred zaustavitvijo zaradi posledic likvidnostnih težav, je napačen. Tožeča stranka je v točki 3.2. prijavnega obrazca jasno navedla in izkazala vse relevantne dejavnike, ki vplivajo na tožečo stranko ter na zaustavitev razvojnih projektov. Med drugim so to svetovna gospodarska kriza, zaradi katere je prodaja tožeči stranki padla kar za 49 %, vsi ostali razlogi pa so več kot nazorno izkazani v rubriki Kako se kriza odraža v poslovanju gumarstva in sicer: zmanjšanje obsega prodaje, slabša plačilna sposobnost kupca, pritisk na nižanje cen, hitro spreminjanje vhodnih surovin in potrebe po iskanju novih dobaviteljev. Vse posledice krize so tako jasne in tako določno navedene v prijavnem obrazcu. Zaradi navedenega pa je tudi popolnoma jasno, da se je tožeča stranka soočala z likvidnostmi težavami. Slednje je med drugim tudi jasno razvidno iz točke 2. člena 3.2. prijavnega obrazca – plačila sposobnost kupcev, kjer je tožeča stranka jasno zapisala, da se je zaradi splošne nelikvidnosti povečal tudi rok plačila ter da ima s kupci veliko reprogramov za plačilo terjatev, veliko terjatev pa bo potrebno tudi odpisati. Zaključek tožene stranke, da tožeča stranka nima likvidnostnih težav ter da projekt tožeče stranke ne bi bil zaustavljen, je zato napačen. Še zlasti pa je napačen izpodbijani sklep, da je temu tako, ker je tožeča stranka v vlogi navedla, da bi se projekt v vsakem primeru zaključil dne 30. 10. 2009. Tožeča stranka poudarja, da v javnem razpisu nikjer ni bil naveden datum, do katerega se mora projekt zaključiti oziroma ni bilo nikjer navedeno, da mora biti datum zaključka projekta po 30. 10. 2009. V javnem razpisu je navedeno le, da morajo razvojno investicijski projekti, ki so se začeli v letu 2008, do 15. 11. 2009 doseči enega izmed navedenih rezultatov. In datum 30. 10. 2009 je seveda prejšnji, kot datum 15. 11. 2009. Ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu je zato v nasprotju s pogoji javnega razpisa. Tožeča stranka je tako v vlogi, v kateri je izkazala, da ima likvidnostne težave, zaradi katerih projekta ne more zaključiti, zgolj navedla, kdaj bo projekt zaključen, v primeru, če bo dobila sredstva na podlagi javnega razpisa, ta datum pa je bil v okviru datuma 15. 11. 2009, kot ga je navajal javni razpis. Dejstvo je, da je navedbo datuma zaključka projekta zahtevala prav tožena stranka na prijavnem obrazcu tako, da bi v primeru, če tožeča stranka tega datuma ne bi navedla, tožena stranka štela vlogo za nepopolno. Izpodbijani sklep je v nasprotju sam s sabo, saj tožena stranka v njem na eni strani zaključuje, da ima tožeča stranka težave v poslovanju, ki so nastale kot posledica finančne krize, na drugi strani pa pavšalno zaključi, da zgolj zato, ker je tožeča stranka navedla predviden datum zaključka projekta, vloga tožeče stranke ni skladna s ciljem javnega razpisa. Tožena stranka se sploh ni ukvarjala z vprašanjem, ali je bil projekt dne 30. 10. 2009 resnično zaključen ali ne. Tožeča stranka navaja, da projekt zaradi dejstva, da ni prejela sredstev na podlagi navedenega javnega razpisa, žal še ni zaključen. Izpodbijani sklep v tem delu ni obrazložen in se ga ne da preizkusiti. Izpodbijani sklep pa je v nasprotju s pogoji javnega razpisa tudi v delu, kjer govori o tem, da bi se projekt moral nadaljevati tudi po 30. 10. 2009. Tožeča stranka namreč poudarja, da to iz pogojev javnega razpisa sploh ni razvidno. Nasprotno, razvidno je le, da morajo projekti svoj cilj doseže do 15. 11. 2009, kar pa seveda pomeni, da bi lahko dosegli do dne 30. 10. 2009. Tožeča stranka je seznanjena z dejstvom, da so nekatere izmed družb kot datum zaključka projekta navedle tudi november 2009, pa je bila njihova vloga pozitivno rešena. Ni res, da je iz vloge tožeče stranke razvidno, da bi tožeča stranka z lastnimi sredstvi in brez vloge države projekt lahko zaključila. Tožena stranka ne obrazloži, katera so tista dejstva iz vloge, zaradi katerih je naredila tak zaključek. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je strokovna komisija presojala skladnost vlog prijaviteljev razpisa za sklop 1. s ciljem razpisa – preprečitev zaustavljanja že začetih razvojno investicijskih projektov zaradi likvidnostnih težav kot odziv na svetovno finančno krizo. Tožena stranka ni izdala pozitivnih sklepov podjetjem, ki so na razpis prijavili projekte, katerih faze projekta niso sovpadale z določili razpisa oziroma pri katerih likvidnostne težave niso bile tako velike, da podjetje ne bi moglo samostojno financirati projekta oziroma s pomočjo kreditne linije bank. V skladu z usmeritvami Evropske komisije in Začasnim okvirom Skupnosti za ukrepe državnih pomoči v podporo dostopu financiranja ob trenutni finančni in gospodarski krizi je bila državna pomoč namenjena podjetjem, ki imajo težave pri pridobivanju finančnih virov za izvajanje projektov. Razpis je bil izdelan na osnovi prijavljene sheme državne pomoči: Državna pomoč N 228/2999 – Slovenija, Začasni program pomoči za dodeljevanje združljive pomoči omejene vrednosti. V točki 7 navedene sheme je jasno določeno: „Upravičeni so samo projekti, ki jih zaradi krize ni bilo mogoče dokončati“. Iz preambule razpisa je razvidno, da je bil razpis pripravljen na osnovi navedene notifikacije pomoči in Programa izvajanja pomoči omejene vrednosti, katerega je vlada sprejela na 33. redni seji dne 24. 6. 2009. Iz navedenih razlogov je strokovna komisija izločila vse vloge, ki so bile sicer pravočasne in formalno popolne, vendar niso bile skladne s ciljem razpisa. V primerih, ko je prijavitelj projekta v vlogi izkazal, da bo projekt zaključil do 30. 10. 2009, ne moremo govoriti o zasledovanju cilja razpisa, ki je preprečitev zaustavljanja že pričetih razvojno investicijskih projektov. Tožena stranka bi storila nepravilnost, če bi korigirala rok zaključka projekta, ki ga je prijavitelj sam navedel v vlogi. Tožena stranka zavrača vse očitke tožeče stranke glede pomanjkljivosti razpisa v zvezi z opredelitvijo projektov v povezavi z roki zaključka projekta. V nadaljevanju tožena stranka navaja določila v Javnem razpisu izvajanja prezaposlitev in samozaposlovanja v letih 2009 in 2010 (Uradni list RS, št. 63/2009 z dne 7. 8. 2009), ki kažejo na dejstvo, da se financira še nezaključene projekte: točka 2, točka 4.1., točka 4.2.1., točki 4.2.1.1.. Tožeča stranka je kot pričetek izvajanja projekta v obrazec S1 sama vpisala 1. 2. 2008, kot zaključek izvajanja projekta pa 30. 10. 2009. Tožena stranka tožeči stranki ni dala nobenih pisnih ali ustnih informacij, ki bi bile v nasprotju z razpisom in bi vplivale na tožečo stranko, da bi napačno razlagala, katere vrste projektov lahko prijavi na navedeni razpis. Tožena stranka je iz navedenega ugotovila, da bi bil s pozitivnim sklepom projekt tožeče stranke deležen finančne pomoči v času, ko je bil že zaključen. Takšna odločitev pa bi bila v popolnem neskladju s ciljem razpisa in sicer preprečiti zaustavljanje razvojno investicijskega projekta zaradi likvidnostnih težav, ne pa financiranja že zaključenih razvojno investicijskih projektov. Tožeča stranka pa tudi ni izkazala izvajanja projekta tudi po zaključku obdobja sofinanciranja, kar jasno izkazuje, da se projekt zaključuje z datumom 30. 