Jedro

Sodišče se je jasno opredelilo do razmerja med kazensko odgovornostjo v kazenskem postopku ter med delovnopravno odgovornostjo in ugotavljanjem znakov kaznivega dejanja glede na določila 1. alineje 110. člena ZDR-1. Gre za dva povsem ločena postopka, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče pravilno opredelilo znake kaznivega dejanja glede na podano izredno odpoved tožniku. Slabotna oseba je tista oseba, ki zaradi nekega osebnega vzroka (duševna motnja, alkoholizirano stanje, stanje pod vplivom prepovedanih drog ipd.) nima obrambnega mehanizma, s katerim bi lahko prepoznala škodljivo situacijo, se ji izognila ali uprla. Oškodovanec je imel omejitve volje, še posebej ko je bil pod vplivom drog, kar je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih v tem postopku.

Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno glede na izvedene dokaze ugotovilo, da obstajajo znaki kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe, pri čemer je tožnik slabotno osebo oškodovanca izkoristil, ravnal je naklepno, pri tem ni bil v dejanski zmoti. Nenazadnje je bil tožnik policist in še posebej usposobljen za prepoznavanje uživalcev drog. Oškodovanec je zaradi svoje osebnostne motnje izrazito ranljiva skupina ljudi, pri čemer je tožnik oškodovancu omogočil tudi uživanje prepovedanih drog, tako da se je oškodovanec obnašal še toliko bolj iracionalno kot bi se sicer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2018 o izredni odpovedi delovnega razmerja in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 30. 1. 2019 se kot nezakonita razveljavita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še traja, tožena stranka pa je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, tj. od 16. 2. 2019 do 31. 7. 2019 in ji za to obdobje priznati delovno dobo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 27. 11. 2018 do 15. 2. 2019 obračunati razliko med prejetim nadomestilom in plačo v znesku 1.626,35 EUR bruto, ter od 16. 2. 2018 do 31. 7. 2019 dalje plačo v znesku 1.626,35 EUR bruto mesečno, od teh razlik plač in plač odvesti davke in prispevke za socialno varnost ter neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna v imenu tožnika, kot zavarovanca ZPIZ-a, zaradi preveč izplačanega nadomestila za invalidnost v obdobju od 16. 2. 2019 do 31. 5. 2019, na račun ZPIZ št. ..., referenca ..., v roku 7 mesecev od dne 17. 7. 2019 plačati znesek v višini 526,20 EUR, po tem datumu pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dodatno je tožena stranka za čas od 1. 6. 2019 do nadaljnjega dolžna plačati znesek, ki bo naknadno določen s strani ZPIZ-a, in sicer za vračilo preveč izplačanega nadomestila za invalidnost, zaradi prenehanja delovnega razmerja, vse v roku, ki bo določen s strani ZPIZ-a, v njegovi odločbi.

7. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške predpravdnega in sodnega postopka, vse v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila." in podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadomestilo za invalidnost v višini 526,20 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in jo izpodbija v celoti ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 388. člena ZPP in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje medtem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami oziroma prepisi. V skladu s 1. alinejo 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, v skladu z 2. alinejo 110. člena ZDR-1 pa lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku odpovedala delovno razmerje iz razloga hujše kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi izpolnjevala znake kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 ter ker naj bi tožnik huje kršil delovne obveznosti s tem, da je drugim osebam omogočil uživanje prepovedanih drog, kar naj bi imelo znake kaznivega dejanja po 187. členu KZ-1. Glede bistvenih kršitev pravil postopka tožnik navaja, da ZPP v 269. členu določa, da lahko vsaka stranka brez poziva sodišča pošlje le dve pripravljalni vlogi, to pa lahko stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom oziroma prvim narokom za glavno obravnavo. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo v spis vložila prvo pripravljalno vlogo na 39 straneh ter k njej priložila 52 prilog. Tožena stranka je imela več kot tri mesece časa da odgovori na tožbo in prvo pripravljalno vlogo, pa tega ni. Tožnik je kršitev uveljavljal že na prvem naroku, sodišče pa se do tega ni opredelilo, pač pa je dopustilo, da se zadeva obravnava. Tožnik tudi meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A. in B.B.. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek v tožbi z dne 11. 3. 2018 in spremembo tožbe dne 10. 6. 2019. Sodišče je opravilo pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo 26. 9. 2019, pri čemer je tožnik do konca postopka vložil pet pripravljalnih vlog, zadnjo dne 15. 11. 2019. Tožnik navaja, da bi moralo sodišče zaslišati predlagane priče, katerih dokazni predlog je posredoval v vlogi z dne 15. 11. 2019. Sodišče je vpogledalo v navedeno vlogo in ugotovilo, da tožnik niti ni predlagal za zaslišanja prič A.A. in B.B., pač pa je le navajal, kar sta ti priči izpovedali v kazenskem postopku. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da sodišče ni zaslišalo kot priče državnega tožilca C.C., pri čemer naj bi Specializirano državno tožilstvo ugotovilo, da ravnanja tožnika nimajo znakov kaznivega dejanja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D.D., izvedenca nevrološke stroke ter postavitvi izvedenca psihologije in nevrologije. Tožnik je zanikal uživanje drog kot tudi omogočanje uživanja drog drugim osebam. Sodišče je štelo, naj bi bile izjave tožnika neverodostojne. Tudi priča komandir Policijske postaje E. F.F. bi lahko izpovedal, da je bil tožnik ves čas zdravstveno omejen, da je imel številne zdravstvene preiskave, da je jemal zdravila zaradi epilepsije, kar potrjuje, da ni užival drog. Kazenski zakonik v 30. členu določa, da je kaznivo dejanje storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno. Stališče izvedenk dr. G.G. in dr. H.H. je v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Ni pravilno stališče, da je bilo nenavadno obnašanje oškodovanca vidno že navzven. Zadeva X K 24722/2017, v kateri je bil obsojen I.I. za zlorabo slabotne osebe, je neprimerljiva. Oškodovanec je imel tudi številne spolne stike še z drugimi osebami. Glede kaznivega dejanja omogočena uživanja mamil je ugotovitev sodišča napačna. Čeprav se tožniku v očitani sodbi ne očita uživanja drog, bi bila izvedba dokazov glede tega potrebna. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Do kršitve pravic tožnika ni prišlo, saj je sodišče v celoti zagotovilo pravico do izjave tožnika, tudi glede navedb v prvi pripravljalni vlogi. Sodišče je odločilo, da bo na naslednjem naroku najprej zaslišan tožnik, pri čemer je, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 12. 11. 2019, dopustilo, da se tožnik zasliši tudi na podlagi vprašanj pooblaščenca tožene stranke. Na tem naroku dne 12. 11. 2019 je tožnika prav tako lahko zasliševal njegov pooblaščenec in sodišče. Tožniku je bila zagotovljena pravica do izjave. ZPP ne določa roka za vložitev pripravljalne vloge, temveč določa trenutek, do katerega je mogoče navesti dejstva in predlagati zanje dokaze. Glede pritožbenega očitka, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič A.A. in B.B., tožena stranka pojasnjuje, da je sodišče v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo razloge za zavrnitev navedenih dokazov. Glede na ustavno sodno prakso je sodišče zavrnitev predlaganih dokazov ustrezno utemeljilo, pri čemer je odločitev oprlo na prekluzivnost prepozno predloženega dokaznega predloga. Zaslišanje številnih prič bi bilo tudi neracionalno. Sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo zaslišanje priče D.D., pri čemer je sodišče v točki 5 obrazložitve navedlo, da ga ni zaslišalo in niti postavilo izvedenca nevrološke stroke. Glede zaslišanja državnega tožilca C.C., naj bi specializirano državno tožilstvo ugotovilo, da znakov kaznivega dejanja ni bilo. Tožena stranka pojasnjuje, da gre za dva ločena pravna postopka z ločenimi dokaznimi pravili, pri čemer v pravdnem postopku zakon ne določa ekskluzijskega pravila, temveč načelo proste presoje dokazov in prepoved formalnih dokaznih pravil. Glede zavrnitve predloga o predložitvi seznama v policiji zaposlenih delavcev, ki so bili pravnomočno obsojeni za kazniva dejanja, pa jim delovno razmerje ni prenehalo, je sodišče podalo ustrezno utemeljitev v 9. točki obrazložitve. Sodišče je ustrezno pojasnilo, da mora presojati utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v vsakem posamičnem primeru glede na dejansko stanje tega primera. Tudi priča J.J. je pojasnila, zakaj tožena stranka ni podala odpovedi drugim policistom, v nekaterih izpostavljenih primerih. Sodišče je obrazložilo v točki 10 obrazložitve, zakaj ni postavilo psihiatra za izdelavo izvedeniškega mnenja, pri čemer sodišče v pravdnem postopku ne more postaviti izvedenca, da pregleda osebo, ki ni stranka postopka in ni drugače udeležena v predmetnem postopku. Hkrati je sodišče pojasnilo, da je vpogledalo v mnenja sodnih izvedencev in jih tudi zaslišalo.

Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka pojasnjuje, da je sodišče v obrazložitvi sodbe celovito in natančno opravilo dokazno oceno z vpogledom v listinsko dokumentacijo ter zaslišalo tožnika in priče. Tožena stranka se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je sodišče zmotno zaključilo, da se je tožnik zavedal, da je oškodovanec slabotna oseba in ga je zato izkoristil. Tožnik je ravnal naklepno in ni bil v dejanski zmoti. Sodišče je ocenilo, da oškodovanec zaradi svoje osebnostne motnje spada v izrazito ranljivo skupino posameznikov, saj je hendikepiran pri prvi stopnji posameznikovega obrambnega mehanizma, tj. prepoznavanja škodljivosti situacije. Tako je nerealno pričakovati od posameznika, ki škodljivosti ni zmožen prepoznati in ni mogoče šteti, da je oškodovanec v škodljivo situacijo vstopil prostovoljno. Sodišče je samo navedlo, da je ob zaslišanju oškodovanca dobilo vtis, da z njim ni vse v redu, da govori bolj počasi, da na vprašanja odgovarja previdno in da poudarja, da ne želi odgovarjati, če glede nečesa ni povsem prepričan. Sodišče je svojo odločitev oprlo na dejstva, da je splošno znano, da je pod vplivom prepovedanih drog nemogoče normalno obnašanje in sprejemanje racionalnih odločitev ter da je duševno stanje zaradi vpliva drog v tem primeru moteno. Tožnik v pritožbi navaja, da sodni izvedenci niso mogli zaznati osebnostne motnje pri oškodovancu, pri čemer tožena stranka poudarja, da je šlo za klinični pregled v stanju, ko oškodovanec ni bil pod vplivom prepovedanih drog. Tožena stranka dodatno izpostavlja še dejstvo, da pojmovanje slabotne osebe ne konzumira zgolj stanja, v katerem je pri oškodovancu moč ugotoviti osebnostno ali drugo duševno motnjo. Slabotna oseba je tista oseba, ki zaradi takšnega ali drugačnega vzroka (duševna motnja, alkoholizirano stanje, stanje pod vplivom prepovedanih drog itd.) nima obrambnega mehanizma, s katerim bi lahko prepoznala škodljivo situacijo, se ji izognila ali uprla. Izvedenci so tudi v drugih postopkih, kot to izhaja iz sodbe opr. št. X K 24744/2017 z dne 23. 10. 2018, ugotovili, da pri oškodovancu ni podane sposobnosti presojati nevarnosti situacije. Toliko bolj, kadar je pod vplivom prepovedanih drog. Zato je vsakršno zavajajoče interpretiranje statusa slabotne osebe zgolj pod pojem osebne z osebnostno motnjo pravno irelevantno. Pri oškodovancu je bilo mogoče prepoznati omejitve v volji in v odločitvah ter racionalni presoji okoliščin, še posebej, kadar je bil pod vplivom prepovedanih drog.

Tožena stranka se v zvezi s pritožbenimi očitki tožnika, da je sodišče zmotno in nepravilno zavzelo stališče, ko je sledilo izpovedi oškodovanca, ker naj bi ta tekom različnih postopkov svoje izjave spreminjal, pojasnjuje, da slednje ne drži. Oškodovanec je tako v postopku pred policijo kot tudi v kazenskih postopkih in v postopku, v zvezi s katerim se izpodbija predmetna sodba, izpovedal, da je imel tožnik z njim spolne odnose, da je bil pri teh spolnih odnosih sam pod vplivom prepovedanih drog, da so bili nekateri od spolnih odnosov oziroma tudi tisti, pri katerih je sodeloval tožnik, neprostovoljne narave, da se glede spolnih odnosov s tožnikom ni mogel svobodno odločati, ali slednjim upreti, saj je bil pod vplivom drog in kot je že ugotovil sodni izvedenec tudi odvisen od spolnosti. Oškodovanec je v konkretnem postopku, kjer je bil zaslišan kot priča, brez dvoma verodostojno in koherentno izpovedal o spornih dejstvih. Oškodovanec ni potvaril izjav, ni jih spreminjal in je, kot je zaznalo tudi sodišče pristno izpovedal. Oškodovanec je glede pravno relevantnih dejstev, ali je imel tožnik z njim spolne odnose, ali je bil sam prostovoljno udeležen pri teh spolnih odnosih, ali je bil takrat pod vplivom prepovedanih drog, ali je videl prepovedane droge tudi pri tožniku doma itd., izpovedal enako v vseh postopkih. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izpoved priče K.K., pri čemer iz izvedenih postopkov izhaja, da je tako oškodovanec kot priča I.I. izpovedal, da je tožnika spoznal na privat zabavi. I.I. je izpovedal, da se je na takih zabavah konzumirala droga in nadalje tudi, da se je oškodovanec na taki zabavi slekel, ker je mislil, da hočejo z njim vsi seksati. Tožena stranka nasprotuje tožnikovim navedbam glede domnevnih pomanjkljivosti v subsunkciji zakonskega dejanskega stanu pod konkreten dejanski stan in pojasnjuje, da je sodišče tisto, ki opravi dokazno oceno o obstoju določenih dejstev. Glede pojma slabotne osebe je sodišče subsumpcijo opravilo tako na podlagi lastnih opažanj, listinske dokumentacije, zaslišanja in izpovedi oškodovanca ter tudi izpovedi prič in sodnih izvedencev. Priča I.I. je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe slabotne osebe, pri čemer je tožnik bil izkušen policist in seznanjen z obnašanjem oseb pod vplivom prepovedanih drog, zato ne gre dvomiti, da tožnik ni bil seznanjen s stanjem oškodovanca. Nesmiselno je stališče tožnika, da je oškodovanca dojemal kot nekoga, ki je vstopal v spolni odnos z njim po lastni želji in svobodni volji. Toliko bolj zato, ker je bil oškodovanec ves čas pod vplivom prepovedanih drog, zaradi česar ni bil sposoben presojati resnosti škodljivosti situacije in nevarnosti, ki so jih takšna druženja in druge okoliščine v zvezi s tem predstavljale. Ne gre spregledati, da je bil I.I. pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zlorabe slabotne osebe, pri čemer je bil obsojen tudi za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Glede pritožbenega očitka o znakih kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil tožena stranka navaja, da je priča I.I. verodostojno in koherentno izpovedal glede prisotnosti prepovedane droge v stanovanju tožnika, prav tako je to izpovedal tudi oškodovanec. O prisotnosti prepovedane droge je izpovedala tudi priča K.K.. Tožena stranka v zvezi s tem izpostavlja, da je trditveno in dokazno breme za zatrjevanje glede neverodostojnosti konkretnih prič na tožniku, kar pa slednji v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjeval niti dokazal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče navaja, da bi moral tožnik bistvene kršitve uveljavljati takoj oziroma po zaključku glavne obravnave, ko je ugotovil, da sodišče navedenih dokazov ne bo izvedlo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 30. 1. 2020 tudi izhaja, da je predsednica senata pravdnima strankama ob zaključku postopka dala možnost, da podata zaključno besedo, pri čemer je skladno z 291. členom ZPP to časovno omejila na pet minut. Sodišče je vpogledalo izjavo tožnika in ugotovilo, da tožnik navedene bistvene kršitve niti ni uveljavljal. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo glede zaslišanja določenih prič zavrnilo. V zaključni besedi, ki jo je sodišče omogočilo na koncu glavne obravnave je tožnik grajal le nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev v zvezi s posameznimi kršitvami, za katere je ugotovilo, da se tožniku utemeljeno očitajo.

