Jedro

Zaključek o prepoznem grajanju napak je za tožečo stranko pomenilo “sodbo presenečenja”. Pred sodiščem prve stopnje namreč ni imela možnosti izkoristiti pravico do izjave o tem, katera dejstva (konkretno pravočasnost grajanja) bo sodišče prve stopnje štelo kot pravno odločilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Tožena stranka M. ... I. d. o. o., K. ..., K. je dolžna plačati tožeči stranki T. d. d., Z. c. ..., L., 320.662,80 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.” (prva točka izreka), in tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati toženi stranki 5.129,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (druga točka izreka). Ugotovilo je, da se je tožena stranka v 24. členu pogodbe (št. 07/Terme 1/2007 z dne 14. 6. 2007) zavezala, da bo v garancijski dobi (24 mesecev po primopredaji pogodbenih in dodatnih del) na svoje stroške popravila in odstranila vse napake, ki bi nastale po njeni krivdi, zaradi slabe izdelave ali uporabe slabega materiala. Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na analizi deformacij z dne 9. 2. 2010, ki jo je priložila k naslednjega dne (10. 2. 2010) vloženi tožbi, in iz katere naj bi bil razviden obseg napak na garderobnih omaricah. Ni sporno, da je tožena stranka analizo prejela šele, ko ji je bila tožba vročena v odgovor, to je 12. 4. 2010. Tožeča stranka ni ravnala v skladu s 24. členom pogodbe, saj ni pisno (oziroma sploh ni) obvestila tožene stranke o nastalih napakah, jo pozvala na pregled in nato na odpravo napak, če bi se te res ugotovile. Iz trditvene podlage pravdnih strank je razvidno, da je garancijski rok 24 mesecev pričel teči 14. 2. 2008, ko sta pravdni stranki naredili zapisnik o primopredaji del po pogodbi, in da se je iztekel 14. 2. 2010. Tožeča stranka ni izpolnila predpostavke (podana zahteva) oziroma ni uveljavila zahtevka za popravilo/zamenjavo stvari, zato je z iztekom garancijskega roka prenehala odgovornost tožene stranke na podlagi garancije, oziroma je tožeča stranka izgubila pravice, ki bi jih sicer lahko uveljavljala na podlagi pogodbene garancije. Tožena stranka je bila pravilno (kot je bilo dogovorjeno s pogodbo) obveščena o napakah in pozvana na njihovo odpravo le z reklamacijo z dne 29. 10. 2009, ki ji je priložen seznam pokvarjenih omaric. Tožena stranka se je na to na reklamacijo odzvala, ko sta 12. 1. 2010 omarice pregledala I. N. in G. B., ki pa sta ugotovila le nekaj pomanjkljivosti na nekaj omaricah. Ne le, da so bile napake po reklamaciji z dne 29. 10. 2009 odpravljene, temveč so v tem seznamu navedene napake irelevantne za ta spor, ker tožeča stranka temelji svoj zahtevek iz naslova garancije na domnevnih napakah, navedenih v analizi z dne 9. 2. 2010, in ne na reklamaciji napak z dne 29. 10. 2009. Poleg tega je v seznamu pokvarjenih omaric z dne 17. 9. 2009 navedenih samo 26 omaric, ki naj bi imele napake, v analizi deformacij z dne 9. 2. 2010 pa je teh omaric kar 544. Zoper to sodbo prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) . V pritožbi navaja, da je povsem pravilno v danih rokih, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, podala zahtevo za popravilo ter zamenjavo stvari, in sicer v več primerih, ter nikakor ne samo v zvezi z reklamacijo z dne 29. 10. 2010. Res je, da se je tožena stranka odzvala na reklamacijo 12. 1. 2010, ko je pregledala omarice in na njih odpravila nekatere napake. Vendar je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek iz naslova garancije temelji zgolj na domnevnih napakah, navedenih v analizi z dne 9. 2. 2010, in ne na vseh predhodnih reklamacijah napak, nazadnje 29. 10. 