Jedro

Zakonodajalec je za potrošniške kreditne pogodbe, pri katerih dajalci kreditov niso banke, hranilnice oziroma kreditne institucije po zakonu, ki ureja bančništvo, izrecno predvidel in določil, da lahko znaša najvišja dopustna obrestna mera več (tudi občutno več), kot pa je obrestna mera, ki po 377. členu OZ ustvarja domnevo oderuštva. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so povprečne efektivne obrestne mere, ki jih skladno s 26. členom ZPotK-2 dvakrat letno objavlja Banka Slovenije, izračunane na podlagi potrošniških kreditnih pogodb, ki so jih sklenile banke in hranilnice v Sloveniji. To pomeni, da že obrestne mere, ki jih predpisujejo banke in hranilnice, pri kratkoročnih kreditih večkratno presegajo najvišjo dopustno obrestno mero iz 377. člena OZ. V sodni praksi ali pravni teoriji se nikoli ni izpostavilo stališče, da bi bili tovrstni krediti bank in sorodnih finančnih organizacij oderuški iz razloga, ker EOM presega obrestno mero, določeno v 377. členu OZ.

Za določitev najvišje še dopustne obrestne mere potrošniških kreditov je treba uporabiti specialne (in poznejše) določbe Zakona o potrošniških kreditih, ne pa splošne določbe 377. člena OZ, saj specialni predpis (ZPotK-2) izrecno uzakonja za potrošniške kredite (naj)višjo še dopustno obrestno mero, ki je višja od v 377. členu OZ določene (domnevno) oderuške.

Obrestna mera, ki sta jo dogovorili pravdni stranki (65,365 %), ni presegla najvišje dopustne obrestne mere iz 26. člena ZPotK-2 (EOM za prvi kreditni razred, v katerega spada sporna pogodba [do šest mesecev, do 1.000 EUR], je znašala 44,5 %, torej znaša 200 % zadnje objavljene povprečne EOM za ta kreditni razred 89 %), zato sporna pogodbeno dogovorjena obrestna mera ni bila nedopustna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v I. in II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.324,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.000 EUR od dne 23. 5. 2020 dalje in od zneska 324,30 EUR od dne 25. 5. 2020 dalje, zavrne pa se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 324,30 EUR od dne 23. 5. 2020 do dne 25. 5. 2020. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 300 EUR stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožnik in toženec sta sklenila kreditno pogodbo za potrošniški kredit; tožnik ni kreditna institucija v smislu 26. člena Zakona o potrošniških kreditih.1 Sodišče prve stopnje je v sporu majhne vrednosti brez oprave naroka razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.015,49 EUR s pripadki (I. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 308,81 EUR s pripadki (II. točka izreka) in naložilo tožencu, da povrne tožniku 115,02 EUR pravdnih stroškov s pripadki (III. točka izreka).

2. Del zahtevka je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je v kreditni pogodbi dogovorjena efektivna letna obrestna mera 65,365 % oderuška, saj presega 150 % predpisane obrestne mere zamudnih obresti (prvi odstavek 377. člena Obligacijskega zakonika2).

3. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je ZPotK-2 lex specialis za potrošniške kreditne pogodbe, po 26. členu tega zakona pa lahko znaša efektivna obrestna mera (v nadaljevanju EOM) največ 200 % zadnje povprečne EOM. V času sklenitve predmetne kreditne pogodbe, to je 18. 11. 2019, je dovoljena EOM za prvi kreditni razred, v katerega spada sporna pogodba (do šest mesecev, do 1.000 EUR), znašala 89 % (200 % objavljene povprečne efektivne obrestne mere za ta kreditni razred, ki je znašala 44,5 %). Pogodbeno dogovorjena efektivna obrestna mera je bila skladna s kogentnimi določbami ZPotK-2, zato ne gre za oderuško pogodbo.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba je utemeljena.

6. V tej zadevi je sporno le eno materialnopravno vprašanje: kakšna (kolikšna) obrestna mera je še dopustna v potrošniških kreditnih pogodbah kreditodajalcev, ki niso banke oziroma kreditne institucije po zakonu, ki ureja bančništvo.

