Jedro

Vožnja v ovinek namreč od slehernega voznika terja posebno previdnost ne glede na to, ali je hitrost vožnje na konkretnem cestnem odseku posebej omejena ali ne. Takó je zato, ker upravljanje vozila v ovinku otežuje delovanje centrifugalne sile, ki vozilo potiska navzven, prav tako pa se nasproti vozeča vozila zaradi zožene zorne razdalje opazi težje in predvsem kasneje, kot sicer.

Zaradi tega mora voznik, kadar cesta iz ravnine preide v zaporedje ostrejših ovinkov, po naravi stvari zmanjšati hitrost vožnje. Vozilo mora upočasniti na raven, ki varnostno tveganje kar najbolj zniža.

Izrek

Revizij i se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku iz naslova telesnih bolečin še 1.700 €

, iz

naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa še dodatnih 3 .400

€ zadoščenja.

Toženka je dolžna v 15 dneh povrniti tožniku dodatnih

1.210,15

€ prvostopenjskih stroškov in 229,6

€ stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Sicer se revizija zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 255,1

€ .

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo v plačilo 22.185 € odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik kot motorist utrpel v prometni nesreči, v kateri je bil poleg njega udeležen tudi osebni avtomobil neznanega lastnika. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval dodatnih 13.815 € zadoščenja) je zavrnilo. Presodilo je, da je znašal tožnikov krivdni prispevek k nastanku nesreče 15 % (drugi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), ker je glede na okoliščine (šlo je za levi ovinek, ki bi mu kmalu sledil ostrejši desni ovinek) vozil prehitro.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V reviziji, ki jo vlaga iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tožnik izpodbija sodbo pritožbenega sodišča tako glede temelja kot glede višine tožbenega zahtevka. Ne strinja se s presojo o lastnem 15 % krivdnem prispevku k škodnemu dogodku, saj meni, da je primarni in edini vzrok za nezgodo v vožnji neznanega nasproti vozečega osebnega vozila prek sredinske črte cestišča. Trdi, da sam ni vozil prehitro, čeravno je res, da hitrost 84,6 km/h, s katero je tedaj vozil, po ugotovitvah izvedenca presega zgornjo mejo tehnično priporočljive hitrosti za vožnjo v kritični ovinek tako za voznika začetnika kot za izkušenega voznika motornega kolesa. Vendar to ne pomeni, da kritičnega zavoja ne bi mogel varno izpeljati, če mu nasproti vozeči avtomobil ne bi zaprl poti. Od udeležencev v prometu, nadaljuje, pač ni mogoče zahtevati, da bodo prav v vseh prometnih situacijah vnaprej predvideli možnost, da nasproti vozeče vozilo zavozi na njihov prometni pas. Če bi bilo temu res tako, bi bila normalna vožnja povsem onemogočena, zaključi. Glede višine odškodnine meni, da bi mu morala biti prisojena vsa zahtevana odškodnina. Opira se na ugotovitve izvedenca medicinske stroke in predlaga, da se odškodninska odmera za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zvišajo za skupnih 9.900 €.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Tožnik v uvodu revizije kot enega izmed revizijskih razlogov, ki jih uveljavlja, navaja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar se v kasnejšem besedilu revizije s tem razlogom ne ukvarja več. Ker Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), odkrivanju morebitnih procesnih kršitev ni namenjalo pozornosti.

7. Sodbi nižjih sodišč temeljita na naslednji za revizijsko sodišče zavezujoči dejstveni podlagi (tretji odstavek 370. člena ZPP): tožnik se je 23. avgusta 2004 poškodoval kot voznik motornega kolesa, ko mu je v levem ovinku na cesti med C. in R. po delu njegovega voznega pasu nasproti pripeljal (sekal ovinek) neznani voznik osebnega vozila, da bi se izognil trčenju z njim, je tožnik zavrl tako močno, da je zaradi blokiranih koles izgubil oblast nad motorjem; padel je in se prevračal po cestišču, motor pa je razbit končal na travnati površini dva metra pod nivojem ceste, v kritični (levi) ovinek, ki bi mu sledil precej ostrejši desni ovinek, je tožnik tik pred zaviranjem vozil s hitrostjo 84,6 km/h, kar je bilo še v okvirih dovoljene hitrosti (90 km/h), zgornja meja tehnično priporočljive hitrosti, s katero bi voznik začetnik lahko varno izpeljal oba ovinka, je bila 70 km/h, ocenjena skrajna hitrost, s katero bi tak voznik ob počasnem zmanjševanju hitrosti še mogel izpeljati omenjena ovinka, pa je znašala 81 km/h, tožnik ni imel opravljenega vozniškega izpita za vožnjo z motornim kolesom.

