Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za prehod premoženja brez pravne podlage, saj je pravna podlaga za prevalitev stroškov izterjave v določilu 7.13 splošnih pogojev pogodbe. Pritožnica ne navaja, da jo pogodba oziroma splošni pogoji pogodbe ne zavezujejo. Zato ni ovir, da se navedeno določilo ne bi uporabilo. Tožnik je sicer navajal, da so stroški izvensodne izterjave enormni, vendar je toženec natančno opisal njihov nastanek in predložil specifikacijo (računi D., d. o. o., pooblastilo za izterjavo dolga, dano družbi D., d. o. o. – detektivu E. E. s pregledom plačil terjatev in prevzemnim zapisnikom ter obračuni). Tožnik je priznal, da je s plačili zamujal in da ga je nekajkrat obiskal izterjevalec (pri čemer se je po toženčevem pojasnilu izkazalo, da je šlo za detektiva z licenco), toženčevi specifikaciji ni (več) izrecno ugovarjal, niti ni izpodbijal posameznih postavk zaračunanega zneska. S tem se pokaže, da je imel toženec pravno podlago za zaračunavanje stroškov izterjave tožniku, tožnik pa tudi ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, ki se je prevalilo nanj, da bi izpodbil višino zaračunanih stroškov. Zgolj z navedbami, da gre za enormne stroške, po predloženi toženčevi konkretizaciji ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 4.928,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2019 do plačila. Obenem je odločilo še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnik se zoper sodbo pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni v tožnikovo korist, podredno pa, da zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki (tožnik kot leasingojemalec in toženec kot leasingodajalec) sta sklenili pogodbo o finančnem leasingu za nepremičnino – parc. št. ..., ki v naravi predstavlja A. v B. (Posebni del pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin – za pravne osebe in s. p., št.: 0005760 z dne 14. 5. 2009, nadalje pogodba, priloga B1). Sestavni del pogodbe so Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin za pravne osebe in s. p., št.: 000 (nadalje splošni pogoji, priloga B2). Trajanje pogodbe je bilo določeno na 18 mesecev. Stranki sta se dogovorili tudi za možnost predčasnega zaključka leasinga na leasingojemalčevo željo s poplačilom vseh obveznosti po pogodbi, vendar le ob pisnem soglasju leasingodajalca. V takem primeru je bila predvidena sklenitev dodatka k pogodbi (tretji odstavek 5. člena pogodbe). Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik predčasno odstopil od pogodbe, ker je nepremičnino prodal, in sicer je na njegov predlog toženec izstavil ponudbo glede preostalih neplačanih obveznosti tožnika z dne 11. 1. 2019 (nadalje ponudba, priloga B 3) in so bile vse terjatve po obračunu toženca v višini 28.539,86 EUR poravnane dne 16. 1. 2019. Navedene odprte terjatve je tožencu plačala družba C., d. o. o., ki je od tožnika kupila nepremičnino (priloga B5). Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec od tožnika zahteval, da mu pred izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila poravna vse zapadle obveznosti po pogodbi.

6. Med pravdnima strankama je sporen poračun obveznosti po računih št. 14070003292, 15010001626, 15060004547, 16010003756, 1606000117, 1610001634 in 17100001461, ki jih je toženec izstavil tožniku z obrazložitvijo, da gre za stroške posredovanja pri izterjavi po (prefakturiranih) računih družbe D., d. o. o., ki jih je tožnik zavrnil, enako tudi znesek 80,00 EUR, ki predstavlja stroške sodne takse za umaknjeno tožbo opr. št. I Pg 171/2014 ter znesek 153,00 EUR, ki predstavlja stroške za pravne storitve. Kljub zavrnitvi računov je toženec ob vsakokratnem plačilu leasing obrokov po pogodbi najprej poračunal stroške, tako tudi stroške, ki izhajajo iz spornih računov.