8. Neutemeljeno pritožba uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Podana je torej, če gre za napako v povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Takšna protispisnost ni podana. Pritožba pa sicer uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki je po oceni pritožbenega sodišča pravilna in popolna.

9. Pritožbeni ugovor o bistvenih kršitvah v zvezi s prekludiranostjo navedb in dokazov iz prve pripravljalne vloge podanih na naroku dne 26. 9. 2019 pritožbeno sodišča navaja, da 286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, navesti dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah ponujenih dokazov nasprotne stranke. Sodišče je dne 26. 9. 2019 opravilo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, pri čemer ima stranka ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS pravico do izjave glede navedb nasprotne stranke. Tožnik je imel tudi pravico do izjave do navedb tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi. Sicer ZPP ne določa roka za vložitev pripravljalne vloge, temveč določa čas, do katerega je mogoče navesti dejstva in predlagati dokaze. Glede več pripravljalnih vlog tožene stranke pa pritožbeno sodišče tudi navaja, da glede na to, da je tožnik vložil pet pripravljalnih vlog, torej je tudi tožena stranka morala imeti možnost, da se glede navedenih vlog izjavi.

10. Tožnik uveljavlja tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker ni upoštevalo 269. člena ZPP, pri čemer četrti odstavek navedenega člena določa, da med pripravami za glavno obravnavo lahko stranke pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih imajo namen zatrjevati na glavni obravnavi, in dokaze ki jih nameravajo predlagati. Brez poziva sodišča pa lahko vsaka stranka pošlje le dve pripravljalni vlogi, to pa lahko stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva. Naveden pritožbeni ugovor je nesmiseln, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik celo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 26. 9. 2019 spremenil tožbeni zahtevek, pri čemer je sodišče spremembo tožbe dopustilo. Ob navedenem pa je tudi sprejelo sklep, da tožena stranka lahko v roku 30 dni odgovori na spremembo tožbe. Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo spremembo tožbe in v nadaljevanju med postopkom tudi odgovarjala na tožnikove obširne pripravljalne vloge.

11. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da sodišče ni zaslišalo kot pričo državnega tožilca C.C., pri čemer naj bi Specializirano državno tožilstvo ugotovilo, da ravnanja tožnika nimajo znakov kaznivega dejanja. Sodišče se je jasno opredelilo do razmerja med kazensko odgovornostjo v kazenskem postopku ter med delovnopravno odgovornostjo in ugotavljanjem znakov kaznivega dejanja glede na določila 1. alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1). Gre za dva povsem ločena postopka, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče pravilno opredelilo znake kaznivega dejanja glede na podano izredno odpoved tožniku. Slabotna oseba je tista oseba, ki zaradi nekega osebnega vzroka (duševna motnja, alkoholizirano stanje, stanje pod vplivom prepovedanih drog ipd.) nima obrambnega mehanizma, s katerim bi lahko prepoznala škodljivo situacijo, se ji izognila ali uprla. Oškodovanec je imel omejitve volje, še posebej ko je bil pod vplivom drog, kar je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih v tem postopku.

12. Ni mogoče slediti tudi pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče zaslišati tudi v policiji zaposlene delavce, tožnikove sodelavce, ki bi pojasnili, da je bil tožnik dober delavec, hkrati pa zaslišati druge zaposlene na policiji, ki so bili pravnomočno obsojeni za kazniva dejanja, pa jim delovno razmerje morda ni prenehalo. Prav tako za rešitev zadeve ni bilo potrebno zaslišanje komandirja Policijske postaje E., ki bi izpovedal, da je bil tožnik dober policist oziroma, da je imel ves čas probleme z zdravjem in je jemal zdravila za zdravljenje epilepsije. Pri tem je bilo tudi nepotrebno zaslišanje priče D.D., lečečega specialista nevrologa in tudi postavitev izvedencev nevrologov, ki bi podali mnenje glede zdravstvenega mnenja tožnika. Pritožbeno sodišče navaja, da sodišče enake primere obravnava enako, različne pa različno, vendar pri tem obravnava zadeve, o katerih sodišče odloča glede na vložene tožbe tožnikov. Sodišče je tudi v 9. točki pojasnilo, da mora presojati utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v vsakem posamičnem primeru posebej glede na dejansko stanje primera.