2009. Toženo stranko je na konkretne napake in njihovo odpravo opozarjala vse od zaključnega sporazuma oziroma prevzema omaric 14. 2. 2008 dalje, in sicer z dopisom “Reklamacija garderobnih elementov v T. c. W.” z dne 10. 8. 2009, ki mu je bil priložen natančen popis okvarjenih omaric, v katerem je grajala že 120 omaric. Nadalje z dopisom “Reklamacija garderobnih elementov v T. c. W.” z dne 29. 10. 2009, prav tako s priloženim popisom okvarjenih omaric, je toženi stranki očitala, da ni odpravila starih napak iz dopisa z dne 10. 8. 2009, in jo pozvala na odpravo novo nastalih napak. Nemudoma po prevzemu omaric je 3. 4. 2008 prišlo do reklamacije in tudi ogleda vseh pomanjkljivosti, kot je razvidno iz zapisnika z dne 3. 4. 2008. V celotnem postopku grajanja oziroma reklamiranja napak na omaricah je tudi tožena stranka pregledala očitane napake in zagotavljala, da jih bo odpravila, kot je med drugim razvidno iz dopisa njenega podizvajalca I. čisti prostori d. o. o. z dne 25. 11. 2009. Tako je več kot očitno prišlo do grajanja napak v danem pogodbenem roku. Nikjer v pogodbi ni določeno, da se za pravočasnost grajanja napak šteje prejem njenega garancijskega zahtevka, ampak je v pogodbi določeno, da se garancija upošteva znotraj garancijskega roka, pri čemer je analiza z dne 9. 2. 2010 zgolj potrdila, da prej grajane napake nedvomno obstajajo in da niso bile odpravljene. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj tožena stranka za domnevno prepozno grajanje napak v okviru garancije za brezhibno delovanje stvari ni podala nobene ustrezne trditvene in dokazne podlage. Nasprotno od zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje je dejansko tožena stranka sama priznavala, da se je vedno odzivala na njene reklamacije zaradi omaric v garancijskem roku, kot je to na primer razvidno iz četrtega odstavka 9. točke pripravljalne vloge tožene stranke z dne 11. 1. 2011 in iz predloga za izdajo predhodne odredbe z dne 16. 2. 2010. Zato je sodišče prve stopnje samovoljno zmotno ugotovilo, da grajanje ni bilo v garancijskem roku. Tožena stranka ni med postopkom nikoli prerekala, da ne bi v roku uveljavljala napake iz naslova garancije, temveč je zgolj trdila, da ni bilo napak oziroma, da jih je odpravila. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da med njo in toženo stranko ni bilo sporno samo grajanje napak v danih rokih, ampak zgolj njihov dejanski obstoj oziroma odprava. Zato je enostransko zaključilo, da naj ne bi grajala napak v danih rokih in samo iz tega razloga v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožba je bila vročena toženi stranki po pooblaščencih, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: (-) da je bila med pravdnima strankama sklenjena Pogodba št. ... z dne 14. 6. 2007, (-) da se je v 24. členu pogodbe tožena stranka zavezala, da bo v garancijski dobi 24 mesecev po primopredaji na svoje stroške popravila ali odstranila vse napake, ki bi nastale po njeni krivdi, zaradi slabe izdelave ali uporabe slabega materiala, (-) da je bilo v četrtem odstavku tega člena pogodbe dogovorjeno, da bo tožeča stranka, če tožena stranka napak ne bo odpravila v s tožečo stranko dogovorjenem roku, poverila odpravo napak drugemu izvajalcu, za kritje stroškov pa bremenila toženo stranko in (-) da je garancijski rok 24 mesecev po primopredaji pričel teči 14. 2. 2008, ko sta pravdni stranki napravili zapisnik o primopredaji del po pogodbi, ter da se je iztekel 14. 2. 2010. Pri tem je sporno, na kateri podlagi temelji tožbeni zahtevek (sodišče prve stopnje je razlogovalo, da zgolj na analizi deformacij z dne 9. 2. 2010, ki jo je tožena stranka prejela šele z vročitvijo tožbe v odgovor 12. 4. 2010), in ali je z iztekom garancijskega roka 14. 2. 2010 res prenehala odgovornost tožene stranke za odpravo napak, kar pomeni, da naj bi tožeča stranka prepozno grajala napake.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da njen zahtevek temelji zgolj na analizi deformacij z dne 9. 2. 2010, ki jo je izdelal I. P. (priloga A 8), ter dodaja: (-) da temelji na vseh predhodnih reklamacijah napak, nazadnje 29. 10. 2009, (-) da je toženo stranko opozarjala na napake ter na njihovo odpravo vse od zaključnega sporazuma oziroma prevzema omaric 14. 2. 2008 dalje, in sicer z dopisom “Reklamacija garderobnih elementov v T. c. W.” z dne 10. 8. 2009 (priloga A 14), ki mu je bil priložen popis okvarjenih omaric, v katerem je grajala okvaro že 120 omaric, (-) nadalje z dopisom “Reklamacija garderobnih elementov v T. c. W.” z dne 29. 10. 2009, prav tako s priloženim popisom omaric, v katerem je toženi stranki očitala, da ni odpravila starih napak iz dopisa z dne 10. 8. 2009, ter jo pozvala na odpravo novih napak in (-) da je po prevzemu omaric 3. 4. 2008 prišlo do reklamacije in pregleda vseh pomanjkljivosti, kot je razvidno iz zapisnika z dne 3. 4. 2008. Ker je treba gledati pogodbeno razmerje med njo in toženo stranko kot na celoto, je enako treba gledati tudi postopek grajanja kot na celoto. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nakazalo, da je bila tožena stranka pravilno (kot je bilo dogovorjeno s pogodbo) obveščena o napakah in pozvana na njihovo odpravo z reklamacijo z dne 29. 10. 2010 (priloga A 10), ki ji je bil priložen seznam omaric, ter da se je tožena stranka odzvala na reklamacijo, ko sta 12. 1. 2010 omarice pregledala I. N. in G. B., ki pa sta ugotovila le nekaj pomanjkljivosti na nekaj omaricah. Nato je zaključilo, da so te napake v seznamu irelevantne za spor, ker tožeča stranka temelji svoj zahtevek le na domnevnih napakah v analizi z dne 9. 2. 2010, kar pa je zmotno.

Zlasti utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke o njenem prepoznem grajanju napak. V pritožbi ima tožeča stranka prav: (-) da tožena stranka za domnevno prepozno grajanje napak ni podala trditvene in dokazne podlage, (-) da je prav nasprotno tožena stranka priznavala, da se je odzivala na njene reklamacije v garancijskem roku, (-) da je sodišče prve stopnje samovoljno (zmotno) ugotovilo, da grajanje ni bilo v roku, (-) da tožena stranka ni med postopkom nikoli prerekala, da naj ne bi v roku uveljavljala napak, temveč je zgolj trdila, da napak ni bilo oziroma da jih je odpravila, (-) da je sodišče prve stopnje spregledalo, da med njo in toženo stranko ni bilo sporno samo grajanje napak v danih rokih, ampak zgolj njihov dejanski obstoj oziroma odprava, (-) da je sodišče prve stopnje enostransko zaključilo, da naj ne bi grajala napak v rokih ter (-) da to dejstvo ne izhaja iz trditvene in dokazne podlage pravdnih strank. Zaključek o prepoznem grajanju napak je za tožečo stranko pomenilo “sodbo presenečenja”. Pred sodiščem prve stopnje ni imela možnosti izkoristiti pravico do izjave o tem, katera dejstva (konkretno pravočasnost grajanja) bo sodišče prve stopnje štelo kot pravno odločilna (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-312/03). Tako je utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da te kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijano sodbo prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje obravnava trditve in dokaze pravdnih strank glede (ne)ustreznosti vgrajenih plošč omaric, vpliva vlage in drugih klimatskih pogojev pri vgradnji … ter v zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP ).