Jedro

Tožnik je v spornem obdobju delal na delovišču v Avstriji in opravil določeno število nadur. Skladno s 3. členom ZDR-1 se ta zakon uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki imajo sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji, in pri njih zaposlenimi delavci, uporablja pa se tudi za delovna razmerja med tujimi delodajalci in delavci, sklenjena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na območju Republike Slovenije. Za stranki tega individualnega delovnega spora torej velja ZDR-1 in posledično tudi kolektivne pogodbe, veljavne na območju Republike Slovenije, torej tudi Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, po kateri tožniku za opravljene nadure pripada še dodatek v višini 30 % na uro. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo dodatek za nadurno delo za ure, ki so mu bile sicer plačane po urni postavki za navadne ure.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od julija 2012 do junija 2013 obračunati dodatek za nadurno delo ter izplačati opravljene nadure v višini 58,94 EUR bruto za mesec julij 2012, 52,39 EUR bruto za mesec avgust 2012, 49,11 EUR bruto za september 2012, 78,58 EUR bruto za november 2012, 209,55 EUR bruto za december 2012, 52,39 EUR bruto za januar 2013, 134,24 EUR bruto za februar 2013, 65,48 EUR bruto za marec 2013, 489,97 EUR bruto za april 2013, 357,08 EUR bruto za maj 2013 in 121,34 EUR bruto za junij 2013, od posameznih bruto zneskov obračunati ter plačati davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške tega postopka v višini 192,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožena stranka za obdobje od julija 2012 do junija 2013 ni dolžna obračunati dodatka za nadurno delo ter izplačati opravljenih nadur v skupnem bruto znesku 1.669,07 EUR ter od posameznih zneskov obračunati in plačati davkov in prispevkov v skladu z veljavno zakonodajo, niti zakonskih zamudnih obresti. Navaja, da tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti pravdnih stroškov. Predlaga razveljavitev sodbe. Pove, da sta imela tožnik in tožena stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki se nanaša na opravljanje del v tujini in na višino izplačil za opravljeno delo v tujini. Sklicuje se na aneks k pogodbi o zaposlitvi s tožnikom, v katerem je bil pisno dogovorjen kraj opravljanja del Avstrija in višina izplačila za delo 1.600,00 EUR na mesec. Navaja, da je tožnik aneks k pogodbi o zaposlitvi podpisal in s podpisom aneksa potrdil njegovo vsebino ter sprejel pogoje dela, ki veljajo za tuj trg. Navaja, da je podpisani aneks tožena stranka v času zaposlitve tožnika realizirala in se sklicuje na tabelo bruto plač, izplačil plač, ur, nadur in urnih postavk. V zvezi s tabelo navaja, da če izplačila, ki jih je tožnik prejel, delimo s skupnim številom opravljenih ur (ur iz plačilnih list in nadur skupaj), lahko izračunamo urno postavko, za katero tožnik navaja, da je bila dogovorjena med njim in toženo stranko (8,50 oziroma 9,00 EUR na uro). Trdi, da je iz te tabele razvidno, da je tožnik vse dogovorjeno tudi prejel, do napake je prišlo le v plači za mesec november 2012, pri kateri je bil tožnik dejansko oškodovan za 107,81 EUR izplačila. Predlaga izvensodni dogovor za odpravo te administrativne napake. Meni, da iz navedenega izhaja, da je tožnik dobil po dogovoru vsa obljubljena izplačila tudi za nadure in prilaga kopije plačilnih list za obdobje od julija 2012 do junija 2013 ter kopijo aneksa. Dalje navaja, da se 128. člen ZDR-1 glede višine dodatkov nanaša na opravljeno delo v Sloveniji. Meni, da iz veljavnih predpisov ne izhaja, kako zakonske določbe uporabljati na tujem trgu, na katerem mora tožena stranka upoštevati tudi tuje predpise in druga pravila, ki veljajo v državi napotitve delavcev. Trdi, da vse predpise, ki so navedeni in jih je treba spoštovati v Sloveniji, tožena stranka tudi upošteva, hkrati pa upošteva tudi predpise, ki veljajo v državi napotitve. Predlaga razveljavitev sodbe in naložitev stroškov v plačilo tožniku. Priglaša stroške sestave pritožbe, fotokopiranja, davka na dodano vrednost in sodne takse.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sicer navaja, da vlaga pritožbo zoper celotno sodbo, iz njene vsebine pa je razvidno, da se pritožuje zoper stroškovni del sodbe le v delu, ki se nanaša na nepriznane stroške postopka. Glede na to je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločalo s sodbo z dne 6. 11. 2014, v kateri je med drugim odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za obračun dodatka za nadurno delo (30 %) ter za plačilo za neplačane nadure za čas dela pri toženi stranki v skupni višini 1.669,07 EUR bruto. Po pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče s sklepom št. Pdp 119/2015 z dne 15. 7. 2015 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede dodatka za nadurno delo in neplačanih nadur ter stroškov postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo dodatek za nadurno delo in izplačilo opravljenih nadur na podlagi določbe 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) v povezavi z določbo 61. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 92/13 in nasl. – kolektivna pogodba).

7. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so: - da je tožnik dejansko delal na delovišču v Avstriji od julija 2012 do junija 2013 in opravil določeno število nadur, o katerih je vodil svojo evidenco, - da je tožnik v navedenem obdobju dobil plačane le navadne in praznične ure, ne pa nadur, - da je bila med strankama dogovorjena plača v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 7. 2012 v višini 1.600,00 EUR ter da je bilo ob tem ustno dogovorjeno plačilo v višini 8,50 oziroma 9,00 EUR na uro.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožniku plačala vse, kar mu je dolgovala. V predmetnem individualnem delovnem sporu tožena stranka ni prerekala trditev tožnika, da je opravljal nadurno delo, niti ni prerekala s strani tožnika zatrjevanega števila opravljenih nadur in tudi ni pravočasno ugovarjala vtoževani višini plačila za nadurno delo. Tožnik je za obdobje od julija 2012 do junija 2013 zahteval za nadure, ki so mu bile plačane kot navadne ure, plačilo 30 % dodatka po 61. členu navedene kolektivne pogodbe, za april in maj 2013 pa je zahteval še plačilo za 43 „zadržanih“ nadur, torej nadur, za katere sploh ni prejel plačila. Za te ure je zahteval plačilo v višini 130 % urne postavke v dogovorjeni višini neto 9,00 EUR.

9. V pritožbi tožena stranka ne nasprotuje trditvam tožnika o urni postavki, prav tako tudi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je tožnik opravil nadure, za katere zahteva 30 % dodatek. Tako izhaja tudi iz tabele, ki je del pritožbe. Sodišče prve stopnje mu je tako glede na ustni dogovor o neto urni postavki 8,50 EUR oziroma 9,00 EUR za obdobje od aprila 2013 dalje pravilno prisodilo 30 % dodatek v višini 2,55 EUR neto oziroma 2,70 EUR neto na naduro, ki je bila sicer že plačana v okviru plačila za redno delo oziroma kot navadna ura, kot izhaja tudi iz razpredelnice tožene stranke v pritožbi.

10. Neutemeljeno pa se tožena stranka sklicuje na to, da ker so bile navedene ure opravljene v Republiki Avstriji, za njihovo plačilo slovenski predpisi ne veljajo. Skladno s 3. členom ZDR-1 se ta zakon uporablja za delovno razmerje med delodajalci, ki imajo sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji, in pri njih zaposlenimi delavci, uporablja pa se tudi za delovno razmerje med tujimi delodajalci in delavci, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi na območju Republike Slovenije. Za stranki tega individualnega delovnega spora torej velja ZDR-1 in posledično tudi kolektivne pogodbe, veljavne na območju Republike Slovenije, torej tudi zgoraj citirana kolektivna pogodba, po kateri tožniku za opravljene nadure pripada še dodatek v višini 30 % na uro. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo dodatek za nadurno delo za ure, ki so mu bile sicer plačane po urni postavki za navadne ure.

11. V zvezi s prisojenim plačilom za še ne plačane („zadržane“) nadure, katerih plačilo je tožnik zahteval za april 2013 (22) in maj 2013 (21), pritožba posebnih razlogov nima (navedene niso niti v tabeli), zato je pritožbeno sodišče napravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotavlja, da je tudi v tem delu sodba pravilna in zakonita. Ker tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni prerekala števila opravljenih nadur (poleg po tarifi za navadne ure plačanih 307 ur še 22 opravljenih in neplačanih „zadržanih“ nadur v aprilu 2013 in 21 v maju 2013), je treba to dejstvo skladno z določbo prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznano. Glede na urno postavko, ki je med strankama veljala v tem času (neto 9,00 EUR na uro) ter glede na dejstvo, da za nadure tožniku pripada še 30 % dodatek, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku bruto znesek, ki ga je tožnik zaradi pravilne postavitve tožbenega zahtevka izračunal iz neto zneska dodatka za eno naduro (30 % od 9,00 EUR je 2,70 EUR neto). Za april 2013 poleg 30 % dodatka za 46 nadur v bruto višini 159,47 EUR (kar je „obruteni“ znesek dodatka glede na dogovorjeno neto urno postavko 9,00 EUR: 46x2,70 EUR=124,20 EUR) tožniku pripada še plačilo za 22 nadur v višini 330,50 EUR (kar je „obruteni“ znesek 130-odstotne urne postavke 9,00 EUR: 22x11,70 EUR=257,50 EUR). Za maj 2013 pa mu poleg 30 % dodatka za 12 nadur v višini 41,60 EUR („obruteni“ znesek neto zneska 12x2,70=32,40 EUR) pripada še plačilo za 21 nadur v višini 315,48 EUR („obruteni“ znesek neto zneska 21x11,70 EUR=245,70 EUR).

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se je aneks z dne 2. 7. 2012 nanašal tudi na plačilo nadur, saj iz njega izrecno izhaja, da se nanaša na osnovno plačo tožnika glede na predviden delovni učinek in ob normalnih delovnih pogojih oziroma normalnih delovnih mesečnih obveznih urah, pri čemer tudi dodatek za nadure ni omenjen v tem aneksu in tako ni zajet v dogovorjeni mesečni plači 1.600,00 EUR. Glede na navedeno je sklicevanje na aneks brezpredmetno.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika v zvezi z nadurnim delom, glede na siceršnji uspeh strank tega postopka pa je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Tožena stranka konkretnih trditev v zvezi z odločitvijo o stroških ne navaja, zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. O priglašenih stroških je sodišče prve stopnje odločilo skladno z določbami ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) skladno z doseženim uspehom strank glede na vse zahtevke tožnika, o katerih je bilo delno odločeno že s prvo sodbo sodišča prve stopnje z dne 6. 11. 2014 v povezavi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča z dne 15. 7. 2015. Tožnik je tako pravilno dolžan toženi stranki povrniti le 192,81 EUR.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).