10. 2009, ki ga je tudi sama navedla kot datum zaključka projekta. Tožena stranka ni omejevala ali pogojevala zaključek projekta, ker s to informacijo razpolaga samo izvajalec projekta, zato je vsak prijavitelj sam zapisal datum zaključka projekta, kot je tudi sam podal opis in načrt izvedbe projekta. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, strokovna komisija svoje ugotovitve ni pripravila samo na podlagi datuma zaključka projekta, temveč je upoštevala tudi ostale navedbe v obrazcu S1: Predvidene aktivnosti po oddaji vlogi do konca leta 2009. Izdani sklep se nanaša na navedbe v obrazcu S1, kjer je navedeno, da se projekt zaključuje 30. 10. 2009, kar pa je v nasprotju s ciljem razpisa. Razpis je določal, da mora prijavitelj do 15. 11. 2009 doseči enega izmed navedenih rezultatov. Navedeni rezultati so tipični za razvojno raziskovalno dejavnost, vendar ne prejudicirajo zaključka projekta. Prijavitelj se je sam opredelil, katerega izmed rezultatov bo v okviru projekta dosegel do 15. 11. 2009. Tožena stranka se ne strinja z navedbo tožeče stranke, da je z navedbo obdobje upravičenosti postavila časovni okvir, v katerem bo priznavala upravičenost stroškov (med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009) in to ne glede na to, kdaj bo projekt dejansko zaključen. Navedeno pa ne opredeljuje datuma zaključka projekta ali trajanje posameznega projekta. V primeru dvoma so zainteresirani potencialni prijavitelji lahko pridobili tudi dodatne informacije, povezane s pripravo vloge, pri kontaktnih osebah, kot je to navedeno v točki 10 Dodatne informacije Javnega razpisa ali pa postavljali vprašanja na odprt elektronski poštni predal. Glede zaključka izvajanja projekta ni bilo postavljenih vprašanj. Za formalno popolno vlogo je pomembno, da je bil priloženi obrazec v celoti izpolnjen z vsemi potrebnimi podatki in ne vsebina, ki se zapiše na obrazce. Le ta se pregleduje v okviru ocenjevanja oziroma izpolnjevanja pogojev, namena, ciljev oziroma kriterijev. Glede navedbe tožeče stranke, da je 30. 10. 2009 datum zaključka projekta ob predpostavki, če bi postala upravičenec do sredstev, tožena stranka odgovarja, da nikjer v obrazcu S1 ali celotni vlogi ni navedeno, da je potrebno navesti datum zaključka projekta ob taki predpostavki. Vsak projekt ima svoj začetek in svoj zaključek. Ta datuma morata biti izvajalcem projekta znana, ko so načrtovali projekt in bi morala biti neodvisna od tega javnega razpisa. Zato tudi nista predpisana. Očitno pa je, da se je projekt tožeče stranke prilagodil tako začetkom, kot zaključkom izvajanja obdobje upravičenosti stroškov. Predpisano je bilo le, da bi odsotnost sofinanciranja upravičenih stroškov v obdobju upravičenosti stroškov pomenila zaustavitev projekta. Projekt tožeče stranke pa več kot očitno ni projekt, ki bi izpolnjeval določila razpisa in bi se lahko zaključil tudi brez sofinanciranja stroškov v obdobju upravičenosti stroškov. Zaključil bi se 30. 10. 2009. Dodaja še pojasnila glede informacij javnega značaja in navaja, da so vsi zainteresirani prijavitelji lahko prejeli enake informacije javnega značaja, kar pomeni, da tožena stranka ni izvajala diskriminacije na tem področju.

Tožba ni utemeljena.

