Jedro

Od začetka uporabe določb Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, to je 1. 1. 2012, ki je v 23. členu določil, da so do državne štipendije upravičeni le državljani Slovenije, ni več pravne podlage za dodelitev državne štipendije tujcem. Tožnica, državljanka Hrvaške s stalnim prebivališčem v Sloveniji, je zato upravičena do dodelitve državne štipendije le do 31. 12. 2011, tožbeni zahtevek na dodelitev štipendije za celotno študijsko leto 2011/2012 pa je neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do državne štipendije za izobraževanje na ... fakulteti, program 1. stopnja UN ... od 1. 10. 2011 dalje do zaključka študija po tem programu. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.490,94 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 4. 2012 dalje do plačila. Odločilo je, da tožnica krije stroške postopka sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo njen predlog za prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti 1. odstavka 23. člena, 4. odstavka 56. člena in 2. točke 1. odstavka 62. člena ZUPJS, zato je kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ravna skladno s 156. členom URS in prekine postopek ter sproži ustavni spor, ker je po njenem zakonska ureditev, s katero je bila študentom, ki nimajo državljanstva RS, odvzeta pravica do uveljavljanja državne štipendije za celoten čas študija, v neskladju s 14. in 49. členom URS. S tem v zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-201/99 z dne 30. 1. 2003. Nadalje opozarja, da ciljev, ki jih zasleduje ZUPJS, ni mogoče doseči z izključitvijo tujcev iz štipendiranja. Tujim študentom je bila pravica do dodelitve državne štipendije, brez katere ne morejo uresničiti proste izbire poklica, odvzeta arbitrarno in brez stvarno upravičenega razloga. Tožnica je diskriminirana pri pridobitvi državne štipendije v primerjavi s polnoletnimi študenti, ki so državljani RS, saj so do državne štipendije iz 23. člena ZUPJS ob enakem socialno-ekonomskem položaju upravičeni le državljani RS. Ker je prosta izbira poklica zagotovljena vsakomur, država ne sme različno obravnavati študentov po državljanstvu, saj ne gre za pravico iz naslova socialnega varstva. Tožnica je diskriminirana tudi glede možnosti za ohranitev pridobljene štipendije do konca študija v primerjavi s prejemniki Zoisovih štipendij, za katere ne velja omejitev iz 4. odstavka 56. člena ZUPJS in so upravičeni prejemati štipendijo do zaključka izobraževanja, čeprav nimajo državljanstva RS, saj prehodne določbe ZUPJS veljajo le za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, kar pa Zoisova štipendija ni. Nobenega stvarno upravičenega razloga ni, da bi za nadarjene študente brez slovenskega državljanstva, veljali drugačni pogoji za nadaljnje prejemanje štipendije, kot veljajo za prejemnike državne štipendije. Tožnica je diskriminirana tudi glede na mladoletne študente, katerih starši so upravičeni do otroškega dodatka, pri čemer državljanstvo ni pogoj za pridobitev otroškega dodatka. Državljanstvo ni okoliščina, na podlagi katere bi se odločalo o dodelitvi državne štipendije, zato izključitev tujcev, ki imajo dovoljenja za bivanje v RS, iz državnih štipendij, predstavlja kršitev 14. člena URS in je v nasprotju z določbami Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Toženec se je tudi z meddržavnimi sporazumi z Republiko Hrvaško zavezal, da bo dodeljeval štipendije državljanom Republike Hrvaške, zato je tožnica od štipendije upravičena tudi na podlagi mednarodnih pogodb. Nadalje tožnica meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. Sodišče mnenja, da objava zavajajočega javnega poziva za oddajo vlog za dodelitve državne štipendije v študijskem letu 2011/2012 ni nedopustno ravnanje, ni pojasnilo, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za obstoj protipravnega ravnanja ni bistveno, na podlagi katerih pravnih aktov se odloča o pravici do dodelitve štipendije, temveč bi sodišče moralo ugotavljati, ali je bil javni poziv zavajajoč in ali objava takega poziva pomeni protipravno ravnanje. Z navedenim javnim pozivom je bil namreč kršen 7. člen ZUP. Tožnica je v dobri veri kandidirala za državno štipendijo, saj je glede na vsebino javnega poziva utemeljeno pričakovala štipendijo za celotno študijsko leto. Nerazumljiva je ugotovitev sodišča, da tožnici ni mogla nastati škoda, ker od 1. 1. 2012 dalje ni bilo zakonske podlage za priznanje državne štipendije. Tožnici je škoda nastala zato, ker je bila zaradi javnega poziva zavedena glede obdobja štipendiranja in se iz tega razloga ni prijavila na noben drug razpis za štipendije, zaradi česar je prišlo do izpada dohodka v znesku 165,66 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi načelo iz 285. člena ZPP, saj tožnice ni pozvalo, naj dopolni pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago, zato je izpodbijana sodba zanjo sodba presenečenja. Tožnica sicer kot pritožbeno novoto pojasnjuje, da je sicer pri tožencu dobila tudi ustna pojasnila, da kot tujka lahko pridobi državno štipendijo po Zakonu o štipendiranju. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnice, ker je ocenilo, da je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, s čimer je kršilo njeno pravico do kontradiktornega postopka. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe in zaradi premoženjskega stanja predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Materialno pravo sicer ni bilo povsem pravilno uporabljeno, vendar to na odločitev v zadevi ni vplivalo. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

