Jedro

Strah je vrsta pravno priznane nepremoženjske škode. V obravnavanem primeru je bil dovolj intenziven in dolgotrajen, da tožnici pripada odškodnina. Res je, da toženec ne odgovarja za neurejene tožničine takratne družinske razmere, vendar je bil dolžan oškodovanko sprejeti takšno, kot je bila, zato se svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti.

Neumestno je pritožbeno vztrajanje, da bi tožnica morala sama vedeti, v kaj se spušča. Tožnica je bila tedaj stara 13 let, toženec pa osem let starejši in že poročen, torej je bila razlika v njuni zrelosti očitno nesorazmerna. Brez pomena je tudi pritožbena trditev, da se je tožnica sporazumno odločila za spolni odnos s tožencem. Upoštevaje takratno starost je bila tožničina privolitev pravno neučinkovita.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 2.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prve sodbe do plačila. V presežku (do zahtevanih 41.000,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nato je z dopolnilnim sklepom tožnici naložilo, da mora tožencu plačati 1.816,85 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude, medtem ko mora toženec iz naslova tožničinih pravdnih stroškov na račun sodišča prve stopnje plačati 70,13 EUR z obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožnica pa tudi zoper dopolnilni sklep.

3. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe in se pri tem sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga takšno spremembo sodbe, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Navaja, da bi ji sodišče moralo priznati tudi odškodnino za telesne bolečine, saj je po spolnem odnosu krvavela in imela hude bolečine. Odškodnina za strah je prenizka. Tožnica je več kot leto dni po dogodku trpela hud strah pred izgubo naklonjenosti staršev, pa tudi strah pred tožencem, ker je njegov oče izjavil, da toženec sedi v zaporu zaradi tožnice. Sodišče bi ji moralo prisoditi tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je imela in še ima velike težave v spolnosti. Od obravnavanega dogodka dalje je živčna, nezbrana in se težko loti kakršnegakoli dela. V letu 2007 je zbolela zaradi skleroze multipleks. Ker je bila pred škodnim dogodkom zdrava, je edino ta stresna situacija lahko povzročila razvoj bolezni, zaradi katere je tožnica nesposobna za delo in le s težavo skrbi za otroke ter gospodinjstvo.

4. Toženec se pritožuje zoper obsodilni del sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so podane okoliščine, ki izključujejo njegovo odškodninsko odgovornost. Poudarja, da je bila tožnica po mnenju izvedenke v socialnem in vzgojnem pogledu zanemarjen otrok iz problematične družine. Tožnica se je sporazumno odločila za spolni odnos s tožencem. Kljub mladoletnosti bi morala in mogla vedeti, v kaj se spušča in kakšen bo odziv njenih staršev. Neživljenjsko je pričakovati od toženca, da bi moral tožnico najprej izprašati o njenem odnosu s starši. Tožničino neurejeno družinsko življenje ne more biti podlaga za prisojo odškodnine. Strah, ki ga opisuje sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravno priznane škode. Gre za imaginarni strah, za katerega toženec ni odgovoren. Poudarja, da tožničin oče sploh ni reagiral, ko je izvedel za njen spolni odnos s tožencem. Poleg tega se je tožnica po dogodku na hitro osamosvojila in odšla od doma. Tožničin zahtevek je očitno zgolj rentno naravnan.

5. Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da ni izkazana vzročna zveza med tožničino boleznijo in spornim dogodkom.

6. Tožnica se v pritožbi zoper dopolnilni sklep sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je napačno odmerilo stroške, saj je bila tožba potrebna. Tožbenemu zahtevku bi moralo v celoti ugoditi in vse stroške naložiti v plačilo tožencu.

7. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbah zoper sodbo

8. Podlaga toženčeve odškodninske odgovornosti v pritožbenem postopku ni več sporna, vsa dejstva, ki vplivajo na višino odškodnine, pa so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan.

9. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. To pomeni, da stranki ne sme prisoditi več ali kaj drugega, kot je zahtevala, ampak je vezano na njen tožbeni predlog. Tožnica ni upravičena do odškodnine za telesne bolečine, ki jih zatrjuje v pritožbi, saj takšnega odškodninskega zahtevka v pravdi ni uveljavljala.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo njen zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V dokaznem postopku se je namreč lahko zanesljivo prepričalo, da tožnica kljub obravnavanemu škodnemu dogodku ni imela zatrjevanih težav pri navezovanju stikov z vrstniki, niti težav v spolnosti. V izpodbijani sodbi je o tem navedlo jasne, izčrpne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati. Po zaslišanju izvedenke je sodišče upravičeno podvomilo o vzročni zvezi med obravnavanim škodnim dogodkom in zatrjevanimi tožničinimi zdravstvenimi težavami ter nesposobnostjo za delo. Tožnica mnenju izvedenke ni oporekala, predlagani dokaz z izvedencem nevrologom pa je umaknila. Tako je tožničina trditev, ki jo zdaj ponavlja v pritožbi, da je lahko zgolj stresna situacija ob škodnem dogodku povzročila razvoj multiple skleroze pri tožnici, ostala nedokazana.

11. Prisojena odškodnina v znesku 2.500,00 EUR, ki ustreza višini dveh in pol povprečnih mesečnih plač na zaposlenega v državi v času sojenja, predstavlja glede na okoliščine primera pravično zadoščenje za tožnico. Njeno trditev, da se je po dogodku bala toženca, je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Upravičeno pa je verjelo tožnici, da je več mesecev živela v strahu pred izgubo čustvene opore staršev, zlasti očeta. Sodeč po mnenju izvedenke je bil ta tožničin strah zaradi neurejenih socialnih in družinskih razmer povsem realen in ne imaginaren, kot poskuša prikazati toženec v svoji pritožbi. Tožničin strah je povsem pojenjal šele po približno desetih mesecih, ko se je odselila od doma. Strah je po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) vrsta pravno priznane nepremoženjske škode. V obravnavanem primeru je bil dovolj intenziven in dolgotrajen, da tožnici pripada odškodnina. Res je, da toženec ne odgovarja za neurejene tožničine takratne družinske razmere, vendar je bil dolžan oškodovanko sprejeti takšno, kot je bila, zato se svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti. Dejstvo, da se tožničin oče ni odzval na škodni dogodek, še ne pomeni, da tožnica zatrjevanega strahu pred njegovo reakcijo ni trpela. Končno bi toženec že glede na tožničino takratno starost moral vedeti, da je v vseh pogledih odvisna od staršev. Neumestno je tudi njegovo pritožbeno vztrajanje, da bi tožnica morala sama vedeti, v kaj se spušča. Tožnica je bila tedaj stara 13 let, toženec pa osem let starejši in že poročen, torej je bila razlika v njuni zrelosti očitno nesorazmerna. Brez pomena je tudi pritožbena trditev, da se je tožnica sporazumno odločila za spolni odnos s tožencem. Upoštevaje takratno starost je bila tožničina privolitev pravno neučinkovita, kot je tožencu pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi prisojena odškodnina podpirala tožničine rentne težnje. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo pri odmeri odškodnine pravilno uporabljeno materialno pravo. Navsezadnje je od škodnega dogodka do sojenja že poteklo več kot 11 let, zato je tožnica zaradi čakanja na zadoščenje upravičena do višje odškodnine, kot bi bila sicer. Z morebitno nižjo odškodnino ne bi bilo mogoče doseči njenega namena, medtem ko za zvišanje prisojene odškodnine tožnica v pritožbi ne navaja tehtnih razlogov.

13. Ker pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

O pritožbi zoper sklep

14. Tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, ki jo vsebuje dopolnilni sklep, je pravilna in zakonita. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in ob upoštevanju doseženega uspeha v pravdi. Dejstvo, da je bila tožba potrebna, ne pomeni, da je tožnica upravičena do povračila vseh stroškov zanjo. Odločilen je namreč kriterij uspeha v pravdi, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo po primerjavi med zahtevanim in prisojenim zneskom, saj z obravnavanjem podlage tožbenega zahtevka posebni stroški niso nastali. Sicer pa je tožničina trditev, da so bili stroški napačno odmerjeni, ostala v pritožbi povsem neobrazložena.

15. Ker je uradni pritožbeni preizkus pokazal, da je odločitev o stroških materialnopravno pravilna, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zoper dopolnilni sklep kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP ta sklep potrdilo.

O pritožbenih stroških

16. Obe pravdni stranki sta s svojimi pritožbami propadli, medtem ko toženčev odgovor na tožničino pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o njej. Glede na neuspeh v pritožbenem postopku in nesmotrnost stroškov za odgovor na pritožbo morata pravdni stranki te stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP).