Jedro

Posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na to, da je izvoljeni predstavnik intersne organizacije kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom (58. člen ZIntPK), je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja tudi njen član.

S strani skupščine izrecno pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe (ki je organizirana v skladu z ZGD-1 in ima zakonitega zastopnika, kot ga določa zakon), tako ne izpolnjuje pogojev za delovanje kot izvoljeni predstavnik v smislu četrtega odstavka 58. člena ZIntPK.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper Ugotovitve o konkretnem primeru v zadevi nedovoljenega lobiranja osebe, ki po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije1 ni upravičena izvajati dejanja lobiranja (v nadaljevanju Ugotovitve o konkretnem primeru) št. 06213-1/2018/25 22009 z dne 13. 6. 2019. Toženka je v navedenih Ugotovitvah o konkretnem primeru ugotovila, da je tožnik v tam navedenih točno določenih dneh pri tam poimensko navedenih osebah opravljal dejanja lobiranja, čeprav ni vpisan v register lobistov in ni izvzet iz obveznosti registracije, z namenom vplivanja na Zakon o davku na tonažo (v nadaljevanju ZDTon) in da ni upravičen izvajati dejanja lobiranja ter je s tem kršil prvi in četrti odstavek 58. člena Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) in torej nezakonito lobiral. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče med drugim poudarilo, da tožnik ugotovitvam toženke glede vsebine zapisov o lobističnih stikih oziroma glede vsebine obravnavanih stikov ni nasprotoval. Pojasnilo je, da tožnik kot član nadzornega sveta zastopa interese družbenikov in torej ni izvoljeni predstavnik družbe. V družbi tudi ni bil zaposlen in ni bil njen zakoniti zastopnik. Torej ne gre za izjemo pa četrtem odstavku 58. člena ZIntPK. Pritrdilo je tudi toženkinemu stališču, da glede na vsebino zapisov ni opozarjal na protiustavnost ZDTon oziroma da, tudi kolikor je to počel, to očitno ni predstavljalo izključnega oziroma prevladujočega zavzemanja za odpravo protiustavnosti ZDTon, zato ne gre za izjemo po 56.a členu ZIntPK. Pri tem je navedlo še svoje nestrinjanje s toženko, da ta izjema velja le za nevladne organizacije.

3. Tožnik je zoper sodbo vložil predlog za dopustitev revizije, kateremu je Vrhovno sodišče delno ugodilo ter s sklepom X DoR 137/2022-5 z dne 13. 7. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanj: 1.) "Ali mora posameznik, da bi spadal pod izjemo od lobiranja po 56.a členu ZIntPK (pri stikih z državnimi organi pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin), uveljavljati izključno navedena sistemska vprašanja, ali pa lahko ob tem hkrati izpostavlja tudi interese svoje interesne skupnosti?" in 2.) "Ali s strani skupščine izrecno pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe, spada pod izjemo iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK?"

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je v skladu s tem sklepom vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijani akt razveljavi, oziroma podrejeno, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

5. Revident v reviziji najprej poudarja, da je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi na več mestih celo pritrdilo njegovim navedbam glede interpretacije izjeme lobiranja po 56.a členu ZIntPK ter da se je zavzemal za odpravo protiustavnosti zakona, kljub temu pa je sprejelo "napačen materialnopravni zaključek", da se ni izključno ali pretežno zavzemal za odpravo protiustavnosti ZDTon in zato ti stiki ne sodijo v navedeno izjemo. Revident navaja, da je z državnimi organi vzdrževal stike kar devet mesecev in tudi sami lobiranci so menili, da spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, saj se je zavzemal za sistemsko rešitev glede protiustavnega zakona, prav tako so menili, da izpolnjuje pogoje za izjemo od registracije po četrtem odstavku 58. člena ZIntPK, saj je deloval kot izvoljeni predstavnik interesne organizacije in se mu zato za dejavnost lobiranja ni bilo potrebno registrirati v register lobistov. Zato ne more iti za nedovoljeno lobiranje po ZIntPK in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Navaja, da je lobiranec dolžan stik prepoznati kot lobističen oziroma je ob stiku z lobistom dolžan ugotoviti status lobista ter ima dolžnost zavrniti lobistični stik, če ugotovi oziroma zazna kršitve določb ZIntPK. V lobistični stik lahko privoli le po predhodnem preverjanju ali je lobist vpisan v register, razen če gre za neregistriranega lobista, ki izpolnjuje pogoje za izjemo od registracije. Poudarja, da so po vsebini njegovi stiki z vladnimi uslužbenci bili usmerjeni tudi v reševanje sistemske problematike protiustavnosti ZDTon (slednji je bil kasneje res razveljavljen), čemur pritrjuje tudi Upravno sodišče. Na začetku postopka za spremembo ZDTon je predlagatelj zakona sodeloval z zainteresirano javnostjo in pozival k podaji pripomb in mnenj. Revident je tako v imenu družbe A. in kot njen izvoljeni predstavnik stopil v nejavni stik z nekaterimi predstavniki državnih organov in nosilcev javnih pooblastil z namenom predstaviti in pojasniti stališča družbe A. do nameravane spremembe ZDTon ter opozoriti na širše kršitve ustavno varovanih pravic. Na ta način je kot predstavnik interesne organizacije skušal državnim organom predstaviti svoj vidik, vendar na področju, ki se neposredno nanaša na širša sistemska vprašanja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v splošno in ne le svojo korist. Vsakršen zaključek, da je revident izvajal lobistične stike, je tako napačen. Revidentovo delovanje skladno s 56.a členom ZIntPK ne sodi med lobiranje po določbah tega zakona.

7. Sodišče tudi neutemeljeno problematizira, da se ni pretežno ali izključno ukvarjal z vprašanji neustavnosti, saj zakon tega vprašanja (pretežnosti, izključnosti) sploh ne omenja niti ne opredeljuje minimalnega ali maksimalnega razmerja med vprašanji neustavnosti in drugimi vprašanji. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pravilno interpretira sporno vprašanje materialnega prava, ki je bilo dopuščeno, saj meni, da lahko posameznik, da bi spadal pod izjemo od lobiranja po 56.a členu ZIntPK, uveljavlja poleg sistemskih vprašanj hkrati tudi interese svoje interesne skupnosti. Zato zgolj na podlagi dejstva, da je poleg sistemskih vprašanj hkrati uveljavljal tudi interese svoje interesne skupnosti, stiki z državnimi organi še niso pridobili popolnoma drugačne, to je lobistične pravne narave.

8. Glede izjeme od registracije, to je vpisa lobista v register, revident poudarja, da je stališče Upravnega sodišča, da člani nadzornega sveta ne predstavljajo družbe temveč družbenike, da ni bil zaposlen v družbi A., niti ni bil njen zakoniti zastopnik in zato ne spada pod izjemo iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK, skrajno formalistično. Ob izvolitvi na mesto namestnika predsednika nadzornega sveta družbe A. mu je bilo namreč izrecno dano pooblastilo, da v imenu skupine družbe A. analizira problematiko ZDTon ter "predlaga rešitve za ugodno rešitev za skupino družbe A.". V istem sklepu ga je nadzorni svet označil za pooblaščenega člana, torej je imel celo izrecno dano pooblastilo nadzornega sveta, na podlagi katerega je stopil v stik z vladnimi uslužbenci. Iz vseh zapisov o stikih je tudi razvidno, da je bilo vsem udeležencem jasno, zakaj jih je kontaktiral in da deluje v imenu družbe A., udeleženci stikov so ga celo označili, da je zakoniti zastopnik oziroma izvoljeni predstavnik družbe. Z izpodbijano sodbo je sodišče tako pooblaščenega člana nadzornega sveta postavilo v enak položaj kot da gre za tretjo, zunanjo osebo. Dejstvo, da je člana nadzornega sveta izvolila skupščina družbenikov, bi moralo presojati v luči, da pravzaprav skupščina zasleduje enake interese kot družba. Zato je materialno pravo tudi v tem delu napačno uporabljeno.

9. Na revizijo je toženka vložila odgovor, v katerem Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne. V zvezi s prvim pomembnim pravnim vprašanjem poudarja, da so v 56.a členu ZIntPK določene izjeme lobiranja, to je, da med lobiranje po določbah tega zakona ne sodijo posamezna delovanja z namenom vplivanja na odločanje državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjeme temeljijo na ustavno zagotovljeni pravici do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Pred uzakonitvijo teh izjem so v praksi obstajale različne interpretacije definicije lobiranja, saj je skladno s takrat veljavnim zakonom lobiranje kot nejavno vplivanje na odločanje lahko opravljala zgolj oseba, registrirana kot lobist, s čimer so bili posamezniki in civilne družbe primorani se registrirati kot lobisti ali najeti registrirane lobiste. Zakonodajalec je s temi izjemami jasno določil, da zakonske določbe glede lobiranja ne omejujejo posameznikov in civilne družbe v prizadevanjih za uresničevanje ustavnega načela demokratičnosti in ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, in sicer na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za sistemsko vprašanje, ki se nanaša na krepitev pravne države, demokracije ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je mogoče šteti le taka vprašanja, ki po vsebini in obsegu presegajo interese ali koristi posameznikov. Če se torej vplivanje lobista na odločitev lobiranca nanaša na poslovne interese interesne organizacije, za katero deluje lobist, ne gre za izjemo lobiranja po 56.a členu ZIntPK. Ta člen je bil dodan, da bi tudi nevladnim organizacijam olajšal izvajanje nejavnih vplivov in se je torej primarno nanašal na delovanje organizacij civilne družbe in ne na poslovne subjekte.

10. Posamezni stik sodi v to izjemo le v tistem delu, v katerem se v celoti nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V delu, ko pa se delovanje neposredno ne nanaša na ta sistemska vprašanja, ampak je namen vplivanja v iskanju ugodnejše rešitve za konkretno interesno organizacijo, pa se delovanje ne more uvrščati pod izjemo lobiranja po 56.a členu ZIntPK. V okviru posameznega stika z lobirancem se lahko namreč vpliva na več različnih predpisov oziroma na več različnih področjih in posameznega stika z lobirancem z vidika uveljavljanja izjeme po 56.a členu ZIntPK ni mogoče obravnavati kot celote. Ali gre za to izjemo, je treba presojati po dejanski vsebini vsake posamezne zahteve interesne organizacije in ne po lobističnem stiku, na primer sestanku v celoti. Toženka je očitala devet primerov nezakonitega lobiranja in svojo oceno utemeljila z vsebino prejetih zapisov o lobističnih stikih. Tudi Upravno sodišče je presojalo konkretne lobistične stike na podlagi vsebine teh stikov oziroma dejanskih zahtev in predlogov revidenta ter jasno ugotovilo, da ne predstavljajo navedene izjeme.

11. V zvezi z drugim dopuščenim pravnim vprašanjem toženka poudarja, da ZIntPK loči med registriranim oziroma profesionalnim lobistom in neregistriranim oziroma neprofesionalnim lobistom. Neregistriranemu lobistu se ni treba vpisati v register, da bi lahko izvajal dejanja lobiranja, vendar ima pri tem absolutno omejitev, to je, da lahko lobira samo za interesno organizacijo, v kateri je zaposlen oziroma je njen zakoniti zastopnik ali njen izvoljeni predstavnik. Zakoniti zastopnik je oseba, katere upravičenost za zastopanje druge osebe temelji neposredno na zakonu. Izjema glede izvoljenega predstavnika pa se nanaša na tiste interesne organizacije, ki nimajo zakonsko določenih zakonitih zastopnikov, na primer sindikati, zveze društev in razna združenja ter zadruge. Če bi pojem izvoljenega predstavnika razlagali širše, bi to pomenilo, da je tak izvoljen predstavnik lahko dejansko kdorkoli, torej tudi tretja oseba, ki z interesno organizacijo ni neposredno povezana. Taka interpretacija bi dejansko omogočala, da lahko interesne organizacije z dajanjem pooblastil komurkoli širijo krog oseb, ki jih je zakonodajalec opredelil kot izjemo in jih zato (kot izjeme) tudi taksativno naštel (četrti odstavek 58. člena ZIntPK). Ker gre za izjemo, je treba to razlagati restriktivno. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) jasno določa in razmejuje pristojnosti skupščine, nadzornega sveta in uprave družbe. Izrecno določa, da družbo zastopa in predstavlja uprava, pristojnosti nadzornega sveta pa so posebej določene, in sicer nadzorni svet nadzoruje vodenje poslov družbe, vodenja poslov družbe se ne more prenesti na nadzorni svet, skupščina pa ne more odločati o vprašanjih vodenja poslov. Družbo tako v skladu z 266. členom ZGD-1 zastopa in predstavlja uprava, pristojnost nadzornega sveta pa je nadzorovanje vodenja poslov. Skupščina tako ne more odločati o vprašanjih vodenja poslov in tudi ne more samostojno, mimo volje uprave izdajati pooblastil za zastopanje družbe. Ob tem je povsem irelevantno navajanje revidenta, da je imel pooblastilo nadzornega sveta za analiziranje problematike ZDTon in predlaganje rešitev za skupino družbe A., saj to pooblastilo izrecno ne zajema izvajanja lobiranja pri vladnih uslužbencih, prav tako ne more nadomestiti kogentnih določb zakona.

**K I. točki izreka** **Presoja v zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem**

12. ZIntPK v 56. členu določa, da lahko lobiranje opravljajo samo registrirani lobisti, razen izjem, določenih v četrtem odstavku 58. člena tega zakona. V 56.a členu ZIntPK2 pa so določene izjeme lobiranja in sicer ne sodi med lobiranje po tem zakonu delovanje posameznikov, neformalnih skupin ali interesnih organizacij z namenom vplivanja na odločanje državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.3

13. Že iz naslova 56.a člena ZIntPK je očitno, da je njem urejena izjema. Vse izjeme pa je treba razlagati restriktivno. Širša razlaga ni dopustna, saj ekstenzivna razlaga ne bi več sledila namenu zakona, to je ureditvi lobiranja v javnem sektorju kot pomembne dejavnosti, pri kateri se lobisti srečujejo z javnimi funkcionarji in javnimi uslužbenci, z vzpostavitvijo pravil, pogojev in kriterijev za to, da bo lobiranje transparentno, javno in pravno urejeno.

14. Izjema lobiranja se po ozki jezikovni razlagi zakonske ureditve lahko nanaša izključno na delovanje na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej samo na tem področju, jasno opredeljenem oziroma zamejenem v zakonu. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva je bil namen predlagatelja, da se s tem iz lobiranja izvzame delovanje posameznikov, neformalnih skupin ali interesnih organizacij, kadar gre za demokracijo, varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na ta način zakonska ureditev lobiranja ne omejujejo posameznikov in civilne družbe v prizadevanjih za uresničevanje ustavnega načela demokratičnosti in ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev.4

15. Izjema lobiranja je torej natančno določena in zamejena, tako z nedvoumnim zakonskim besedilom kot z jasno začrtanim namenom njene uzakonitve. Čim se stik (lobiranje) ne nanaša na v izjemi določena sistemska vprašanja, ne gre več za izjemo. To po presoji Vrhovnega sodišča velja ne glede na to, ali se je večji ali manjši del stika nanašal na v izjemi določena sistemska vprašanja, preostali del pa ne. Ta preostali del stika, ne glede na to, ali večji ali manjši, ki se ne nanaša na v izjemi določena sistemska vprašanja, pomeni lobiranje po določbah ZIntPK, za katero pa morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki veljajo za lobiranje oziroma lobiste.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča torej pod to izjemo ne spada delovanje, ki ni usmerjeno v sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč v varstvo interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Seveda se lahko ob tem delovanju pojavi kot posledica tudi, da je v korist oziroma v interesu kakega posameznika oziroma interesne organizacije, ne sme pa biti temu namenjeno, torej iskanju ugodnejše rešitve za konkretno organizacijo.

17. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej, da posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.

**Presoja v zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem**

18. V 58. členu ZIntPK je določeno, da dejanja lobiranja lahko izvaja domača ali tuja fizična oseba, ki je vpisana v register lobistov v Republiki Sloveniji, ki ga vodi komisija. Vpis v register je pogoj za pričetek izvajanja lobiranja.

19. V četrtem odstavku te določbe pa je določena izjema, in sicer da se ne glede na določbe tega zakona, oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov. Enako velja za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije.5

20. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, je z uvedbo te izjeme zakonodajalec odpravil "monopol" profesionalnih lobistov, saj je lobiranje v osnovi vplivanje civilne oziroma zasebne iniciative oziroma interesa na odločanje oziroma delovanje javnega sektorja. Zato ni bilo primerno, da je bila dejavnost lobiranja omejena le na profesionalne lobiste, ampak je v določenih primerih smiselno dovoliti lobiranje tudi osebam, ki niso registrirane, če pri tem delujejo kot predstavniki interesne organizacije. S to spremembo je bilo uvedeno ločevanje med registriranimi lobisti, ki smejo edini opravljati dejanja lobiranja za plačilo, in neregistriranimi lobisti, ki delujejo v interesu svoje organizacije (kot zaposleni v organizaciji ali kot zakoniti zastopniki ali izvoljeni predstavniki te organizacije). Tako je torej prišlo do razmejitve profesionalnega lobiranja od strokovnega lobiranja.

21. Tudi pri neregistriranih lobistih, ki delujejo v interesu svoje organizacije (kot zaposleni v organizaciji ali kot zakoniti zastopniki ali izvoljeni predstavniki te organizacije) gre za izjemo. Kot je bilo že pojasnjeno, je izjeme treba razlagati restriktivno, ozko (gramatikalno), tako kot določa zakon. Izjeme so taksativno naštete in širša razlaga ni dopustna. Neregistriranemu lobistu se torej ni treba vpisati v register, da lahko v skladu z zakonom izvaja dejanja lobiranja, vendar je z nedvoumno zakonsko ureditvijo omejen izključno na lobiranje za interesno organizacijo, v kateri je zaposlen oziroma je njen zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik.

22. Zakoniti zastopnik je oseba, katere upravičenost za zastopanje temelji neposredno na zakonu (32. člen ZGD-1). Za zakonito zastopanje je značilno, da zakon določeni osebi (zakonitemu zastopniku), ki je v določenem razmerju z drugo osebo (zastopanim), ravno zaradi tega pravnega dejstva (obstoja razmerja z drugo osebo) daje pravico zastopati to drugo osebo. Povedano drugače, zakoniti zastopnik pridobi upravičenja (pravico) zastopati drugo osebo neposredno na podlagi zakona (ex lege) z nastopom pravnega dejstva (nastankom razmerja z drugo osebo), na obstoj katerega zakon kot posledico veže pridobitev tega upravičenja.

23. V skladu z ZGD-1 je uprava tista, ki zastopa in predstavlja družbo (266. člen ZGD-1) in to skupno, vsi člani uprave, le če je to posebej predvideno (v statutu družbe), pa so lahko za zastopanje družbe pooblaščeni še npr. člani uprave posamično. V 293. členu ZGD-1 so določene pristojnosti skupščine ki ima na splošno tri temeljna področja pristojnosti: kadrovske odločitve, poslovne odločitve in temeljne odločitve v družbi. Nima pa skupščina "splošne" pristojnosti, ker imajo drugi organi vodenja ali nadzora svoje izvirne pristojnosti, določene z zakonom, v katere skupščina ne more posegati. Zakon izrecno določa tudi, da skupščina ne more odločati o vprašanjih vodenja poslov, ker to spada v izključno pristojnost uprave.

24. Druga izjema po 58. členu ZIntPK pa je izvoljeni predstavnik. Zakon izrecno ne določa, kdo ga mora izvoliti (npr. kateri organ v interesni organizaciji), niti tega, za katere vrste oziroma organizacijske oblike interesnih organizacij velja ta izjema. Glede na to, da je kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom, je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja tudi njen član.6

25. Ker gre za izjemo, tudi pojma izvoljeni predstavnik ni dopustno široko razlagati. V nasproten primeru bi se zabrisala meja med profesionalnim in strokovnim lobiranjem, kar pa bi bilo v nasprotju z osnovnim namenom zakona - povečati transparentnost nejavnega vplivanja. Prav zato se morajo osebe, ki (profesionalno) izvajajo dejanja lobiranja, vpisati v register. Pri stikih oseb iz te določbe (zaposleni v organizaciji, zakoniti zastopniki in izvoljeni predstavniki) je namreč zaradi njihovega statusa očitno, da zastopajo interese interesne skupine, ki jo tudi formalno zastopajo, zato njihova registracija niti ni smiselna. Širitev tega kroga na osebe, katerih povezava z interesno skupino ni očitna že iz formalnih - zakonsko določenih - razlogov, bi to jasnost zameglila in ogrozila transparentnost lobiranja, torej samo bistvo zakonske ureditve.

26. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej, da s strani skupščine izrecno pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe (ki je organizirana v skladu z ZGD-1 in ima zakonitega zastopnika, kot ga določa zakon), ne izpolnjuje pogojev za delovanje kot izvoljeni predstavnik v smislu četrtega odstavka 58. člena ZIntPK.

**Uporaba v obravnavanem primeru**

27. Revizija ni utemeljena.

28. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve toženke in Upravnega sodišča, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP in 85. člen ZUS-1).

29. V obravnavani zadevi ni sporno, da je revident opravil več lobističnih stikov z osebami, zaposlenimi v javnem sektorju (funkcionarji in javnimi uslužbenci) in da revident vsebini zapisov o stikih in o vsebini stikov ni ugovarjal. Glede na vsebino stikov, ki je povzeta v izpodbijanem aktu, je Upravno sodišče ugotovilo: da je revident predlagal črtanje zahteve po reinvestiranju iz ZDTon, ker naj bi ta določba neprimerno in nesmiselno bremenila družbo A. , da si je pri stikih prizadeval za ureditev, ki bi bila ustrezna tako za toženko kot družbo A., in da je pri stikih izražal stališče, da je ZDTon za družbo A., nezadosten in neprimeren in da reinvesticija kot ideja ni napačna, a je neučinkovita. Presodilo je, da četudi je revident pri stikih opozarjal na morebitno neustavnost ZDTon, to očitno ne predstavlja izključnega oziroma prevladujočega zavzemanja za odpravo protiustavnosti ZDTon in zato ne izjeme po 56.a členu ZIntPK.

30. Glede na prej obrazloženo je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev, da ti stiki ne spadajo v izjemo po 56.a členu ZIntPK pravilna. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, bi ti stiki spadali pod navedeno izjemo, če bi se revidentovo delovanje nanašalo neposredno na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Takoj ko se je nanašalo (samo) na interese interesne organizacije, družbe A., ne glede na to ali v večjem ali manjšem delu, pa v tem delu ne gre več za izjemo po 56.a členu ZIntPK in je ugotovitev o nezakonitem lobiranju pravilna.

31. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato pravilna tudi presoja, da sporni stiki ne spadajo pod izjemo lobiranja po 58. členu ZIntPK. V obravnavani zadevi ni sporno, da revident ni bil zaposlen v družbi A., ni bil njen zakoniti zastopnik, glede na prej obrazloženo pa tudi ni mogel biti njen izvoljeni predstavnik v smislu ZIntPK.

32. Glede ostalih revizijskih očitkov oziroma navedb, npr. glede obveznosti oziroma odgovornosti lobirancev, Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da lahko, kot je bilo že pojasnjeno, v okviru revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, zato se do teh navedb ni opredeljevalo.

33. Glede na obrazloženo je izpodbijana sodba v okviru opravljene revizijske presoje pravilna in zakonita. Presoja pojma izvoljeni predstavnik v smislu ZIntPK je v izpodbijani sodbi sicer ožja od prej obrazloženega, splošnega stališča Vrhovnega sodišča in se omejuje na pravne subjekte po ZGD-1, vendar se v kontekstu konkretne zadeve v bistvenem povsem ujema z navedenim stališčem Vrhovnega sodišča: pri gospodarski družbi ne gre za subjekt, za katerega bi zakonska ureditev predvidevala zastopanje po izvoljenem predstavniku. Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka**

34. Če Vrhovno sodišče zavrne pravno sredstvo, mora po prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločiti tudi o stroških, ki so nastali v zvezi z njim. Glede na to, da revident v obravnavani zadevi z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Glasovanje**

35. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, Uradni list RS, št. 45/10, 26/11, 43/11. 2 Ta določba je bila vnešena v zakon s spremembo ZIntPK-B (Ur. l. RS, št. 43/11). 3 Kot izhaja iz obrazložitve k tej določbi je bilo to besedilo predlagano zaradi različne interpretacije definicije lobiranja in na ta način bi bilo jasno določeno, da zakonske določbe ne omejujejo posameznikov in civilne družbe v prizadevanjih za uresničevanje ustavnega načela demokratičnosti in ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Obstoječa ureditev je namreč - neprimerljivo z drugimi državami - dejansko zahtevala, da morajo na primer civilno-družbene skupine kot na primer Amnesty International za vplivanje na javno odločanje najemati profesionalne lobiste ali pa se morajo njihovi sodelavci registrirati kot lobisti pri komisiji. 4 Prejšnja ureditev je namreč dejansko zahtevala, da so morale npr. civilno-družbene skupine, kot npr. Amnesty International, za vplivanje na javno odločanje najemati profesionalne lobiste ali pa so se morali njihovi sodelavci registrirati kot lobisti pri Komisiji. 5 Ta izjema (določba novega četrtega odstavka 58. člena) je bila dodana s spremembo ZIntPK-B. 6 Tako kot lahko pravdna stranka zastopa samo sebe v sodnih postopkih - primerjava, izrecno navedena v zakonodajnem gradivu.