Jedro

Domneva, zajeta v 23. členu SZ-1, da so posebni skupni deli večih večstanovanjskih stavb skupna lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi, je vzpostavljena zgolj v primeru, da je skupna lastnina v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe, vknjižena v zemljiški knjigi.

Posledica odpovedi je, da preneha trajno ravnanje in nadomestilo zanj (v obravnavanem primeru je tako prenehala obveznost tožečih strank mesečno plačevati določena sredstva na račun, namenjen vzdrževanju kotlovnice, in obveznost tožene stranke zbirati ta sredstva). V takšnih primerih ima upnik pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala. A contrario to pomeni, da lahko vsak zahteva od nasprotne stranke vračilo tistega, kar je na podlagi pogodbene obveznosti dal, pa v zameno ni dobil nasprotne izpolnitve.

V dani situaciji gre za primer s tožbo dogovorjene solidarnosti upnikov – tožeče stranke so s svojimi dejanji (postavitvijo tožbenega zahtevka) pokazale voljo, da proti tožencu nastopijo kot solidarni upniki. S tako postavljenim tožbenim zahtevkom so si torej izbrale način poplačila svoje terjatve. Tožena stranka pa zoper odločitev sodišča prve stopnje v tem delu niti nima pravnega interesa za vložitev pritožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje, v zvezi s popravnim sklepom, v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, v zvezi s popravnim sklepom, odločilo, da je tožena stranka dolžna nerazdelno povrniti 2. do 35. tožeči stranki znesek 13.720,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 3.402,00 EUR pravdnih stroškov 2. do 35. tožeče stranke (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeče stranke v pravočasnem odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlagajo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka izpostavlja, da je za odločitev v obravnavanem sporu potrebno najprej ugotoviti, ali so 2. do 35. tožeča stranka (v nadaljevanju tožeče stranke), skupaj z etažnimi lastniki ostalih stanovanjskih stavb v soseski P., skupni lastniki sporne kotlovnice. Svoje prepričanje, da je temu tako, utemeljuje na dveh pravnih podlagah. Trdi, da so tožeče stranke lastninsko pravico pridobile 1) na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in 2) po določbah Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1).

Glede pridobitve lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL Nesporno je kot lastnik nepremičnine, na kateri stoji kotlovnica, v zemljiško knjigo vpisana občina Kamnik, in sicer na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu zazidalnih stavbnih zemljišč in 3. člena ZLNDL. To pomeni, da je slednja pred uveljavitvijo omenjenega zakona (vsaj formalno) imela tudi pravico do uporabe sporne nepremičnine. V sistemu družbene lastnine se je ta pravica lahko prenašala izvenknjižno (torej brez vpisa v zemljiško knjigo). Vrhovno sodišče je njen obstoj vezalo na njeno dejansko izvajanje (npr. v odločbi II Ips 664/2001). Pravica do uporabe je bila namreč zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija in je bila zato neločljivo in organsko vezana na njeno ekonomsko bistvo – odsotnost posesti je tako to pravico lahko izključila (VS RS II Ips 559/2005). Prav obstoj takšne situacije (ko zemljiškoknjižni imetnik pravice te ni izvrševal in jo je zato izgubil) zatrjuje tožena stranka, ko navaja, da je kotlarna kot funkcionalni objekt služila potrebam etažnih lastnikov v soseski P. in je bila za te potrebe tudi zgrajena. Svojih navedb, da je bila sporna kotlarna grajena kot skupni del vseh stanovanjskih stavb v tej soseski (v katero je vključena tudi stanovanjska stavba na naslovu S.) pa z ničemer ne dokaže (ne predloži gradbenega dovoljenja ali druge dokumentacije iz katere bi izhajalo kdo, kdaj in zakaj (na kakšni podlagi) je kotlovnico zgradil). Nesporno je sicer, da so se tako prebivalci večstanovanjske stavbe na S. kot uporabniki drugih stavb v soseski P. ob uveljavitvi ZLNDL ogrevali preko sporne kotlovnice in da so v tistem obdobju tudi plačevali stroške njenega vzdrževanja. To pa še ne dokazuje, da so imeli tudi pravico do uporabe kot absolutno, stvarnopravno pravico, ki bi se z uveljavitvijo ZLNDL spremenila v lastninsko pravico. Iz navedb tožene stranke, podanih v postopku na prvi stopnji, namreč ni mogoče razbrati niti kdo je sporno kotlovnico zgradil, niti ali je bilo to storjeno na podlagi pravice do uporabe ali pa je imel graditelj le omejeno (relativno) pravico zgolj za njeno izgradnjo (1). Tako tožena stranka ni uspela dokazati imetništva pravice do uporabe in posledično pridobitve lastninske pravice tožnikov na podlagi določb ZLNDL.

Glede nastanka skupne lastnine po določbah SZ-1 Domneva, zajeta v 23. členu SZ-1 (na katero se sklicuje tožena stranka), da so posebni skupni deli večih večstanovanjskih stavb skupna lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi, je vzpostavljena zgolj v primeru, da je skupna lastnina v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe, vknjižena v zemljiški knjigi (tako VSL v sodbi I Cp 770/2013). V obravnavanem primeru takšna situacija ni podana. Vse navedbe v zvezi s tem, da omenjena nepremičnina že po samem zakonu predstavlja posebni skupni del, so tako neutemeljene. Tožena stranka bi morala dokazati, da so izpolnjeni pogoji za nastanek skupne lastnine – torej, da je bila kotlovnica zgrajena z namenom zadovoljevanja potreb etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu S. in da je bila njena izgradnja financirana iz sredstev teh etažnih lastnikov oziroma njihovih pravnih prednikov (1. in 2. odstavek 23. člena SZ-1). V zvezi s tem tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala zadostnih trditev. Prav tako ni prerekala trditev tožečih strank, da je bila sporna kotlarna zgrajena že v letu 1975, stanovanjska stavba na S. pa šele leta 1991, kar jasno kaže na to, da namen gradnje kotlovnice ni mogel biti zadovoljevanje potreb etažnih lastnikov te stavbe in da slednja tudi ni mogla biti grajena iz njihovih sredstev. V pravdnem postopku mora vsaka stranka navesti dejstva na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze zanje (212. člen ZPP). Ker tožena stranka v zvezi z izpolnjenostjo pogojev po 23. členu SZ-1 ni navedla ustreznih trditev, je bilo potrebno njene ugovore v tej smeri oceniti kot neutemeljene in zaključiti, da skupna lastnina etažnih lastnikov tudi na tej podlagi ni nastala. Navedbe, da so izgradnjo kotlovnice plačali etažni lastniki in sicer, da je bila slednja vključena v ceno stanovanj, je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi. Pri tem zanje ni ponudila nobenih dokazov, hkrati pa tudi ni navedla (in še manj izkazala), da teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku na prvi stopnji. Skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP gre zato za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

V 1. odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je postavljena domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je kot takšen vpisan v zemljiško knjigo. Tožena stranka v obravnavanem primeru te domneve ni izpodbila. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeče stranke niso (skupni) lastniki kotlovnice in posledično niso po zakonu zavezani za njeno vzdrževanje, je tako pravilna. Tožeče stranke so bile za plačevanje prispevkov za vzdrževanje kotlovnice zavezane s pogodbo o upravljanju kotlarne in opravljanju del s področja ogrevanja soseske P. (priloga A21 in A26). Takšna pogodba predstavlja trajno dolžniško razmerje. Slednje je prenehalo z odpovedjo tožečih strank, dne 29. 5. 2009. Posledica odpovedi je, da preneha trajno ravnanje in nadomestilo zanj (v obravnavanem primeru je tako prenehala obveznost tožečih strank mesečno plačevati določena sredstva na račun, namenjen vzdrževanju kotlovnice, in obveznost tožene stranke zbirati ta sredstva). Prenehanje pa ne vpliva na druge pravice in dolžnosti strank. Z njim lahko nastane vrnitvena obveznost (2). Skladno s 6. odstavkom 333. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima v takšnih primerih upnik pravico zahtevati od dolžnika tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala. A contrario to pomeni, da lahko vsak zahteva od nasprotne stranke vračilo tistega, kar je na podlagi pogodbene obveznosti dal, pa v zameno ni dobil nasprotne izpolnitve.

Tožeče stranke so sredstva, katerih povračilo zahtevajo, plačevale kot akontacije na poseben račun, namenjen zbiranju sredstev za vzdrževanje in obratovanje kotlovnice (ki ga je vodila tožena stranka ločeno od drugih sredstev). Gre za sredstva iz naslova obratovanja in vzdrževanja, ki so se lahko porabljala zgolj za ta namen, ne predstavljajo pa rezervnega sklada v smislu določb SZ-1 (63. člen SZ-1 in 4. alineja 4. odstavka 118. člena SPZ). Neprerekano dejstvo je, da so v trenutku odstopa od pogodbe na tem računu ostala sredstva v višini kot jo opredeljujejo tožeče stranke. Iz tega izhaja, da so tožeče stranke sredstva vplačale, potreba po njihovi uporabi pa ni nastala. Ker po odpovedi pogodbe tožeče stranke niso več zavezane za vzdrževanje kotlovnice, tožena stranka pa ne zatrjuje, da bi sredstva potrebovala za opravo vzdrževalnih del, ki izhajajo še iz obdobja veljavnosti pogodbe, jim je vplačana, a ne porabljena sredstva, dolžna vrniti.

Glede višine tožbenega zahtevka Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano prerekala višine vtoževane terjatve – ni prerekala navedb tožečih strank o tem koliko sredstev je po odpovedi pogodbe o upravljanju ostalo na računu, na katerem so se le-ta zbirala in o tem po kakšnem ključu so etažni lastniki ta sredstva plačevali. Prav tako ni prerekala izračuna višine sredstev, ki jih je dolžna povrniti tožečim strankam – trdila ni niti, da takšna sredstva niso bila vplačana (takšni ugovori zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote). Tožečim strankam tako plačil in njihove višine ni bilo potrebno dokazovati (2. odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je posledično pravilno zaključilo, da je zahtevek utemeljen tudi po višini.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da tožeče stranke niso upravičene do solidarnega plačila terjatve. Res je sicer, da gre za deljivo obveznost (1. odstavek 393. člena OZ). Kadar je v takšnih primerih na upniški strani več oseb, so te solidarni upniki le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena (solidarnost na upniški strani se ne domneva – 406. člen OZ). Res je tudi, da v obravnavanem primeru zakon ne daje podlage za solidarnost in da tudi tovrsten dogovor ni bil izrecno zatrjevan. Vendar pa gre v dani situaciji po oceni pritožbenega sodišča za primer s tožbo dogovorjene solidarnosti upnikov – tožeče stranke so namreč s svojimi dejanji (postavitvijo tožbenega zahtevka) pokazale voljo, da proti tožencu nastopijo kot solidarni upniki. S tako postavljenim tožbenim zahtevkom so si torej izbrale način poplačila svoje terjatve. Tožena stranka pa zoper odločitev sodišča prve stopnje v tem delu niti nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Dejstvo, da mora tožečim strankam prisojeni znesek plačati solidarno v bistvu pomeni zgolj, da lahko izvršitev plačila zahteva katerikoli tožnik. Tožena stranka je v povsem enakem položaju, kot če bi morala plačati vsaki od tožečih strank posamične dele istega zneska (tožeče stranke so jasno opredelile, kakšen del terjatve odpade na posameznega tožnika, tožena stranka pa njihovih trditev v zvezi s tem ni obrazloženo prerekala - zgolj navedba, da sama razpolaga s podatki o tem, kolikšen znesek je vsak od njih dejansko plačal, namreč ne pomenit utemeljenega ugovora) (3).

Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, hkrati pa niso podane niti kršitve na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve, zato stroškovno ni bil potreben. Posledično mora vsaka stranka sama kriti svoje pritožbene stroške (155. člen v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Navedbe, da je kotlovnica vključena v zazidalni načrt soseske P. in da je ni gradila občina K., so nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP), ki jih višje sodišče ni presojalo.

(2) M. Juhart in drugi: OBLIGACIJSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM (splošni del), II. knjiga, str. 443. (3) Primerjaj odločbi VSL sklep I Cp 2434/2011 in VSL sodba in sklep I Cpg 915/2006.