Jedro

S sklicevanjem na zavarovalničino odklonitev plačila škode, ki ima podlago v (izpodbojni) domnevi o izgubi zavarovalnih pravic (na primer zaradi domnevne vinjenosti zavarovanca) ni mogoče utemeljevati storilčevega namena pridobitve protipravne premoženjske koristi, kar je eden od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

V okviru splošnega opisa kaznivega dejanja goljufije iz 217. člena KZ je mogoče obravnavati in sankcionirati tudi primere tako imenovanih "zavarovalniških goljufij".

Izrek

1. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni F.J. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da je z namenom, da bi "J. d.o.o. P." pridobil protipravno premoženjsko korist, poskusil spraviti drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljati, da bi ta v škodo tujega premoženja kaj storil s tem, da je dne 19.11.1998 v K. v P. lastnoročno izpolnil ter tudi podpisal obrazec "Prijava o poškodbi vozila, strojelomne škode", v katerem je v rubriki št. 2 lažno opisal nastanek škodnega dogodka, in sicer tako, da je navajal, da je poškodba na osebnemu avtomobilu Renault Laguna, nastala dne 19.11.1998 ob 9.15 uri na parkirnem prostoru pred prodajalno J. v T. po neznanem vozniku, čeprav je v resnici do poškodovanja osebnega vozila prišlo že dne 18.11.1998 ob 13.35 uri, ko je J. pri T. pri vključevanju s parkirnega prostora v promet izsilil prednost tovornemu vozilu znamke MAN, tako sestavljen obrazec pa je izročil vodji Servisa S. v P. z namenom, da bi ta isti obrazec izročil cenilcu Zavarovalnice T. d.d. L. - Območna enota C., kar je le ta tudi storil, F.J. pa je vse skupaj storil z namenom, da bi uveljavil povračilo škode iz naslova kasko zavarovanja - polica v višini 205.646,08 SIT, na kolikor je bila ocenjena višina nastale škode, vendar so na Zavarovalnici T. d.d. L., Območna enota C. še pred realizacijo plačila ugotovili neresničnost navedb o nastanku škodnega dogodka, zato izplačila J.-ju niso opravili.

S tem naj bi storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Zahteva zagovornika obdolženega F.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah je bil obdolženi F.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi 2. odstavka 36. člena KZ mu je bila izrečena tudi denarna kazen 200.000,00 SIT, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. dne 13.5.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 217. člena ter 22. členom KZ in vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, ker dejanje, opisano v krivdoreku izpodbijane sodbe, nima znakov kaznivega dejanja.

Obsojenčev zagovornik je dne 22.3.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je na zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Glede na to, da je bil obdolženec povabljen na glavno obravnavo, ki se je ni udeležil in ker je bil že zaslišan, njegova navzočnost pa po ugotovitvi sodišča ni bila nujna, je sodišče smelo opraviti glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti in zaradi tega ni kršilo določbe 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik.

1. K zahtevi vrhovnega državnega tožilca Z izpodbijano sodbo je bil F.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, kot je opisano v izreku te odločbe (točka 1).

Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Kljub uvodni navedbi, da je obdolženec ravnal z namenom, da bi J. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist, takšen namen iz nadaljnjega opisa ne izhaja; v opisu je namreč navedeno, da je obdolženec vse skupaj storil z namenom, da bi uveljavil povračilo škode iz naslova kasko zavarovanja - polica št. ...," kar pomeni, da je hotel zgolj uveljaviti pravico iz sklenjene zavarovalne pogodbe. Goljufivi namen, ki je eden bistvenih znakov kaznivega dejanja goljufije, tako ni podan.

Po navedbah vložnika zahteve v izreku tudi naj ne bi bilo natančno in konkretno opisano, koga naj bi obsojenec s svojim ravnanjem poskusil spraviti v zmoto in katere so tiste lažne dejanske okoliščine, ki naj bi jih zatrjeval. Navedba napačnega kraja in časa prometne nesreče v prijavi škode je po mnenju vrhovnega državnega tožilca irelevantna, ker ne gre za "dejanski okoliščini" kaznivega dejanja goljufije in ker je po Splošnih pogojih Zavarovalnice T. (25. člen) glede ugotavljanja in cenitve škode predpisan poseben "ugotovitveni postopek" pred izplačilom odškodnine, zaradi česar se z navajanjem napačnih podatkov v prijavi škode ne more storiti kaznivo dejanje goljufije; takšno stališče naj bi v podobnih primerih sodna praksa že zavzela. Vložnik zahteve posebej poudarja, da gre v vseh primerih uveljavljanja odškodnine s prijavo škodnega dogodka in ko zavarovalnica odkloni izplačilo odškodnine le za civilnopravni odnos, ne pa za kaznivo dejanje. Naposled se še sprašuje, ali je po naši zakonski ureditvi sploh mogoče storiti kaznivo dejanje v zvezi s pogodbami med zavarovalnico in zavarovateljem. Mnenja je, da takšnega ravnanja v zvezi z zavarovalnimi pogodbami ni mogoče šteti za kaznivo dejanje goljufije glede na določbo 7. člena KZ, saj zavarovalna goljufija v Kazenskem zakoniku ni določena kot kaznivo dejanje.

V sodbi, s katero sodišče spozna obdolženca za krivega, mora med drugim navesti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe KZ (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). Opis mora vsebovati vse elemente, ki so v zakonu določeni kot njegovi zakonski znaki, ti pa morajo biti praviloma konkretizirani z navedbo dejstev in okoliščin, tako da omogočajo njihovo pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja.

Bistvo kaznivega dejanja goljufije (temeljna oblika) je v storilčevem posebno motiviranem ravnanju, ki se kaže v njegovem namenu, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Storilec z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin drugega spravi v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega in tujega premoženja nekaj stori ali opusti. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in ravnanjem žrtve mora obstajati vzročna zveza. Storilčevo ravnanje je motivirano s pridobitvijo premoženjske koristi, ki mora biti protipravna, to je brez veljavne pravne podlage.

Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec zakrivil prometno nesrečo z izsiljevanjem prednosti tovornemu vozilu, v prijavi škode zavarovalnici pa je navajal, da mu je škodo na njegovem osebnem vozilu povzročil dan prej in na drugem mestu neznani voznik. Obdolženec je od zavarovalnice zahteval plačilo škode iz avtomobilskega kasko zavarovanja, zavarovalnica pa je plačilo odškodnine odklonila, ker je v prijavi zavarovalnega primera navajal neresnične podatke o vzroku nastanka škode.

Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da iz takšnega opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom, to je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist. Nasprotno, v opisu je izrecno zatrjevano, da je na opisan način ravnal z namenom, da bi uveljavil povračilo škode iz naslova kasko zavarovanja, torej na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe.

Kasko zavarovanje je pogodbeno zavarovanje (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Sestavni del zavarovalne pogodbe so Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska, AK-92 (v nadaljevanju: splošni pogoji). Stranki zavarovalne pogodbe lahko določita, kako bo upravičenec dokazoval nastanek zavarovalnega primera, oziroma kaj mora storiti za ugotovitev njegovega nastanka. Medsebojne obveznosti so določene v skladu z OZ, ki dopušča pogodbeno izključitev obveznosti zavarovalnice v posameznih primerih. V splošnih pogojih, ki so pravna podlaga razmerja med zavarovalnico in zavarovancem, je določeno, da zavarovanec ni upravičen do povračila škode v vseh primerih iz 10. člena splošnih pogojev (izguba zavarovalnih pravic) in v primerih neizpolnjevanja obveznosti iz 24. člena splošnih pogojev (zavarovančeve dolžnosti po zavarovalnem primeru).

V splošnih pogojih je, kar zadeva obravnavni primer, med drugim določeno, da mora zavarovanec v primeru prometne nesreče takoj obvestiti policijo, zavarovalnica pa lahko zahteva dokazilo, da je zavarovanec v primeru, ko je bil dolžan o nastanku zavarovanega primera obvestiti policijo, to tudi storil. Opustitev izpolnitve navedene in še nekaterih drugih obveznosti iz 24. člena splošnih pogojev, izključuje zavarovančevo pravico do povračila škode; šteje se, da zavarovanec ni dokazal nastanka zavarovalnega primera oziroma višine škode. V splošnih pogojih (10. člen) je med drugim določena tudi izguba zavarovalnih pravic, če vozilo upravlja oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja (1. točka prvega odstavka) ali če je v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola (2. točka prvega odstavka), pri čemer se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola tudi v primeru, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti (točka 2.d prvega odstavka). Takšne pogodbeno dogovorjene domneve pa lahko zavarovanec vedno izpodbija, kar je sicer temeljna značilnost presumpcij. Tako lahko na primer dokazuje, da iz tehtnih razlogov (nezakrivljenih) ni mogel izpolniti obveznosti iz 24. člena splošnih pogojev, da pogodbeno dogovorjena domneva (na primer o vinjenosti) ne drži ali da škoda nikakor ni v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice (12. člen splošnih pogojev). V obravnavanem primeru iz dopisa Zavarovalnice T. d.d., Območna enota C. (listna št. 19) izhaja, da v konkretnem primeru zavarovalnica obsojencu odškodnine ni izplačala, "ker naj bi bilo očitno, da je z lažnim prikazovanjem vzroka nastanka škode hotel prikriti nekaj, kar bi lahko imelo za posledico izgubo zavarovalnih pravic (npr. da je vozil vinjen, ali pa da je vozilo upravljala oseba, ki nima vozniškega dovoljenja ipd.)".