V tej zadevi, ko tožnica ob izpolnjenih pogojih iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 zaradi molka organa druge stopnje v bistvu izpodbija pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe toženca z dne 17. 11. 2011, čeprav tožnica v skladu s 63. členom in 81. členom ZDSS-1 pravilnega tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijane odločbe z dne 17. 11. 2011 sploh ni postavila in sodišče prve stopnje o takšnem zahtevku tudi ni odločalo (!), vendar to na pravilnost in zakonitost sodbe ob zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka ni vplivalo, je sporno, ali je tožnica, kot tujka, ki ima v RS stalno prebivališče, upravičena do dodelitve državne štipendije za celotno študijsko leto oziroma do zaključka šolanja, ali pa le do dne 31. 12. 2011. Toženec je namreč z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnica upravičena do državne štipendije za izobraževanje na izobraževalnem zavodu ... Fakulteta, 1. stopnja UN ..., v znesku ... EUR mesečno od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011. Po 5. točki 1. odstavka 8. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip; Ur. l. 59/2007 s spremembami), kot je veljal do 14. 8. 2010 in se je uporabljal do 31. 12. 2012, se je štipendija lahko dodelila državljanom tretjih držav, ki so imeli dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, in njihovim ožjim družinskim članom, kot jih določa zakon, ki ureja prebivanje tujcev. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS; Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami), ki velja od 14. 8. 2010 in se uporablja od 1. 1. 2012 dalje (65. člen ZUPJS), je v 23. členu med drugim določil, da so do državne štipendije upravičeni le državljani RS. Hkrati je v 1. odstavku 62. člena ZUPJS določil, da z njegovo uveljavitvijo med drugim prenehajo veljati 3., 4. in 5. točka 1. odstavka 8. člena ZŠtip, ki pa se še uporabljajo do začetka uporabe ZUPJS. Do začetka uporabe 23. člena ZUJPS, torej do 31. 12. 2011, ki je pravico do državne štipendije dodelil le državljanom RS, so bili po določbah ZŠtip, ki so se do 31. 12. 2011 še uporabljale, čeprav niso več veljale, do državne štipendije ob izpolnjevanju ostalih pogojev po ZŠtip pod določenimi pogoji upravičeni tudi tujci, državljani EU ali EGS ali tretjih držav z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v RS. Od začetka uporabe določb ZUPJS, oziroma določbe njegovega 23. člena, dalje pa ni več pravne podlage za dodelitev državne štipendije tujcem, tudi če imajo le-ti dovoljenje za prebivanje v RS.

Za konkreten primer to pomeni, da tožnici, hrvaški državljanki z dovoljenjem za bivanje v Sloveniji, ki je z vlogo z dne 29. 9. 2011 uveljavljala štipendijo za študijsko leto 2011/2012, od začetka uporabe določb ZUPJS in prenehanja uporabe 5. točke 1. odstavka 8. člena ZŠtip, to je od 31. 12. 2011 dalje, ni mogoče dodeliti državne štipendije. Sodišče prve stopnje, kot že toženec pred njim, je odločitev, da gre tožnici državna štipendija le do 31. 12. 2011 sicer zmotno utemeljilo na podlagi 4. odstavka 56. člena ZUPJS, ki določa, da se v postopkih iz 2. odstavka tega člena, uvedenih na zahtevo oseb, ki bi bile do pravic iz javnih sredstev upravičene po dosedanjih predpisih in niso upravičene do pravic iz javnih sredstev po tem zakonu, pravica iz javnih sredstev dodeli po dosedanjih predpisih za obdobje do začetka uporabe tega zakona, vendar to na odločitev, ob tem, da tožnici od 31. 12. 2011 dalje glede na obrazloženo državne štipendije ni mogoče dodeliti, ni vplivalo. V obravnavanem primeru namreč ne gre za stanje iz 2. odstavka 56. člena ZUPJS, po katerem se postopki uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, začeti po uveljavitvi tega zakona, o katerih na prvi stopnji do začetka uporabe tega zakona še ni bilo odločeno in je zakoniti rok za izdajo odločbe že potekel, dokončajo po dosedanjih predpisih, saj je bila izpodbijana odločba izdana dne 17. 11. 2011, torej še pred začetkom uporabe ZUPJS.