7. Toženec se je zahtevku upiral, ker je bil mnenja, da je navedene stroške zaradi zamude tožnika s plačili leasing obrokov upravičeno zaračunal, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev te tožbe, saj ni sam plačal zneska po ponudbi, poleg tega se je tožnik izrecno strinjal s plačilom (po tretji osebi) v ponudbi navedenega zneska.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so zaračunani stroški nastali zaradi izterjave zapadlih in neplačanih obveznosti tožnika. Ker je tožnik plačeval posamezne obveznosti z zamudo, se je toženec odločil za postopek izvensodne izterjave preko detektivske družbe D., d. o. o., račune detektiva pa prefakturiral na toženca. Po oceni prvostopenjskega sodišča je dokazni postopek posledično pokazal, da so bili zaračunani stroški toženca po ponudbi v skladu s pogodbo in splošnimi pogoji pogodbe (7. in 10. člen pogodbe in določilo 7.10 in 7.13 splošnih pogojev, prim. tč. 16 in 17 obrazložitve). Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, ker tožnik ni zadostil trditveni in dokazni podlagi glede utemeljenosti vračila vtoževanega zneska toženca tožniku, upoštevaje dejstvo, da je bil plačnik celotnega spornega zneska tretji, to je družba C., d. o. o. (prim. tč. 15 in 17 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je s tem implicitno zavzelo stališče, da so sporni stroški izterjave utemeljeni.

9. Sodišče druge stopnje ne soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek neutemeljen iz razloga, ker je znesek 28.539,86 EUR po ponudbi plačala družba C., d. o. o. (za račun tožnika), ne pa tožnik. Če bi tožnik dokazal, da je šlo za prehod premoženja od tožnika na toženca brez pravne podlage, bi po prepričanju pritožbenega sodišča nastala vrnitvena obveznost toženca. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča toženec ne more pridobljene koristi opirati na sporazumno razvezo pogodbe (ponudbo, ki jo je tožnik sprejel), saj je tožnik (neprerekano) pojasnil, da se je s tem izognil sili oziroma morebitnim negativnim posledicam, ker je toženec pogojeval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila s plačilom po ponudbi (prim. 191. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da tožnik ne vtožuje tega, kar je družba C., d. o. o., plačala za njegov račun, pač pa zneske, ki jih je tožnik med trajanjem pogodbe plačeval na račun leasing obrokov, toženec pa (po mnenju tožnika) neupravičeno s prejetimi denarnimi sredstvami zapiral sporne terjatve (stroške izterjave). Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za prehod premoženja brez pravne podlage, saj je pravna podlaga za prevalitev stroškov izterjave v določilu 7.13 splošnih pogojev pogodbe.1 Pritožnica ne navaja, da jo pogodba oziroma splošni pogoji pogodbe ne zavezujejo. Zato ni ovir, da se navedeno določilo ne bi uporabilo. Tožnik je sicer navajal, da so stroški izvensodne izterjave enormni, vendar je toženec v vlogi na red. št. 14 spisa z dne 3. 11. 2021 s priloženimi listinskimi dokazili, kot tudi z dokazili, vloženimi na glavni obravnavi dne 26. 8. 2021 (priloge B18-B42), natančno opisal njihov nastanek in predložil specifikacijo (računi D., d. o. o., pooblastilo za izterjavo dolga, dano družbi D., d. o. o. – detektivu E. E. s pregledom plačil terjatev in prevzemnim zapisnikom ter obračuni). Tožnik je priznal, da je s plačili zamujal in da ga je nekajkrat obiskal izterjevalec (pri čemer se je po toženčevem pojasnilu izkazalo, da je šlo za detektiva z licenco), toženčevi specifikaciji ni (več) izrecno ugovarjal, niti ni izpodbijal posameznih postavk zaračunanega zneska. S tem se pokaže, da je imel toženec pravno podlago za zaračunavanje stroškov izterjave tožniku, tožnik pa tudi ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, ki se je prevalilo nanj, da bi izpodbil višino zaračunanih stroškov. Zgolj z navedbami, da gre za enormne stroške, po predloženi toženčevi konkretizaciji ne more uspeti.

10. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna, čeprav deloma iz drugih razlogov. Pritožbeni razlogi so se izkazali na neutemeljene, prav tako pa tudi razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato glede na načelo uspeha sam krije svoje pritožbene stroške. Toženec pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasil, zato je odločanje o slednjih odpadlo.

1 Splošni pogoji v določbi 7.13 določajo, da mora leasingojemalec povrniti leasingodajalcu vse sodne in izvensodne stroške, davke, pristojbine in druge izdatke, ki so povezani s to pogodbo, z zavarovanjem izvajanja njenih določil oziroma z nadzorom nad tem in pristojbine, ki jih je ugotovil leasingodajalec. Tako leasingodajalec po tej pogodbi ni dolžan plačati nikakršnih stroškov.