Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da je vložitev ustavne pritožbe nerazumna, zaradi česar je prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči pravilno kot neutemeljeno zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo tožeče stranke za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe. Svojo odločitev utemeljuje na določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki v tretjem odstavku citiranega člena določa, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Pojasnjuje, da je iz navedb tožeče stranke oziroma dodeljenega odvetnika izluščila, da zatrjuje kršitve človekovih pravic iz razloga, ker naj ne bi imel možnosti enakega pravnega varstva, saj revizija ni dovoljena. Še vedno meni, da je po njegovem mnenju v celotnem sodnem postopku zanemarjena podana objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari oziroma opravljanja nevarne dejavnosti/dela in tako posledično tudi tožbeni zahtevek, ki ni na pravilnih temeljih. Po presoji organa za brezplačno pravno pomoč, ki se je v zadevi seznanil s spornimi odločitvami, v prošnji niso zatrjevane kršitve, ki bi na drug način vplivale na človekove pravice prosilca oziroma bi bile prosilcu okrnjene, zato tožeča stranka nima možnosti za uspeh z ustavno pritožbo.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zatrjuje, da izpodbijana odločba ne ustreza standardom obrazložene odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje razloge za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo in se pri sklicuje na 1. in drugo alineo drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Opozarja na materialno pravne in procesne nepravilnosti, ki sta jih zagrešili sodišči prve in druge stopnje pri obravnavanju sporne zadeve. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da prosilčevi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu za brezplačno pravno pomoč v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Pojasnjuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči ne spušča v funkcijo sojenja, ker sta to storili že sodišči na prvi in drugi stopnji, ki sta v svojih odločitvah navajali pravno podlago, razlog za izključitev odgovornosti toženih strank in prosilcu torej tožeči stranki pripisali krivdno odgovornost. V dejstvu, da sodišče tožbenemu zahtevku ni ugodilo, organ za brezplačno pravno pomoč ne vidi nobenih ustavno zajamčenih kršitev. Prav tako ne vidi kršitev v zavrnitvi dostopa do sodnega varstva, ker argumenti odvetnika niso obravnavani tako kot bi si želel, temveč tako, kot jih je ugotovilo sodišče samo. V zvezi s tožbenim ugovorom glede neobrazložene odločbe pa organ za brezplačno pravno pomoč pojasnjuje, da je v zadevi tožeči stranki bila odobrena brezplačna pravna pomoč ves čas teka sodnih postopkov in to pri izbranem odvetniku A.A.. Tako so te odločbe tudi sestavni del spisa v zvezi s plačilom odškodnine, zato okoliščina, da niso posebej navedene z opravilno številko ne predstavlja zatrjevane kršitve.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet spora v obravnavni zadevi je odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, da se tožeči stranki ne odobri brezplačna pravna pomoč za vložitev ustavne pritožbe v zvezi z individualnim delovnim sporom tožeče stranke zaradi odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, ki jo je tožeča stranka, zaposlena kot varilec pri delodajalcu B. d.o.o. - v stečaju, doživela pri peskanju pri družbi C. d.o.o. na Ptuju (zadeva Pd 446/2010).

6. Tožeča stranka je svojo odločitev utemeljila na določbi 24. člena ZBPP, ki med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

7. Tudi po mnenju sodišča tožeča stranka s svojimi navedbami ni izkazala, da je zadeva pomembna za njen položaj, oziroma da je zanjo življenjskega pomena, tako kot je pravilno ugotovila in obrazložila že tožena stranka. Tožeča stranka po mnenju sodišča tudi ni izkazala, da gre v zadevi za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ustavno sodišče namreč v postopku pritožbe ne presoja materialno pravne ali procesno pravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne dokazne ocene sodišč, ampak je organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin.

8. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa je bila v zvezi s citiranim individualnim sporom tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč tako za pravno svetovanje in zastopanje na Delovnem sodišču v Mariboru (odločba Bpp 273/2014 z dne 12. 9. 2014), kot tudi za pravno svetovanje in vložitev pritožbe z zastopanjem na drugi stopnji zoper sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 446/2010 z dne 6. 5. 2015 (odločba organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 183/2015 z dne 24. 6. 2015), tožeči stranki pa je bila odobrena tudi brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in vložitev revizije zoper sodbo Višjega Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Pdp 844/2015 z dne 4. 2. 2016 (odločba št. Bpp 92/2016 z dne 23. 3. 2016). Med strankami v zadevi tudi ni sporno, da je bila s sodbo prvostopnega sodišča ugotovljeno, da ne obstoji terjatev tožnika do B. d.o.o. in Zavarovalnice D., v znesku 30.000,00 EUR, ker je do obravnavane nezgode prišlo zaradi nepravilnega načina dela tožnika, ki je kršil navodila za varno delo, njegovo ravnanje pa je bilo malomarno. Odločilo je, da je tožeča stranka za nastanek poškodbe, ki jo je utrpela v obravnavanem primeru, sama odgovorna oziroma v tej zadevi ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost delodajalca. Iz spisov zadeve izhaja tudi, da je Vrhovno sodišče RS predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 844/2015 z dne 4. 2. 2016 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru Pd 446/2010 z dne 6. 1. 2015 s sklepom št. VIII DoR 31/2016-8 z dne 8. 6. 2016 zavrnilo, ker naj ne bi bili podani pogoji za dopustitev revizije v skladu z določbo 367.a člena ZPP.

9. Po določbi drugega odstavka 55b. člena ZUstS se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika (prva alinea), ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alinea). Dejstvo, da sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni ugodilo, posledično pa tudi ni bila dopuščena revizija, zatrjevanih kršitev človekovih pravic do pravnega sredstva in z njo povezane pravice do izjave, ne izkazuje. Tožeča stranka izpolnjevanja pogojev za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo tudi ne izkazuje z argumenti, ki v spornem individualnem delovnem sporu niso bili obravnavani tako kot bi si to želela, pač pa tako kot jih je ugotovilo sodišče samo. Sodišče zato pritrjuje organu za brezplačno pravno pomoč, da je vložitev ustavne pritožbe nerazumna, kar je imelo za posledico, da je bila prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljeno zavrnjena.

10. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, glede na to, da so razlogi, s katerimi je tožena stranka zavrnila prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, v obrazložitvi odločbe navedeni. To pa po presoji sodišča pomeni, da je bilo mogoče izpodbijano odločitev tudi preizkusiti.

11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.