Jedro

V določbi dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1 je določeno, da o dopustnosti izvršitve kazni na načine, določene v 86. členu KZ-1 odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da obsojenčevega predloga oz. predloga njegovega zagovornika v tej smeri ni bilo, zato sodišče prve stopnje o možnosti izvršitve denarne kazni na način iz četrtega odstavka 87. člena ZKP ni moglo, niti ni bilo dolžno odločati.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obsojenec oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razsodilo, da se preostanek denarne kazni v višini 142 dnevnih zneskov, t.j. 1.420,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. štev. I K 46512/2018 z dne 21.1.2019 izvrši tako, da se na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 spremeni v zaporno kazen v trajanju 71 (enainsedemdeset) dni zapora.

2. Zoper to sodbo se zaradi pritožbenega razloga kršitev kazenskega zakonika, tedaj pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožuje obsojenčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu preostanek denarne kazni spremeni v delo v splošno korist oz. podrejeno, da prvostopenjsko sodno odločbo razveljavi in postopek vrne v novo odločanje pred spremenjeni senat. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenčevi zagovorniki v pritožbi navajajo da je "sodišče prve stopnje zaradi obrambi neznanih razlogov popolnoma prezrlo četrti odstavek 87. člena KZ-1, ki določa, da se lahko denarna kazen do 360 dnevnih zneskov izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi pritožnikom razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje tako ravnalo, morali biti znani. V petem odstavku 87. člena KZ-1 je namreč določeno, da se glede vprašanj, ki niso urejena v določbi četrtega odstavka istega člena smiselno uporabljajo določbe osmega do trinajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika, pri čemer je v določbi dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1 določeno, da o dopustnosti izvršitve kazni na načine, določene v 86. členu KZ-1 odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da obsojenčevega predloga oz. predloga njegovega zagovornika v tej smeri ni bilo, zato sodišče prve stopnje o možnosti izvršitve denarne kazni na način iz četrtega odstavka 87. člena ZKP ni moglo, niti ni bilo dolžno odločati.

5. Kolikor pa zagovorniki izražajo svoje pomisleke glede posledic kratkotrajnih zapornih kazni na resocializacijske učinke kaznovanja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako njihovo razmišljanje sicer hvalevredno, vendar za konkretno odločitev pritožbenega sodišča povsem nepomembno.

6. Zagovorniki so v pritožbi predlagali, da sodišče obsojenca in njegove zagovornike obvesti o pritožbeni seji. Višje sodišče temu predlogu ni ugodilo, ker ne gre za odločanje o glavni stvari, temveč za postopek, ki sodi v XIII. poglavje kazenskega postopkovnika (Izvršitev odločb, 129.a čl.), pa tudi sicer bi obsojenec in njegovi zagovorniki na pritožbeni seji, razen tega, kar je že navedeno v pritožbi sami, v smislu tretjega odstavka 378. člena ZKP h končni odločitvi sodišča ne mogli ničesar dodatnega prispevati.

7. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno na podlagi 391. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

8. Kljub temu, da odločitev pritožbenega sodišča ni v korist obsojenca, ga je sklenilo pritožbeno sodišče dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostiti. Gre za obsojenca, ki je šibkega premoženjskega stanja in brez premoženja ter brez stalnih dohodkov, tako, da bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka bilo obsojenčevo premoženjsko stanje še bolj ogroženo.