20. 1. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Skupne uprave Medobčinskega inšpektorata in redarstva, na seji 20. januarja 2022

odločilo:

Za odločanje o zahtevku za povrnitev stroškov postopka o prekršku je pristojno Okrajno sodišče v Cerknici.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Cerknici je s sodbo št. ZSV 141/2020 z dne 23. 7. 2021 ugodilo kršiteljevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Skupne uprave Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Vrhnika, Brezovica, Dobrova - Polhov Gradec, Gorenja vas - Poljane, Žiri, Borovnica, Log - Dragomer in Horjul (v nadaljevanju prekrškovni organ), postopek o prekršku zoper kršitelja ustavilo in odločilo, da stroški postopka iz prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) bremenijo proračun. Po vročitvi sodbe je kršitelj 9. 9. 2021 podal zahtevek za povrnitev vseh potnih stroškov, ki naj bi mu nastali zaradi prihodov na naroke, na katerih je sodišče obravnavalo njegovo uspešno zahtevo za sodno varstvo.

2.Okrajno sodišče v Cerknici se je s sklepom št. ZSV 141/2020 z dne 12. 11. 2021 izreklo za nepristojno za odločanje o navedenem zahtevku. Za odločanje naj bi bil pristojen prekrškovni organ na podlagi drugega odstavka 58. člena ZP-1, ki naj bi glede stroškov postopka napotoval na smiselno uporabo določb ZP-1 o rednem sodnem postopku o prekršku. Stališče prekrškovnega organa, da naj bi bila pristojnost okrajnega sodišča določena v 163. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) in da naj prekrškovni organ ne bi imel pravne podlage za odločanje o spornem zahtevku, naj bi bilo zato zmotno. Prekrškovni organ naj bi moral po prejemu zahtevka za povrnitev stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za sodno varstvo, smiselno uporabiti 143.–148. člen ZP-1, ki urejajo vprašanja stroškov postopka. Stroške postopka z zahtevo za sodno varstvo naj bi bilo glede na tretji odstavek 59. člena ZP-1, po katerem se v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, treba obravnavati kot stroške pritožbenega postopka. Zato naj bi bilo treba smiselno uporabiti tudi prvi odstavek 147. člena ZP-1, da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče v skladu s 143.–146. členom ZP-1, pri čemer naj bi bil na tej podlagi za odločanje o stroških pristojen odločati (tudi) prekrškovni organ kot prvostopenjski organ. Edini pogoj, ki naj bi moral biti za to izpolnjen, naj bi bil, da je tisti, ki ima pravico podati zahtevek za povrnitev stroškov, slednjega s podatki o njihovi višini podal v roku treh mesecev od dneva, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba ali sklep, s katerim je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 145. člena ZP-1). Taka ureditev naj bi omogočala instančno odločanje o priglašenem zahtevku, ki je bil podan po koncu postopka z zahtevo za sodno varstvo, saj naj bi moralo biti glede na ustavnosodno presojo pri odločanju o zahtevku kršitelja zagotovljeno tudi uresničevanje ustavnih pravic do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave (sodišče se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. P-3/19 z dne 18. 9. 2019).

3.Prekrškovni organ je sprožil spor glede pristojnosti. Podlago za pristojnost sodišča za odločitev o spornem zahtevku za povrnitev stroškov naj bi predstavljal 163. člen ZPP, po katerem o zahtevku stranke za povrnitev stroškov odloči sodišče. Sodišče naj bi bilo pristojno tudi zato, ker naj bi stroški, ki so predmet odločanja, nastali izključno v sodnem postopku, pri čemer naj bi sodišče razpolagalo tudi z vsemi podatki, ki so potrebni za odločitev.

B.

4.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen.

5.Stališče prekrškovnega organa, da naj bi bilo za določitev pristojnosti treba uporabiti določbe ZPP, je zmotno. V hitrem postopku o prekršku se po drugem odstavku 58. člena ZP-1 glede stroškov postopka smiselno uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. Gre za 143.–149. člen ZP-1. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZP-1 se v sodbi o prekršku določi, kdo plača stroške postopka in kolikšni so, v skladu z drugim odstavkom 145. člena ZP-1 pa se, če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, izda poseben sklep o stroških postopka. Zahtevek s podatki o višini stroškov postopka, ki je bil ustavljen, se lahko po tretjem odstavku istega člena poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročena tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. Glede stroškov v postopku s pravnimi sredstvi prvi odstavek 147. člena ZP-1 določa, da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče v skladu s 143.–146. členom ZP-1.

6.Okrajno sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zahtevi za sodno varstvo kršitelja, pri čemer je slednji ugodilo, postopek o prekršku je ustavilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Spor glede pristojnosti je tako nastal le glede tega, kateri organ mora odločiti o višini stroškov, ki jih je kršitelj priglasil po zaključenem postopku o prekršku. Gre za položaj iz drugega odstavka 145. člena ZP-1, ko je treba po pravnomočno končanem postopku o prekršku izdati poseben sklep o višini priglašenih stroškov, pri čemer pa navedeni člen ne določa za to pristojnega organa.[1] Glede na to, da gre za odločanje o stroških, ki so nastali pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, in da sodišče o njej odloča v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1[2] ob smiselni uporabi določb pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, je treba smiselno uporabiti prvi odstavek 147. člena ZP-1, ki določa, da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče. Pri tem je treba besedno zvezo "višje sodišče" razlagati kot sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, to pa je v obravnavanem primeru okrajno sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo. Prav tako so stroški, katerih plačilo zahteva kršitelj, nastali pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo. Ob upoštevanju vsega navedenega je po presoji Ustavnega sodišča za odločanje o spornem zahtevku pristojno Okrajno sodišče v Cerknici.

7.Ustavno sodišče je v odločbi št. P-3/19 odločilo, da je za odločanje o predlogu osebe za oprostitev plačila stroškov postopka, konkretno sodne takse, pristojen prekrškovni organ. V tej zadevi je Ustavno sodišče med drugim poudarilo pomen instančnega odločanja, vendar izrecno samo v zvezi z vprašanjem plačila sodne takse, saj pomenijo zakonske določbe o oprostitvi plačila sodnih taks, o pogojih za oprostitev in o dokazovanju teh pogojev način uresničevanja pravic do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravnega sredstva (25. člen Ustave). Obravnavana zadeva se zato od citirane zadeve pomembno razlikuje. Pri odločanju o oprostitvi plačila stroškov postopka, med katere spada tudi sodna taksa, se namreč ugotavlja zlasti, ali bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje storilca ali tistih oseb, ki jih je storilec dolžan preživljati, od česar je odvisno uresničevanje pravic iz 23. in 25. člena Ustave tistih posameznikov, ki so v šibkejšem socialnem položaju.[3] V obravnavani zadevi pa gre zgolj za odločanje o priglašenih stroških, pri čemer je bilo tudi o tem, kdo je dolžan stroške nositi, že odločeno. Zato navedeno stališče iz odločbe št. P-3/19 ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi. Po ustavnosodni presoji iz pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne izhaja zahteva, da bi moralo zoper odločitev o stroških, ki bi bila prvič sprejeta pri instančnem odločanju, vselej obstajati pravno sredstvo.[4]

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Podobno ureditev, kot je tista iz prvega odstavka 147. člena ZP-1, vsebuje tudi Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), saj prvi odstavek 98. člena ZKP predpisuje, da o dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče v skladu z 92.–97. členom ZKP. Vendar je v kazenskem postopku za izdajo posebnega sklepa o stroških izrecno pristojno sodišče prve stopnje, saj na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP, če o višini stroškov ni zadosti podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Podobnih posebnih določb o pristojnosti za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka pa ZP-1 ne vsebuje.

[2]Ta namreč določa: "(3) Kolikor v tem poglavju ni drugače določeno, se v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku."

[3]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-745/03 z dne 11. 3. 2005, 3. točka obrazložitve, ter odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 89/13), 13. točka obrazložitve, in št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018 (Uradni list RS, št. 35/18, in OdlUS XXIII, 7), 16. točka obrazložitve.

[4]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-188/01 z dne 25. 3. 2002, 2. točka obrazložitve.