13. Glede izvedenskih mnenj izvedenk dr. G.G. in dr. H.H. pa pritožbeno sodišče navaja, da so izvedenke podale mnenje, ko oškodovanec ni bil pod vplivom drog, o samih dogodkih pa so priče prepričljivo izpovedale o oškodovancu in njegovem obnašanju, prav tako so izpovedale o drogah ob dogodkih v stanovanju tožnika, tudi sodišče prve stopnje je ob zaslišanju ocenilo psihično stanje oškodovanca.

14. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno glede na izvedene dokaze ugotovilo, da obstajajo znaki kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe, pri čemer je tožnik slabotno osebo oškodovanca izkoristil, ravnal je naklepno, pri tem ni bil v dejanski zmoti. Nenazadnje je bil tožnik policist in še posebej usposobljen za prepoznavanje uživalcev drog. Oškodovanec je zaradi svoje osebnostne motnje izrazito ranljiva skupina ljudi, pri čemer je tožnik oškodovancu omogočil tudi uživanje prepovedanih drog, tako da se je oškodovanec obnašal še toliko bolj iracionalno kot bi se sicer. Pritožbeno sodišče navaja, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče zmotno sledilo izpovedi oškodovanca, ki naj bi tekom različnih postopkov izjave spreminjal. Navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne drži, sodišče pa je v zvezi z očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe sprejelo dokazno oceno na podlagi 8. člena ZPP, pri čemer je izvedlo vrsto dokazov in odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, ne pa zgolj na podlagi izjave oškodovanca.

15. Priča I.I. je namreč izpovedal, da se je oškodovanec na zabavah slekel, očitno misleč, da hočejo z njim vsi seksati, hkrati pa je tudi povedal, da se je na takih zabavah konzumirala droga. Glede opredelitve slabotne osebe je sodišče sprejelo svoj zaključek na podlagi vseh izvedenih dokazov, pri čemer je bil na zabavah prisoten tudi I.I., ki je bil sicer obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe slabotne osebe, pri čemer pa je bil tožnik kot policist, še toliko bolj usposobljen, da ve kako se obnašajo osebe pod vplivom prepovedanih drog, hkrati pa seznanjen s stanjem oškodovanca. Glede prepovedanih drog pa so priče jasno izpovedale, da so bile prepovedane droge v stanovanju tožnika, kar je izpovedal tudi oškodovanec. To je izpovedala tudi priča K.K. in priča I.I.. Sodišče je tudi obrazložilo, da je ob zaslišanju oškodovanca dobilo vtis, da z njim ni vse v redu, da govori bolj počasi, da odgovarja previdno, da ne želi odgovarjati, če o čem ni najbolj prepričan.

16. Pritožbeni ugovor o tem, da bi moralo sodišče zaslišati priči A.A. in B.B. ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v pripravljalno vlogo tožnika št. ... z dne 15. 11. 2019 in ugotavlja, da tožnik niti ni podal dokaznega predloga za zaslišanje prič, pač pa je le navedel, kaj sta glede nezaznavnosti duševne motne izpovedali priči v kazenskem postopku, ob tem pa ni podal dokaznega predloga, na način kot je to podajal glede vseh ostalih predlaganih dokazov v vseh pripravljalnih vlogah, kjer je konkretno navedeno, da gre za dokaz in nato po alinejah predlog dokaza. Ob tem pritožbeno sodišče tudi navaja, da bi moral tožnik predlagati dokaze do prvega naroka za glavno obravnavo, v kolikor jih je predlagal kasneje, bi moral izrecno navesti, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku za glavno obravnavo, kot to določa 286. člen ZPP.

17. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni.

18. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

19. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.