Jedro

Zmotna uporaba materialnega prava v upravnem postopku, katerega obnova se želi doseči, glede na 260. člen ZUP ni obnovitveni razlog. Isto velja tudi za zmotno ugotovljeno dejansko stanje kot posledico zmotne uporabe materialnega prava v upravnem postopku, katerega obnova se želi doseči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.1.2004. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke z dne 30.12.2003 in potrdila sklep Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Ptuj z dne 12. 12. 2003. S tem sklepom je Upravna enota Ptuj zavrgla zahtevo tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo nekdanjega Oddelka za upravne notranje zadeve Občine ... z dne 21.9.1994. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka, v katerem se je ugotavljalo državljanstvo njegovega pokojnega očeta B.B. V tem postopku je prvostopenjski organ izdal odločbo dne 21.9.1994, zoper katero je bila vložena pritožba. Pritožbo je tožena stranka zavrnila, tako da je postala odločba prvostopenjskega organa pravnomočna dne 24.8.2000. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka dne 9.1.2003. Utemeljil ga je z navedbo, da v postopku ni mogel izpodbijati domneve nelojalnosti svojega pravnega prednika, ker je to postalo dopustno šele po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93. Tožnik predlaga zaslišanje samega sebe in prič, ki bodo vedele izpovedati, da je bil tožnikov oče lojalen. Prvostopenjski upravni organ je zavrgel predlog za obnovo postopka, ker ni verjetno izkazan razlog za obnovo postopka. Tožena stranka je pravilno zavrnila pritožbo, saj tudi po presoji upravnega sodišča spremenjena pravna razlaga ne more biti razlog za obnovo postopka. Obnovitveni razlogi so taksativno našteti v 260. členu ZUP, to pa pomeni, da jih ni mogoče širiti na podobne primere. Neutemeljeno je tudi tožnikovo mnenje, da je postavljen v neenak položaj z upravičenci, ki so imeli možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti. Odločba prvostopenjskega upravnega organa je postala pravnomočna 24.8.2000. Tožnik bi lahko, če bi sledil pravnemu pouku v odločbi tožene stranke z dne 11.7.2000, v upravnem sporu dokazoval lojalnost pravnega prednika. Tožnik tega upravičenja ni izkoristil. Tudi sicer v upravnem postopku do izdaje odločbe prvostopenjskega organa ni zatrjeval njegove lojalnosti. Zato ni res, da v upravnem postopku ni imel možnosti dokazovati njegove lojalnosti, posebej še, ker je prvostopenjski organ dne 31.5.1994 tožnika pisno pozval, da sporoči, ali razpolaga z dokazi, ki bi lahko ovrgli ugotovitve o dejanskem stanju.

Zoper sodbo upravnega sodišča RS je bila dne 28. 7. 2005 vložena pritožba. V njej tožnik meni, da mu je bila kršena ustavna pravica do enakega obravnavanja po zakonu, ker v upravnem postopku ni imel možnosti, da dokaže lojalnost svojega očeta B.B. Tožnik trdi, da je bil postavljen v neenakopraven položaj s tistimi upravičenci, ki so imeli to možnost, ker se je pri odločanju že upoštevala ustavna odločba z opr. št. U-I-23/93. Upravni organ je vodil postopek le v smeri ugotavljanja narodnosti in življenja v tujini. Tudi pritožbeni upravni organ upravnega postopka ni ustrezno dopolnil ali vrnil zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je ugotovljeno nepopolno, napačno pa je uporabljen tudi materialni zakon.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2005, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

Revizija ni utemeljena.

V upravnem postopku, katerega obnova je bila predlagana, se je uporabljal Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 47/86). Glede na 323. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur.l. RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002, 73/2004, št. 119/2005 in št. 105/2006) se začne ZUP uporabljati s 1.4.2000. Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen 9.1.2003, se torej za presojo njegove dovoljenosti uporablja ZUP iz leta 2000. Predpostavke za obnovo postopka so določene v 260. členu ZUP. V dosedanjem postopku se je, neposredno ali posredno, odločalo le o dopustnosti predloga za obnovo postopka. Ta odločitev pa temelji izključno na uporabi določb procesne narave. Tudi sodba upravnega sodišča, ki jo tožnik napada z revizijo, ima tudi sama takšno naravo. Materialno pravo torej v izpodbijani sodbi, to je sodbi upravnega sodišča, niti ni moglo biti uporabljeno zmotno. Zmotna uporaba materialnega prava v upravnem postopku, katerega obnova se želi doseči, pa glede na 260. člen ZUP ni obnovitveni razlog. Isto velja tudi za zmotno ugotovljeno dejansko stanje kot posledico zmotne uporabe materialnega prava v upravnem postopku, katerega obnova se želi doseči. Tožnik niti ne trdi, da bi bila pri odločanju o obnovi postopka obravnavan neenako, tako da tudi s svojim očitkom o neenakopravnosti ne more imeti uspeha. Morebitno neenako obravnavanje glede uporabe materialnega prava v upravnem postopku, ki je že bil končan z dokončno odločbo, pa ni predmet tega spora.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).