Jedro

Načelo uporabe milejšega predpisa se izrecno nanaša na uporabo materialnega predpisa, ne velja pa za upoštevanje dokazov in ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče namreč dejansko stanje ugotavlja na podlagi razpoložljivih dokazov, ki jih mora skrbno pretehtati ter dokazno oceniti vsakega zase in vse skupaj v medsebojni povezavi ter na podlagi tega sprejeti zaključke o tem, katera dejstva so dokazana in katera ne. Če ima pri tem sodišče na voljo dva dokaza glede istega odločilnega dejstva, mora torej oba dokaza oceniti in nato obrazložiti, kateremu dokazu verjame. V korist obdolženca po načelu in dubio pro reo pa lahko odloča le v primeru, če ne more z gotovostjo ugotoviti, da so obdolžencu dokazani vsi zakonski znaki očitanega prekrška, taka situacija pa v obravnavani zadevi ni izkazana.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni v III. točki izreka tako, da se obdolženca na podlagi petega odstavka 144. člena Zakona o prekrških oprosti plačila stroškov predmetnega postopka.

II. Sicer se pritožba zavrne in v preostalih nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP in mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov strokovnega pregleda v višini 837,39 EUR, stroškov sodnega izvedenca v višini 283,73 EUR ter sodne takse v višini 200,00 EUR.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (3. točka 154. člena ZP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitka storitve prekrška, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženca in izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo dokaze naštete v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, z gotovostjo ugotovilo, da je obdolžencu dokazano, da je 11. 11. 2019 ob 13.05 uri vozil osebni avtomobil po avtocesti, ko je bil pod vplivom psihoaktivnih snovi, saj je bilo s toksikološko preiskavo ugotovljeno, da je imel v času vožnje v krvi prisotni substanci midazolam in zolpidem, ki po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog spadata med prepovedane droge in sta uvrščeni v III.B skupino pod zaporednima številkama 26 in 37. Iz poročila o toksikološki preiskavi Inštituta za sodno medicino z dne 21. 11. 2019, v kateri so bili analizirani vzorci obdolženčeve krvi in urina, ki jih je oddal v okviru strokovnega pregleda, ki mu je bil odrejen v skladu s 107. členom Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), namreč nedvomno izhaja, da je kromatografska preiskava vzorcev krvi pokazala, da je obdolženec v času storitve prekrška imel v krvi prisoten midazolam ter zolpidem. V obdolženčevi krvi je sicer bila ugotovljena tudi prisotnost benzoilekognina, ki je metabolit kokaina, a tega sodišče pri izreku ni upoštevalo, saj benzoilekognin ni uvrščen v seznam prepovedanih drog. Zaradi obdolženčevih zatrjevanj, da jemlje zgolj predpisana zdravila Rivotril in Buprenorfin ter da drugih prepovedanih substanc ne uživa, je sodišče prve stopnje angažiralo tudi izvedenko za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo, ki pa je v izvedenskem mnenju pojasnila, da učinkovini midazolam in zolpidem nista bili med zdravili, ki so predpisana obdolžencu oz. ki naj bi ju obdolženec jemal. 5. Ker se v skladu z drugim odstavkom 106. člena ZPrCP šteje, da je voznik pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, če se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini, se je mogoče strinjati z zagovornikovimi navedbami, da je v predmetni zadevi za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja najbolj relevantno poročilo o toksikološki preiskavi ter izvedeniško mnenje izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo. Ni pa se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da iz rezultatov poročila o toksikološki preiskavi ne izhaja nesporno, da je imel obdolženec v krvi prepovedane substance in da zaradi tega naj ne bi bil sposoben varno opravljati vozila oz. da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov nesporno izhaja, da je imel obdolženec v krvi prepovedane substance. Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da iz poročila izrecno sledi, da obdolženec v urinu ni imel nobenih prepovedanih drog, saj je bilo z imunokemijskimi preiskavami urina ugotovljena prisotnost benzodiazepinov, s kromatografsko preiskavo pa prisotnost metilekgonina, benzoilekgonina ter kokaina, pa tudi midazolama in zolpidema.

6. Nadalje tudi ne drži, da naj bi obstajali dve preiskavi, od katerih naj bi ena pokazala, da naj bi bile v organizmu obdolženca prepovedane druge droge, druga pa naj bi pokazala ravno obratno. Kot je bilo poudarjeno, je bilo tako z analizo obdolženčevega urina kot tudi z analizo obdolženčeve krvi ugotovljena prisotnost midazolama in zolpidema, prav tako je bila ugotovljena prisotnost benzoilekgonina v obdolženčevem urinu in krvi. Tako ni bilo potrebno nobeno pozivanje sodišča naj avtor dopolni oziroma pojasni razlike v rezultatih preiskav urina in krvi, zlasti ker je za ugotovitev obstoja prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP merodajen rezultat analize krvi oz. ugotovljena prisotnost prepovedanih substanc v krvi, kar jasno izhaja iz prej citiranega drugega odstavka 106. člena ZPrCP, pa tudi iz četrtega odstavka 106. člena ZPrCP, ki določa, da se v primeru, če se s toksikološko preiskavo telesnih tekočin ugotovi prisotnost prepovedanih drog ali drugih psihoaktivnih snovi ali njihovih presnovkov le v urinu, voznika napoti na kontrolni zdravstveni pregled v skladu z zakonom, ki ureja voznike.

7. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo kot merodajno upoštevati milejšo oziroma za obdolženca ugodnejšo analizo, torej analizo urina. Zagovornik namreč napačno tolmači določbe 2. člena ZP-1, ki določa uporabo milejšega predpisa v primeru, če se predpis, ki določa prekršek, po storitvi prekrška spremeni. To načelo se izrecno nanaša na uporabo materialnega predpisa, ne velja pa za upoštevanje dokazov in ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče namreč dejansko stanje ugotavlja na podlagi razpoložljivih dokazov, ki jih mora skrbno pretehtati ter dokazno oceniti vsakega zase in vse skupaj v medsebojni povezavi ter na podlagi tega sprejeti zaključke o tem, katera dejstva so dokazana in katera ne. Če ima pri tem sodišče na voljo dva dokaza glede istega odločilnega dejstva, mora torej oba dokaza oceniti in nato obrazložiti, kateremu dokazu verjame, saj ga k temu zavezuje načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1 in načelo proste presoje dokazov (71. člen ZP-1)1. V korist obdolženca po načelu in dubio pro reo pa lahko odloča le v primeru, če ne more z gotovostjo ugotoviti, da so obdolžencu dokazani vsi zakonski znaki očitanega prekrška, taka situacija pa v obravnavani zadevi ni izkazana.

8. Čeprav glede na zgoraj pojasnjeno ugotovitve o prisotnosti prepovedani substanc v urinu niso odločilnega pomena za odločitev o odgovornosti za obdolžencu očitani prekršek, v zvezi z nedoslednostmi oziroma razlikami, ki so po mnenju zagovornika bistvenega pomena, pritožbeno sodišče poudarja, da je v poročilu o toksikološki preiskavi lahko na prvi pogled neobičajno, da preleminarna instrumentalna preiskava in hitri testi urina niso pokazali pozitivnega rezultata na kokain in metabolite, medtem ko je kromatografska preiskava urina pokazala pozitiven rezultat na metilekgonin, benzoilekgonin in kokain, vendar je v zvezi s tem izvedenka prepričljivo pojasnila, da je ugotovljeno neskladje v poročilu lahko posledica bodisi pisne pomote pri vnašanju podatkov (pozitivno in negativno), bodisi tega, da so koncentracije kokaina in metabolitov v urinu bile nizke, pod mejno vrednostjo imunokemijskega postopka, a še vedno dokazljive s kromatografskimi tehnikami, kar je sicer možen, a redek pojav, še posebej v primerih, ko je v urinu še vedno prisoten tudi kokain ter da je zaradi tega, ker naj bi bil hitri test pozitiven na prisotnost kokaina, mogoče sklepati, da je več pozitivnih dokazov za tezo uporabe kokaina. Izvedenka je s temi navedbami prepričljivo pojasnila, zakaj je lahko prišlo do neskladja v toksikološkem poročilu, ki ga izpostavlja zagovornik v pritožbi, pri tem pa ni pomembno vprašanje, ali je s slednjim zapisom prekoračila svojo strokovno nalogo in se z ocenjevanjem dokazov postavila v vlogo sodišča, kot ji očita zagovornik v pritožbi, saj je dejstvo, da obdolžencu ni bila očitana vožnja pod vplivom kokaina, ker je bil le-ta ugotovljen le v obdolženčevem urinu, za očitek vožnje pod vplivom prepovedanih substanc pa mora biti ugotovljena prisotnost takih substanc v vzorcih krvi. Sicer glede na pojasnila izvedenke, da ima kokain v krvi zelo kratek razpolovni čas od 0,7 do 1,5 ure za kar pomeni, da se koncentracija kokaina v krvi hitro zmanjšuje, vzorci krvi pa so bili obdolžencu odvzeti ob 14.24 uri, kar je skoraj dve uri po dogodku, zaradi katerega je bila policija obveščena o njegovem ravnanju, povsem logično in razumljivo, da obdolžencu ni bilo mogoče dokazati prisotnosti kokaina v krvi v času vožnje. Čeprav je tudi izvedenka zapisala, da bi bilo dobro, da bi neskladje v poročilu bilo obrazloženo med opombami v toksikološkem poročilu, to ne pomeni, da je poročilo v tem smislu nezadostno oziroma pomanjkljivo in da bi ga bilo potrebno v tem oziru dopolniti, niti ni bilo sodišče dolžno dodatno zahtevati od izvedenke, da s poizvedbami pri avtorju poročila o toksikološki preiskavi poizve glede neskladja, ki ga je zaznala v samem poročilu, saj kot rečeno obdolžencu z obdolžilnim predlogom ni bila očitana vožnja pod vplivom kokaina, na katerega se nanašajo ugotovljena neskladja, prav tako pa se vožnja pod vplivom prepovedanih substanc ne dokazuje z rezultati toksikološke analize urina oziroma na podlagi ugotovljenih snovi v vzorcih obdolženčevega urina.

