Jedro

Pravilna je jezikovna razlaga 22. in 23. čl. Odloka, da lastniki objektov v občini Moravče, ki v teh objektih nimajo stalnega bivališča in jih ne uporabljajo ter ne ustvarjajo komunalnih odpadkov, stroškov ravnanja z odpadki niso dolžni plačevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 116279/2011 z dne 16.8.2011 razveljavljen tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnjen.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje za gotovo dejstvo, da tožena stranka ni bil povzročiteljica smeti v obdobju, ko naj ne bi bivala v objektu. Opozarja na prezrto možnost, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju objekt občasno uporabljala. Trdi, da za izpodbijano odločitev v Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Moravče (v nadaljevanju Odlok) ni podlage. Nikjer v Odloku ni določeno, da je lastnik objekta, ki na območju občine nima stalnega bivališča, upravičen do oprostitve plačila smetarine, če odpadkov ne odlaga. Opozarja, da je izjeme treba restriktivno razlagati, česar sodišče ni upoštevalo. Z nasprotno argumentacijo je odločilo v nasprotju z namenom izvajanja javne službe, ki se mora zagotavljati vsem uporabnikom, ne glede na to, koliko časa dejansko bivajo v svojih objektih in ne glede ali odpadke odlagajo ali ne. Sklicuje se na 3. odstavek 23. čl. Odloka in navaja, da je tožena stranka imela možnost odlaganja odpadkov in da je tožena stranka za odvoz skrbela. Nasprotuje ugotovitvi, da je obstoj odpadkov pogojen z uporabo objekta. Opozarja na nevzdržen precedens. Smetarina ne vsebuje le stroška odvoza in deponiranja mešanih komunalnih odpadkov, temveč zajema tudi stroške izvajanja obvezne javne službe ravnanja z odpadki (stroški zbiralnic ločenih frakcij, kosovnega odvoza, zbiranja nevarnih odpadkov, infrastrukture in podobno). Navedeni stroški nastajajo, neodvisno od tega, ali uporabniki oddajajo komunalne odpadke ali ne. Sklicuje se na ustavno odločbo U-I-377/98 in odločbi VSC Cp 1055/99 in VSL II Cp 336/99, ki so uporabni judikati, ker obravnavajo primerljive primere. Vztraja, da je toženec dolžan poravnati terjatev, ker je vključen v sistem zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov. Nima pravne možnosti, da bi te storitve odjavil oz. se jim odrekel, ker je to v nasprotju s temeljnim namenom in smislom ustanavljanja javnih služb. Opozarja na svojo dolžnost praznjenja posod za odpadke in prekršek iz 28. čl. Odloka, če tega ne izvršuje. S posameznim uporabnikom se tožeča stranka kot izvajalka gospodarske javne službe ne more dogovarjati. Obvestilo tožene stranke, da storitev odvoza odpadkov ne potrebuje, tožene stranke ne ekskulpira njenih obveznosti. Storitev je dolžna plačevati, ne glede na to, ali odpadke odlaga ali ne, ter ne glede na to, koliko časa oz. dni na leto prebiva v svojem objektu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ( 1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Prvostopenjska ugotovitev, da v obravnavanem obdobju tožena stranka ni bila povzročiteljica odpadkov, je zato za pritožbeno sodišče danost. Gre za pravno odločilno dejstvo. Vprašanje logičnosti in prepričljivosti sklepanja, da v objektu, ki se ne uporablja, odpadki ne nastajajo, je stvar dokazne ocene, torej ugotovitve dejanskega stanja, ki ni predmet pritožbenega preizkusa. Razen tega velja opozoriti, da je pritožbena trditev, da je toženec objekt v vtoževanem obdobju lahko uporabljal občasno, pritožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati, ker tožeče stranka ni navedla, zakaj tega dejstva ni zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. čl. ZPP).

5. Ostali pritožbeni razlogi se nanašajo na pravilnost uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče soglaša z jezikovno razlago 22. in 23. čl. Odloka, da lastniki objektov v občini Moravče, ki v teh objektih nimajo stalnega bivališča in jih ne uporabljajo ter ne ustvarjajo komunalnih odpadkov, stroškov ravnanja z odpadki niso dolžni plačevati. Pritožba pravilno navaja, da ravnanje z odpadki ne predstavlja samo odvoza odpadkov, ampak vključuje celostno skrb za odpadke. Ker toženec v obravnavnem obdobju v občini Moravče odpadkov ni ustvarjal, ni dolžan plačevati niti odvoza niti ostalih stroškov, ki nastajajo s celostno skrbjo za odpadke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka s strani toženca predhodno seznanjena, da v vtoževanem obdobju, to je v času od 1.10. tekočega leta do 30.4. naslednjega leta, objekt ni bil v uporabi.

6. Že sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo, da judikati, na katere se tudi v pritožbenem postopku tožeča stranka sklicuje, niso uporabljivi, ker ne obravnavajo identičnega dejanskega stanu. Tako v odločbi ustavnega sodišča kot v odločbah višjih sodišč je zavzeto stališče, da se mora gospodinjstvo oz. posameznik, ki komunalne odpadke ustvarja, vključiti v organiziran sistem zbiranja, odvoza in odlaganja komunalnih odpadkov in to storitev plačevati. V obravnavni zadevi pa je ugotovljeno, da toženec v obravnavanem obdobju komunalnih odpadkov ni ustvarjal, ker objekta, v katerem nima prijavljenega stalnega bivališča, ni uporabljal. Ne gre torej za primerljiv dejanski stan. Pravilno je tudi prvostopenjsko opozorilo, da občine, ki na podlagi Zakona o varstvu okolja ravnanje z odpadki izvajajo kot obvezno javno službo, razmerja z uporabniki različno urejajo.

7. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu, ki ga opravi po uradni dolžnosti, nepravilnosti ni ugotovilo, je pritožba zavrnjena (353. čl. in 424. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.