8. Navedena pravno pomembna dejstva, ki odstirajo potek prometne nesreče, po mnenju revizijskega sodišča utemeljujejo presojo, da je sporna nezgoda nastala deloma tudi po tožnikovi krivdi. Res je sicer, da določbe 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98 in nasl.; v nadaljevanju ZVCP), ki pravi, da sme oziroma mora voznik voziti vozilo s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje, ter da mora hitrost vožnje prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti, preglednosti ceste in stanju vozila tako, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi(1), ne gre uporabljati preširoko(2), pač pa le tedaj, kadar tako narekuje skrbna presoja vseh relevantnih okoliščin nesreče. Vendar je njena uporaba – za razliko od tistega, za kar se zavzema revizija – prav v okoliščinah, kot so predmetne, upravičena. Vožnja v ovinek namreč od slehernega voznika terja posebno previdnost ne glede na to, ali je hitrost vožnje na konkretnem cestnem odseku posebej omejena ali ne. Takó je zato, ker upravljanje vozila v ovinku otežuje delovanje centrifugalne sile, ki vozilo potiska navzven, prav tako pa se nasproti vozeča vozila zaradi zožene zorne razdalje opazi težje in predvsem kasneje, kot sicer. To velja toliko bolj, kolikor ostrejši je ovinek.

9. Zaradi tega mora voznik, kadar cesta iz ravnine preide v zaporedje ostrejših ovinkov, po naravi stvari zmanjšati hitrost vožnje. Vozilo mora upočasniti na raven, ki varnostno tveganje kar najbolj zniža. Oceno, kolikšna bi morala biti hitrost tožnikovega motocikla v konkretnem primeru oziroma, bolje rečeno, kolikšna bi še smela biti, da bi zadostila pravkar navedenemu standardu, sta nižji sodišči dodobra razdelali s pomočjo izvedenca cestno prometne stroke. Ugotovili sta, da tožnik, voznik brez kvalificiranega izkaza o usposobljenosti za pravilno in predvsem varno vožnjo, v kritični ovinek ne bi smel voziti tako hitro, kot je, oziroma da je hitrost, ki mu je v tehničnem smislu še zagotavljala varno izpeljavo tega ovinka tudi v primeru, če bi se na njem pojavila ovira, nedvomno prekoračil.(3) Prav je zato, da tudi sam trpi del odgovornosti za nastalo mu škodo, pri čemer je presoja o 15 % deležu, ki sta ga upoštevaje bistveno večji krivdni prispevek nasproti vozečega voznika neznanega osebnega vozila (v kritičnem ovinku je vozil preko sredinske črte, ki ločuje vozna pasova) tožniku določili sodišči, v takih okoliščinah povsem na mestu.

10. Za razliko od odločitve o temelju pa revizijsko sodišče ne soglaša s sodiščema druge in prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka. Kot je bilo poudarjeno že v številnih odškodninskih odločbah Vrhovnega sodišča, sta temeljni načeli za odmero satisfakcije oškodovancu načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odškodninska odmera je v skladu z njima nadomestek, ki oškodovancu ob prestani in bodoči nepremoženjski škodi nudi pravično denarno zadoščenje (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika). Tako bistveni del načela individualizacije predstavlja uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje), na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo odmerno načelo, tj. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. S to razliko, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja uporabo razdeljevalne pravičnosti, ki narekuje sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je navsezadnje izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

11. Podrobna primerjava primerov oškodovancev z identično dominantno poškodbo, tj. pretrganjem vranice s posledično odstranitvijo, pokaže, da se v tej zadevi odmerjena odškodnina v višini 30 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji ne umešča ustrezno v sodno prakso. Je namreč na spodnji meji odškodnin, ki so drugim oškodovancem nudile satisfakcijo le v zvezi s poškodbo in odstranitvijo vranice (z manjšimi spremljevalnimi poškodbami, kot so na primer udarnine ali odrgnine, ali brez njih)(4). Tožnikovih poškodb pa je bilo več in tudi precej hude so bile (raztrgana prednja križna vez in izguba meniskusa v kolenu, zlomljena ključnica z dislokacijo, ki je zaradi drugih operativnih posegov ni bilo mogoče zdraviti drugače, kot konzervativno), kar se odraža zlasti v obsežnih ugotovitvah o prestanih telesnih bolečinah in nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem (dve obsežni operaciji, dvajset dni hospitalizacije, skupaj kar sto šestdeset dni hudih in srednje hudih telesnih bolečin itn.) in o prestanih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (poleg imunološkega deficita zaradi odstranjene vranice sta tožniku, prej poklicnemu vojaku, spričo kompleksne poškodbe levega kolena onemogočeni daljša hoja in hitrejši tek, zaradi česar je moral zamenjati poklic; poleg tega mu zabrazgotinjena prebavna cev – ta je posledica operativnega posega v trebušni votlini – povzroča težave pri prebavljanju konzervirane in hladne hrane, kar pomeni, da je nagnjen k pogostim zaprtju in driskam). Te v skladu z v prejšnji točki opisanima odmernima načeloma narekujejo dvig odškodninske odmere na maksimum zahtevanega za omenjeni obliki nepremoženjske škode, medtem ko sta odškodnini za strah in duševne bolečine skladni z odškodninami, odmerjenimi v podobnih primerih.

12. Povedano pomeni, da se mora odškodnina za telesne bolečine s sedanjih 9,2 povprečnih plač (8.000 €) povzpeti na 11,5 povprečnih plač oziroma 10.000 €, odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa s sedanjih 16,2 povprečnih plač (14.000 €) na 20,8 povprečnih plač oziroma 18.000 €. Skupna odškodninska odmera tako namesto 30 povprečnih plač (26.100 €) znaša 36,9 povprečnih plač oziroma 32.100 €.

13. Tožnik bo torej od toženke upoštevaje njeno 85-odstotno odgovornost za škodo skupaj prejel še 5.100 € zadoščenja. V tem okviru je revizijsko sodišče po prvem odstavku 380. člena ZPP reviziji tožnika delno ugodilo in spremenilo sodbo drugostopenjskega sodišča. Glede ostalega je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Posledica spremenjenega tožnikovega pravdnega uspeha v razmerju do toženke, ki sedaj znaša približno 88 %, je slednja po medsebojnem pobotanju dolžna tožniku povrniti še dodatnih 1.210,15 € njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji(5). Stroški pritožbenega postopka, do povračila katerih je tožnik sedaj upravičen, v skladu s spremenjenim pritožbenim uspehom (toženka je v celoti propadla, tožnik pa je uspel s 37 %) znašajo 229,6 €.

15. V revizijskem postopku je tožnik uspel z zvišanjem odškodnine za 5.100 €, kar glede na v reviziji spornih 13.815 € predstavlja približno 37 % uspeh. V skladu s kriteriji Odvetniške tarife in glede na doseženi uspeh je revizijsko sodišče tožniku prisodilo revizijske stroške v višini 255,1 €.

Op. št. (1): Ta norma se v predpisih, ki so spreminjali ZVCP, vsebinsko ni dosti spreminjala. Praktično v enaki obliki velja tudi danes (glej prvi odstavek 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa; Ur. l. RS, št. 109/2010 in nasl.).

Op. št. (2): Revident upravičeno opozarja, da bi mogla preohlapna interpretacija in posledično prepogosta uporaba te norme privesti do učinkov, ki so v skrajni točki diametralno nasprotni njenemu zakonskemu namenu. Ta pa je v zagotavljanju varnega, umirjenega in tekočega odvijanja cestnega prometa.

Op. št. (3): Več o tem glej razloge na 4. strani izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Glej odločbe VS RS II Ips 803/2006, II Ips 271/2003 in II Ips 542/2002. Op. št. (5): Glede na spremenjeni pravdnih uspeh je znesek stroškov prvostopenjskega postopka, ki bi jih bila toženka dolžna po medsebojnem pobotanju povrniti tožniku, 3.372,9 €. Ker pa je toženka 2.162,75 € teh stroškov že plačala tožniku na podlagi prvostopenjske sodbe z dne 28. 12. 2007, je na podlagi te sodbe dolžna plačati le ostanek v višini 1.210,15 €.