9. Ugotovljeno neskladje pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ne meče luč dvoma na celotno poročilo, kot to navaja zagovornik, ne glede na to, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenka pripisuje največjo težo za nevarno in agresivno vožnjo ravno kokainu. Ker obdolžencu ni očitano, da je vozil motorno vozilo v času, ko je bil pod vplivom kokaina, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe ni relevantno, ali je obdolženec kokain dejansko imel v krvi v času vožnje ali pa je šlo zgolj za napako ali kaj tretjega. Glede ugotovljene prisotnosti midazolama in zolpidema v obdolženčevi krvi pa sodišče ni bilo dolžno ugotavljati s kakšnimi oziroma s katerimi zdravili ali prepovedanimi drogami naj bi to zaužil, zaradi česar so zagovornikovi smiselni pritožbeni očitki o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljeni. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je v zaključkih izvedeniškega mnenja izvedenka povsem napačno navajala, da naj bi imel obdolženec v organizmu celo alkohol. Takih očitkov v izvedenskem mnenju namreč ni najti. Zgolj na drugi strani izvedenskega mnenja, kjer so povzeta dejstva, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, je navedeno, da je bil obdolžencu v izdihanem zraku dokazan alkohol v koncentraciji 0,04 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar pa ob upoštevanju tolerance predstavlja praktično negativno vrednost. 10. Upoštevajoč navedeno, ko je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ocenilo izvedene dokaze in obdolženčev zagovor ter ugotovilo, da je obdolžencu z gotovostjo dokazano, da je v času vožnje motornega vozila v cestnem prometu imel v krvi midazolam in zolpidem, ki pa nista sestavini zdravil, ki so predpisana obdolženemu, to je Rivotril in Brupenorfin, ni nobenega dvoma, da so tako izkazani vsi objektivni zakonski znaki obdolžencu očitanega prekrška. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec za storjeni prekršek tudi odgovoren, saj ob ugotovljenem rezultatu toksikološke preiskave, ki nedvomno dokazuje, da je obdolženec pred vožnjo užival prepovedane substance, tudi ni nobenega dvoma, da se je popolnoma zavedal, da lahko z vožnjo motornega vozila v takem stanju stori prekršek, pa je kljub temu sedel za volan in s tem privolil v nastanek prepovedane posledice (storitev prekrška), kar pomeni, da je ravnal z eventualnim naklepom.

11. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja, predvsem ob upoštevanju obdolženčeve dosedanje nekaznovanosti za prekrške in ob odsotnosti posebnih obteževalnih okoliščin, pravilno izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku za tovrstni prekršek tj. 1.200,00 EUR kot glavno sankcijo ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ki je prav tako predpisana za storjeni prekršek in jo je v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZP-1 sodišče dolžno izreči v predpisanem številu.

12. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje glede plačila stroškov predmetnega postopka. Zagovornik namreč utemeljeno izpostavlja, da je obdolženec ob zaslišanju dne 12. 12. 2019 (list. št. 20 spisa) pojasnil, da je nezaposlen, da prejema denarno socialno pomoč v višini 395,00 EUR ter da je brez premičnega in nepremičnega premoženja. Za oprostitev plačila stroškov postopka tekom postopka ni zaprosil, vendar pa je iz odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2147/2020 z dne 7. 9. 2020 (list. št. 97-98 predmetnega spisa), s katero je bila obdolžencu v obravnavani zadevi dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev obravnavane pritožbe, razvidno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v skladu z 12. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ugotovilo, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči in izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Kot izhaja iz 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči, pri čemer pa se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke. Tudi 11. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po Zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, pri čemer pa so v skladu s šestim odstavkom 11. člena ZST-1 ne glede na določbo prvega odstavka tega člena do celotne oprostitve plačila taks upravičene stranke, ki izpolnjujejo materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Ker tudi peti odstavek 144. člena ZP-1 smiselno enako določa, da sme sodišče obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, oprostiti plačila stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati, je pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj izpostavljenega ocenilo, da je potrebno obdolženca oprostiti plačila stroškov postopka o prekršku.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v III. točki izreka tako, da je obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka o prekršku, v preostalih delih pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 191/2010 z dne 22. 2. 2011 ter sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 69/2020 z dne 22. 9. 2020.