Takšna ureditev pogojev za dodelitev državne štipendije tudi po stališču pritožbenega sodišča ni v neskladju z Ustavo RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), zato tožnica neutemeljeno vztraja pri predlogu za prekinitev tega postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti 1. odstavka 23. člena, 4. odstavka 56. člena in 2. točke 1. odstavka 62. člena ZUPJS. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da po njegovi oceni ZUPJS ni v neskladju z ustavo. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko naj bi brez obrazložitve zavrnilo njen predlog za prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti spornih določb ZUPJS, kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je sicer kratko, a jasno (7. točka obrazložitve sodbe) opredelilo do tožničinih navedb v zvezi z neustavnostjo določb ZUPJS, zato je očitek kršitve opredelitvene dolžnosti sodišča in s tem odvzete možnosti sodelovanja v postopku, neutemeljen.

Tožnica se v pritožbi v zvezi z očitano neustavnostjo določb ZUPJS neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-201/99 z dne 30. 1. 2003. Z navedeno odločbo je bilo sicer odločeno, da je v neskladju z 2. odstavkom 120. člena URS 2. alineja 1. odstavka 2. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93 s spremembami) in enako 1. alineja 1. odstavka 2. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 48/99 s spremembami), ki je tujcem z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji odvzel pravico do uveljavljanja republiške štipendije po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 51/91 s spremembami), saj bi priznavanje te pravice, kot ene od pravic iz dejavnosti zaposlovanja, le slovenskim državljanom smel na podlagi tehtanja stvarnih razlogov predpisati le zakon, pravilnik pa je samostojno uredil pogoj za uveljavitev pravice, za katerega ni imel vsebinske podlage v zakonu. Vendar pa je obravnavani primer bistveno drugačen, saj je bil pogoj državljanstva RS za dodelitev državne štipendije določen prav z zakonom in ne s podzakonskim aktom.

Ustavno sodišče RS je v odločbi, št. U-I-66/98 z dne 18. 4. 2002, ki se je sicer nanašala na priznanje pravice do otroškega dodatka kot socialne dajatve, kar je tudi državna štipendija, pojasnilo, da dajatev zagotavlja država in jo financira iz proračuna. Zakonodajalec ima, upoštevaje določbo 2. člena URS o socialni državi in določbo 50. člena URS o pravici do socialne varnosti, dolžnost oblikovati učinkovito socialno politiko ter urejati, vzpostaviti in vzdrževati sistem socialne varnosti, ki bo tudi socialno šibkejšim zagotavljal ustrezne in učinkovite socialne dajatve ter jim s tem omogočil dostojno življenje. Vendar pa ima pri oblikovanju sistema socialne varnosti zakonodajalec široko polje proste presoje, v katerem oblikuje različne ukrepe, za katere meni, da bodo najbolje dosegli opredeljene cilje socialne politike. Enako kot v navedenem primeru pravico do otroškega dodatka, tudi pravica do državne štipendije ni zagotovljena že z ustavo. Zakonodajalcu je torej prepuščeno, da v mejah svoje proste presoje določi, kdo in pod kakšnimi pogoji je upravičen do te socialne dajatve. Po stališču pritožbenega sodišča tako navedena ureditev v ZUPJS ne krši niti 14. niti 49. člena URS, pri čemer je bistveno to, da državne štipendije ni mogoče dodeliti nobenemu tujcu, ne pa le nekaterim tujcem. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je cilj ZUPJS zlasti v zagotovitvi učinkovitejše in pravičnejše politike dodeljevanja socialnih transferjev, zaradi česar je prišlo tudi do sprememb kriterijev za upravičenost do nekaterih socialnih pravic. Pritožbeni očitki v zvezi s kršitvijo pravic, zagotovljenih z ustavo, in pravic, zagotovljenih z bilateralnimi in multilateralnimi mednarodnimi pogodbami, so zato neutemeljeni.

Le če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen URS). V obravnavanem primeru torej niso izpolnjeni pogoji, da bi pritožbeno sodišče postopek prekinilo, temveč je vezano na ustavo in zakon (125. člena URS). O skladnosti zakonov z ustavo sicer po določbi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS (ZUstS; Ur. l. RS, št. 15/99 s spremembami) odloča Ustavno sodišče RS, po postopkih in pod pogoji, ki jih določa ZUstS.

Tožničina pritožba je torej v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, torej na dodelitev državne štipendije tudi od 31. 12. 2011 dalje, neutemeljena. Prav tako je neutemeljena tudi njena pritožba zoper zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka na plačilo 1.490,94 kot odškodnine za premoženjsko škodo. Podredni tožbeni zahtevek je tožnica utemeljevala s tem, da ji je zaradi objave zavajajočega javnega poziva za oddajo vlog za dodelitve državne štipendije v študijskem letu 2011/2012 kot nedopustnega ravnanja toženca nastala škoda zaradi izpada dohodka, to je v višini državne štipendije za celotno študijsko leto, saj v dobri veri, da ji bo državna štipendija dodeljena, ni kandidirala na nobenem drugem razpisu za dodelitev štipendije. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podana odškodninska odgovornost toženca, saj ni podanega njegovega protipravnega ravnanja.

Na podlagi 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Oškodovanec lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji elementi odškodninskega delikta: da je podano protipravno ravnanje povzročitelja škode, da je nastala pravno priznana škoda, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo pravno priznano škodo ter da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V 1. odstavku 131. člena OZ je uzakonjeno načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, ki pomeni, da je oškodovanec dolžan zatrjevati in dokazati nastanek (pravno priznane) škode, protipravno ravnanje in obstoj vzročne zveze med njima, četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde) pa oškodovancu ni potrebno dokazati. Da je škoda nastala brez njegove krivde, mora namreč dokazati povzročitelj škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča javni poziv za oddajo vlog za dodelitev državne štipendije v nobenem primeru ne more biti pravna podlaga za dodelitev državne štipendije. Le-ta se dodeljuje le pod pogoji, ki jih določa zakon, v konkretnem primeru torej pod pogoji ZŠtip in ZUPJS. Na podlagi 1. odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) namreč organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Takšno stališče je v izpodbijani sodbi zavzelo že sodišče prve stopnje, ki je v 10. točki obrazložitve tudi pojasnilo, da iz tega razloga ni podano protipravno ravnanje toženca. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko naj ne bi pojasnilo, zakaj objava zavajajočega javnega poziva za oddajo vlog za dodelitve državne štipendije v študijskem letu 2011/2012 ni nedopustno ravnanje, zagrešilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnica se v zvezi z zatrjevano protipravnostjo toženčevega ravnanja neutemeljeno sklicuje na 7. člena ZUP, po katerem mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu, oziroma morajo upravni organi pri odločanju in postopanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice. Ob načelu zakonitosti iz 6. člena ZUP in dolžnostjo javne objave vsakega sprejetega predpisa namreč nepoznavanje prava ni opravičljiv razlog za napačno uveljavljanje ali neuveljavljanje določene pravice.

Ker torej tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjen že prvi element civilnega delikta, ostalih elementov odškodninske odgovornosti sploh ni potrebno ugotavljati, zato so pritožbene navedbe v zvezi z obstojem škode in sodišču prve stopnje očitano kršitvijo načela materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP neutemeljene. Prav tako je neutemeljen očitek kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni zaslišalo tožnice. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ob načelni dolžnosti izvajanja predlaganih dokazov po 213. členu ZPP, sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov. Izvedbo lahko zavrne, če so dokazi nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev nerelevantno; ali če so neprimerni, ker so sami po sebi neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zaslišanje tožnice je v obravnavanem primeru glede na pomanjkanje protipravnosti ravnanja toženca nerelevantno.

V pritožbi sme pritožnik skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Ker je tožnica neopravičeno šele v pritožbi prvič navajala, da je od toženca dobila tudi ustna pojasnila, da kot tujka lahko pridobi državno štipendijo po ZŠtip, teh navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, stroške pritožbe krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O predlogu za oprostitev sodnih taks odloča sodišče prve stopnje, ki je sicer že v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da se v obravnavani zadevi skladno z 72. členom ZDSS-1 sodne takse ne plačujejo.