7. ZPotK-2 v 26. členu določa, da ta obrestna mera ne sme presegati dvakratnika zadnje povprečne EOM, ki jo v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, za potrošniške kredite uporabljajo banke in hranilnice in jo za kreditni razred, v katerega po merilih tretjega in četrtega odstavka tega člena spada kredit, objavi Banka Slovenije. Po drugi strani 377. člen OZ določa (izpodbojno) domnevo, da je oderuška obrestna mera, ki je za 50 % višja od obrestne mere zakonskih zamudnih obresti. Glede na javno objavljene povprečne EOM3 je očitno, da je obrestna mera za kratkoročne potrošniške kredite iz 26. člena ZPotK-2 nekajkrat višja od obrestne mere, ki po 377. členu OZ vzpostavlja domnevo oderuštva.4 Na dlani je, da dva različna zakona pomembno različno urejata višino obrestne mere za potrošniške kredite. ZPotK-2 je poznejši zakon kot OZ (pravilo Lex posteriori derogat legi priori) in je hkrati tudi specializiran predpis (pravilo Lex specialis derogat legi generali).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s 26. členom ZPotK-2 ni objavljene nobene sodne prakse, ki bi to vprašanje razrešila.5 Praktično enako določbo kot sedaj veljavni 26. člen ZPotK-2 je vseboval prej veljavni 24. člen Zakona o potrošniških kreditih iz leta 2010;6 v prvotnem Zakonu o potrošniških kreditih iz leta 20007 se je omejitev višine obresti pojavila z novelo ZPotK-A iz leta 2004 (novi 18.a člen ZPotK). V prvem predlogu novele ZPotK-A je bilo predvideno, da lahko EOM znaša največ toliko, kot je obrestna mera zamudnih obresti,8 vendar je dopolnjen predlog zakona z dne 3. 4. 20049 prinesel rešitev, ki velja še danes: obrestna mera lahko znaša največ 200 % zadnje objavljene povprečne efektivne obrestne mere, ki jo uporabljajo banke in hranilnice v skladu z Zakonom o bančništvu.

9. V zvezi s 24. členom ZPotK-1 sta objavljeni dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, ki v tej pravdi sporno vprašanje rešujeta diametralno nasprotno: sodba VSL I Cp 2113/2016 z dne 22. 11. 2016 izrecno določa, da je najvišja dopustna obrestna mera tista, ki je določena v 24. členu ZPotK-1.10 Poznejša sodba VSL I Cp 1882/2019 pa ugotavlja, da je bila obrestna mera 30,39 % oderuška glede na prvi odstavek 377. člena OZ.11 Ta sodba v nadaljevanju navaja, da dogovorjena obrestna mera v višini 26,823 % ni bila v skladu s 24. členom ZPotK-1, ki določa, da lahko znaša EOM 200 % zadnje povprečne EOM, ki jo v skladu z zakonom objavlja Banka Slovenije. V nadaljevanju obrazložitev navaja, da če je bila EOM v kreditni pogodbi določena v (ravno še) dopustnih mejah, to še ne pomeni, da pogodbeno dogovorjena kreditna obrestna mera (iz 2. člena pogodbe) ne more biti oderuška. Nadalje ta odločba še pojasni, da je ureditev oderuških obresti po OZ za potrošnika ugodnejša od določb ZPotK, kar bi bilo v nasprotju z namenom tega zakona, ki je ravno v varstvu potrošnikov.

10. Glede na v zadnje citirani sodbi zavzeto stališče – da je OZ za potrošnika ugodnejši od ZPotK (oziroma ZPotK-1 ali ZPotK-2), kar gotovo ni bil namen zakonov o potrošniških kreditih – se je pritožbeno sodišče v tej zadevi ukvarjalo z vprašanjem, ali je kljub jasni določbi 26. člena ZPotK-2 (in prejšnjih smiselno enakih določb 18.a člena ZPotK ter 24. člena ZPotK-1) pri potrošniških kreditih treba uporabiti določbe 377. člena OZ ali pa je treba uporabiti zakone o potrošniških kreditih kot specialni predpis, ki je vedoma in iz utemeljenih razlogov pri potrošniških kreditih pogodbah uvedel omejitev višine obrestne mere, ki je za potrošnika manj ugodna od omejitev po 377. členu OZ.12

11. ZPotK-2 v 20. točki drugega člena vsebuje definicijo efektivne obrestne mere (EOM): efektivna obrestna mera je v odstotku izražena stopnja, ki izraža razmerje med skupnimi stroški kredita za potrošnika, vključno s stroški iz drugega odstavka 24. člena tega zakona, in skupnim zneskom kredita in je na letni osnovi enaka sedanji vrednosti vseh prihodnjih ali obstoječih obveznosti (črpanj, plačil, stroškov), o katerih sta se dogovorila dajalec kredita in potrošnik. Drugače, poenostavljeno povedano – EOM prikaže, koliko bo moral potrošnik plačati kreditojemalcu kot odmeno za uporabo njegovega denarja, torej, koliko bo moral poleg prejete glavnice odplačati (v obliki obresti, različnih stroškov in »stroškov,« zavarovanj kredita itd.). Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je bil namen določitve najvišje obrestne mere zaščita potrošnikov oziroma pravno politična odločitev, katere namen je omejiti svobodo nastopanja na trgu tistim dajalcem kreditov, ki pomenijo nelojalno konkurenco bankam in hranilnicam, npr. s posojanjem denarja z oderuškimi obrestmi dohodkovno šibkejšim potrošnikom, katerih kreditna sposobnost je zelo nizka. Prvi odstavek določa najvišjo dopustno EOM, ki jo lahko zaračunavajo dajalci kreditov, ki niso banke ali hranilnice. Ta lahko znaša največ 200 % zadnje objavljene povprečne EOM, ki jo uporabljajo banke in hranilnice [...].13

12. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da se je zakonodajalec zavedal, da se pravilo oderuških obresti iz 377. člena OZ in pravilo o najvišji dopustni EOM razlikujeta, saj je v zakonodajnem gradivu to pojasnil: Od instituta oderuških obresti po 377. členu OZ se predlagano pravilo o najvišji dopustni EOM razlikuje po tem, da se pri njem ne upošteva samo pogodbena obrestna mera, temveč EOM zajema vse stroške, ki jih za dodeljen kredit zaračunavajo dajalci kreditov. Najvišja EOM tako varuje potrošnika pred zlorabo, da bi dajalec kredita kljub pogodbeni obrestni meri, ki sicer ni oderuška, oderuštvo dosegel na prikrit način s pomočjo stroškov, povezanih s kreditom.14

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v času sprejemanja omejitve obrestne mere (2004) razlika med obrestno mero zamudnih obresti in EOM ni bila tako velika15 kot v času obravnave te zadeve, vendar je bila kljub temu že tedaj meja oderuških obresti po OZ več kot dvakrat nižja od meje po (predlaganem) ZPotK-1 (23,25 % po OZ in 51 % po ZPotK-1). V zakonodajnem gradivu ZPotK-1 sicer ni nikjer izrecno izpostavljeno, da je dvakratna povprečna EOM lahko precej višja od obrestne mere oderuških obresti iz 377. člena OZ, vendar iz v prejšnjem odstavku citirane obrazložitve jasno izhaja (kar je mogoče ugotoviti že z jezikovno razlago 26. člena ZPotK-2 oziroma prejšnjih predpisov), da ta zakon določa najvišjo dopustno obrestno mero, ki jo lahko zaračunajo dajalci kreditov, ki niso banke ali sorodne finančne organizacije. Tudi podnaslov (marginalna rublika) 26. člena ZPotK-2 se glasi: Najvišja dopustna efektivna obrestna mera.