Glede pravne narave sofinanciranja (ne)gospodarskih subjektov iz proračunskih sredstev na podlagi javnega razpisa in njenih učinkov na sodno varstvo v upravnem sporu je že uveljavljena upravno-sodna praksa, ki jo sodišče povzema v nadaljevanju te obrazložitve. V sodbi v zadevi U 1104/2003-24 z dne 14. 12. 2005 je namreč Upravno sodišče med drugim navedlo naslednje: „V zadevah presoje zakonitosti odločitev o sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu na podlagi javnega razpisa gre za specifičen tip upravnega spora, ki je v temeljnem načinu presoje zakonitosti izpodbijanega akta primerljiv z upravnimi spori, ko gre za podeljevanje koncesij. Po mnenju sodišča tudi pri sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu, kjer gre za čiste finančne subvencije, mora upravno odločanje tako kot pri koncesiji upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov (14. člen Ustave RS), da konkurirajo za javna sredstva, kar ponudnikom predstavlja tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v pretežni meri strokovno-tehnična in v številnih elementih, tako kot v obravnavani zadevi, ima upravna odločitev tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro koncesionarja (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002) zlasti glede na vsebino pritožbenih ugovorov. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (načelo delitve oblasti, 3. člen Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna (sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005).“ Upoštevajoč obveznost razvijanja ustavi skladne interpretacije zakona s strani rednega sodišča (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010), mora torej pristojni organ, ki odloča o dodeljevanju sredstev iz omenjenega sklada, pri odločanju upoštevati pravila ZUP in sicer na podlagi 2. odstavka 3. člena ZUP (subsidiarna uporaba ZUP).

V obravnavanem upravnem sporu je izpodbijana odločitev za tožečo stranko sporna, ker negativna odločitev tožene stranke temelji na zaključku tožene stranke, da projekt tožeče stranke ni bil pred zaustavitvijo, ker je v vlogi navedla, da se bo projekt zaključil 30.10.2009. Cilj državne pomoči je bil sofinanciranje že začetih projektov za krepitev dolgoročne konkurenčnosti, da se ne bi ti projekti zaustavili zaradi likvidnostnih težav (točki 2. in 4.2.1.1. javnega razpisa), ki so nastali kot posledica splošne finančne krize (točka 4.1.), pri čemer mora prijavitelj dokazati aktivno izvajanje projekta in do 15. 11. 2009 morajo projekti doseči enega izmed vnaprej določenih rezultatov (točka 4.2.1.1.). V razpisu sicer ne piše, da projekt, ki se zaključi pred 30. 10. 2009, ni upravičen do sofinanciranja, navedeno pa je, da se sofinancirajo le tisti stroški, nastali med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009. Vendar pa tožena stranka vloge tožnika ni zavrgla, ampak jo je po vsebini obravnavala in jo je zavrnila, ker ne ustreza omenjenemu cilju. Tožena stranka je namreč ugotovila, da projekt ni pred zaustavitvijo; tožena stranka se je tudi sklicevala na 4.2.1.3. točko razpisa in je štela, da iz vloge izhaja, da bi tožeča stranka tudi z lastnimi sredstvi, brez državne pomoči zaključila projekt z dnem 30. 10. 2009. Ta cilj pa na podlagi citiranih točk tožena stranka v skladu s standardom določenega polja proste presoje lahko razlaga, tako kot ga je v konkretnem primeru, saj ne gre za očitno nerazumno odločitev, sodišče pa se v skladu z omenjenim standardom presoje v tovrstnih upravnih sporih v ekonomsko logiko izpodbijane odločitve ne spušča. V to, ali je tožeča stranka projekt do 30. 10. 2009 dejansko zaključila ali ne, pa se toženi stranki v tem postopku ni bilo potrebno spuščati. Če je tožeča stranka v obrazec S1 vpisala kot datum zaključka projekta 30. 10. 2009 samo zato, da bi „izpadla resna stranka“, pri tem pa je imela v mislih, da bo to datum zaključka projekta ob predpostavki, da sredstva dobi, kot to izhaja iz pojasnitev v tožbi in da zaradi nepridobitve sredstev projekt dejansko še ni zaključen, zaradi tega izpodbijani sklep ni nezakonit. Glede vprašanja pomena zaključka projekta tožeča stranka tudi ne navaja, da je poskušala to vprašanje razčistiti pred prijavo, a mu tožena stranka te možnosti ni dala. Sodišče se je že v sodbi, opr. št. I U 2070/2009 opredelilo, da bi bolj natančno opredeljen kriterij v razpisu pomembno izboljšal pravno varnost in v začetku te sodbe omenjene pravno zavarovane vrednote oziroma interese tožnika. Vendar pa sodišče ugotavlja, da opredelitev cilja financiranja iz sklopa 1 javnega razpisa ni do tolikšne mere nedoločna, ob upoštevanju tožbenih argumentov in dejstva, da je tožena stranka o vlogi tožeče stranke odločala po vsebini, da bi sodišče moralo izpodbijani akt odpraviti. V preostalem delu sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), to pa zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).