14. Navedeno pomeni, da je zakonodajalec za potrošniške kreditne pogodbe, pri katerih dajalci kreditov niso banke, hranilnice oziroma kreditne institucije po zakonu, ki ureja bančništvo, izrecno predvidel in določil, da lahko znaša najvišja dopustna obrestna mera več (tudi občutno več), kot pa je obrestna mera, ki po 377. členu OZ ustvarja domnevo oderuštva. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so povprečne efektivne obrestne mere, ki jih skladno s 26. členom ZPotK-2 dvakrat letno objavlja Banka Slovenije, izračunane na podlagi potrošniških kreditnih pogodb, ki so jih sklenile banke in hranilnice v Sloveniji. To pomeni, da že obrestne mere, ki jih predpisujejo banke in hranilnice, pri kratkoročnih kreditih večkratno presegajo najvišjo dopustno obrestno mero iz 377. člena OZ. V sodni praksi ali pravni teoriji se nikoli ni izpostavilo stališče, da bi bili tovrstni krediti bank in sorodnih finančnih organizacij oderuški iz razloga, ker EOM presega obrestno mero, določeno v 377. členu OZ.

15. Omejitev obrestne mere potrošniških kreditov na 200 % EOM je bila tudi predmet presoje pred Ustavnim sodiščem,16 vendar ne s stališča potrošnika, temveč s stališča kreditodajalca. Ustavno sodišče je ugotovilo, da navedena določba (glede omejitve višine obrestne mere navzgor) ni v neskladju z Ustavo, vendar je pri tem zapisalo razloge, ki so uporabljivi tudi za odgovor na vprašanje, ki je predmet tega pritožbenega postopka. Tako je Ustavno sodišče v 11. točki med drugim zapisalo: […] tako določena najvišja dopustna EOM ni nerazumna. Gre namreč za dvakratnik zadnje objavljene povprečne EOM, ki jo uporabljajo banke in hranilnice in ki jo oblikujeta ponudba in povpraševanje na trgu denarja. Ponudba in povpraševanje sta pri bankah in hranilnicah tista dejavnika, ki preprečujeta prikrito oderuštvo jemalcev kredita prek stroškov, povezanih s kreditom. Dajalcem kreditov, ki niso banke in hranilnice, pa je s tem omogočeno, da tudi s pomočjo višje EOM prevalijo tveganje neplačila kredita na potrošnika. […] Uvodoma (5. točka obrazložitve) je Ustavno sodišče povzelo tudi odgovor Vlade RS, ki je pojasnila, da je tudi v drugih državah EU določena zgornja meja EOM za dajalce kreditov in kot primer navaja Italijo s 150 % povprečne EOM.

16. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za določitev najvišje še dopustne obrestne mere potrošniških kreditov treba uporabiti specialne (in poznejše) določbe Zakona o potrošniških kreditih, ne pa splošne določbe 377. člena OZ, saj specialni predpis (ZPotK-2) izrecno uzakonja za potrošniške kredite (naj)višjo še dopustno obrestno mero, ki je višja od v 377. členu OZ določene (domnevno) oderuške.

17. V konkretnem primeru je mogoče zaključiti, da obrestna mera, ki sta jo dogovorili pravdni stranki (65,365 %), ni presegla najvišje dopustne obrestne mere iz 26. člena ZPotK-2 (EOM za prvi kreditni razred, v katerega spada sporna pogodba [do šest mesecev, do 1.000 EUR], je znašala 44,5 %,17 torej znaša 200 % zadnje objavljene povprečne EOM za ta kreditni razred 89 %), zato sporna pogodbeno dogovorjena obrestna mera ni bila nedopustna.

18. Materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila konkretna obrestna mera oderuška glede na splošne določbe 377. člena OZ, je glede na povedano torej zmotno. Ker dejstva v konkretni zadevi (datum sklenitve pogodbe, višina obrestne mere, posojeni znesek, rok vračila, še dolgovani znesek in druge okoliščine pogodbe) niso sporna, je lahko pritožbeno sodišče s pravilno uporabo materialnega prava na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku glede glavnice v celoti ugodilo.

19. Glede obresti je pravilno (in pritožbeno neizpodbijano) stališče sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve, da je zamudne obresti od neplačanih obresti mogoče zahtevati šele od vložitve tožbe dalje, kar je bilo v konkretnem primeru 25. 5. 2020. 20. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP); ker je tožnik glede na pritožbeni postopek v celoti uspel, mu mora toženec povrniti vse njegove stroške postopka na prvi stopnji (154. člen ZPP), ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo (kar ni pritožbeno izpodbijano) na 150 EUR.

21. Poleg tega je na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP dolžan toženec tožniku povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (sodna taksa v višini 150 EUR), vse v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ) od dne poteka paricijskega roka dalje.

1 Uradni list RS, št. 77/2016 in 92/2021, v nadaljevanju ZPotK-2. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Za primerjavo: za kredit, kakršen je predmet te pravde (do šest mesecev, do 1.000 EUR) je povprečna EOM v prvi polovici leta 2019 znašala 44,5 % (Uradni list RS, št. 48/2019), za drugo polletje istega leta pa 45,9 % (Uradni list RS, št. 8/2020); v prvi polovici leta 2021 je znašala 60,3 % (Uradni list RS, št. 123/2021). 4 V času sklepanja sporne kreditne pogodbe je obrestna mera zamudnih obresti znašala 8 % letno, 150 % le-te v smislu 377. člena OZ pa 12 % letno. 5 Objavljena je odločba Višjega sodišča v Mariboru I Ip 289/2017, ki le obrobno tangira to vprašanje, ko zapiše (22. točka obrazložitve), da je v 26. členu ZPotK-2 določena »maksimalna dopustna efektivna obrestna mera.« 6 Uradni list RS, št. 59/2010 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPotK-1. 7 Uradni list RS, št. 70/2000 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPotK. 8 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniških kreditih, EVA: 2004-2111-0046 z dne 2. 3. 2004, dostopno na: < https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran?uid=C12565D400354E68C1256E4C00319868&db=kon_zak&mandat=III&tip=doc > 9 Poročevalec DZ, št. 45/2004, dostopno na: < https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran?uid=C12565D400354E68C1256E6A00499860&db=kon_zak&mandat=III&tip=doc > 10 V navedeni zadevi je bila pogodbeno dogovorjena obrestna mera 30,39 %, kar je presegalo 150 % predpisane obrestne mere zamudnih obresti. 11 Stališču, da je treba za presojo oderuškosti obresti pri potrošniških kreditnih pogodbah uporabiti 377. člen OZ, pritrjuje tudi sodba VSM I Cp 317/2020 z dne 16. 6. 2020 (23. točka obrazložitve), vendar ne gre za nosilni razlog, saj je sodišče ugotovilo, da je bila konkretna kreditna pogodba nična iz drugih razlogov (ker kreditodajalec ni imel dovoljenja ministrstva v smislu 27. člena ZPotK-1), z vprašanjem kolizije med 377. členom OZ in 24. členom ZPotK-1 pa se sodišče ni ukvarjalo. 12 Pritožbeno sodišče pri tem pušča ob strani okoliščino, da je domneva oderuškosti iz 377. člena OZ izpodbojna, medtem ko domneve oderuškosti po zakonih o potrošniških kreditih (200 % efektivna EOM) ni mogoče izpodbijati. 13 Predlog ZPotK-1, obrazložitev 24. člena; Poročevalec DZ, št. 67/2010, dostopno na: < https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran?uid=C12565D400354E68C1257729004E0F87&db=kon_zak&mandat=V&tip=doc > Poudarilo Višje sodišče v Ljubljani. 14 Prav tam. Praktično enako obrazložitev vsebuje predlog ZPotK-2, EVA: 2015-2130-0049 z dne 21. 6. 2016, str. 106, dostopno na: < http://vrs-3.vlada.si/MANDAT14/VLADNAGRADIVA.NSF/18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54/73e68658198ce370c1257fd900233645/$FILE/Predlog_ZPotK.pdf > 15 Najvišja EOM na dan 31. 5. 2004 je znašala 25,5 % (Uradni list RS, št. 66/2004), obrestna mera zamudnih obresti pa 15,5 % (Sklep o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti, Uradni list RS, št. 135/2003). V času sojenja v tej zadevi znaša obrestna mera zamudnih obresti 8 %, najvišja EOM pa 60,3 %. 16 Odločba št. U-I-293/04-13 z dne 6. 10. 2005, objavljena v: Uradni list RS, št. 9372005, str. 9746. 17 Uradni list RS, št. 48/2019, str. 6061.