Ob upoštevanju navedenih določb splošnih pogojev je v povezavi z obravnavanim kaznivim dejanjem goljufije moč zaključiti, da so pogodbeno dogovorjene domneve pri kasko zavarovanju, četudi jih zavarovanec lahko izpodbija (10. in 24. člen splošnih pogojev), lahko podlaga za odklonitev plačila zavarovalnine. V kazenskem postopku pa že po naravi stvari ni mogoče, kot v konkretnem primeru, s sklicevanjem na zavarovalničino odklonitev plačila škode, ki ima podlago v (izpodbojni) domnevi o izgubi zavarovalnih pravic (na primer zaradi domnevne vinjenosti zavarovanca) utemeljevati storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, kar je eden od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Dokler so takšne domneve izpodbojne, ostaja namreč odprto vprašanje izgube obdolženčevih zavarovalnih pravic, s tem pa tudi njegov namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Takšen storilčev namen bi bilo mogoče utemeljiti le z navajanjem konkretne obstoječe okoliščine (n.pr. da je vozilo upravljala oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja, ali da je bil zavarovanec v času prometne nesreče pod vplivom alkohola), ne pa na osnovi implicitno izražene domneve, ki je podlaga za izključitev odgovornosti zavarovalnice. Pri tem je breme zatrjevanja in dokazovanja takšne okoliščine v kazenskem postopku na strani upravičenega tožilca. Takšna okoliščina pa v opisu obravnavanega kaznivega dejanja ni navedena.

Lažne oziroma neresnične navedbe obdolženca o kraju in času storitve prometne nesreče prav tako niso pravno relevantna okoliščina, s katero bi bilo mogoče utemeljevati obdolženčev goljufiv namen. Tudi to samo po sebi namreč še ne pomeni, da obdolženec, ki zavarovalnici posreduje takšne netočne podatke, do povračila škode iz zavarovalnega primera ni upravičen, še vedno lahko dokazuje, da je tako ravnal iz upravičenih razlogov ali da njegovo ravnanje ni v vzročni zvezi z okoliščinami, zaradi katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice. Iz splošnih zavarovalnih pogojev izrecno ne izhaja, da je oškodovanec dolžan navesti resnične podatke o nastanku škode. Po splošnih pravnih načelih stranka v postopku nima pravice na laž, vendar pa ravnanje v nasprotju s takšno moralno dolžnostjo v splošnih pogojih ni sankcionirano z izgubo zavarovanih pravic. Iz dopisa Zavarovalnice T. izhaja, da so bile prav obdolženčeve neresnične navedbe glede kraja in časa nastanka škodnega dogodka razlog, da zavarovalnica odškodnine ni izplačala.

Iz navedenega izhaja, da opisano dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije, saj v njem ni določno opredeljen storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Uvodna navedba, da je obdolženec ravnal z namenom, da bi J. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist, predstavlja zgolj pravno izhodišče odločanja, ne pa konkretizacijo goljufivega namena. Tega tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na obsojenčev namen, da uveljavi škodo iz kasko zavarovanja, saj ta okoliščina obstoj goljufivega namena celo zanika. Ne dokazujejo pa ga tudi navedbe o obdolženčevem dajanju neresničnih podatkov v prijavi škode ter odklonitev zavarovalnice, da obdolžencu izplača odškodnino. V opisu dejanja tudi ni zatrjevana nobena konkretna, pogodbeno dogovorjena okoliščina, ki bi izkazovala, da obdolženec ni bil upravičen do povračila škode iz kasko zavarovanja in ki bi lahko bila podlaga za očitek goljufivega namena.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi vrhovnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena ZKP, saj dejanje, opisano v krivdoreku, nima znakov tega kaznivega dejanja. S tem je odpravilo v zahtevi uveljavljano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Ostalih navedb, s katerimi smiselno zanika protipravnost oziroma kaznivost obravnavanega dejanja, vložnik zahteve ne opredeli kot kršitev zakona, Vrhovni državni tožilec upravičenost in s tem neprotipravnost obsojenčevega ravnanja izvaja iz predpostavke, da je zavarovalnica dolžna opraviti pred izplačilom škode "ugotovitven postopek", zaradi česar po njegovem mnenju napačno navajanje podatkov v prijavi škode zavarovalnici ne more biti kaznivo dejanje. Postopek, ki ga ima v mislih vložnik zahteve, je pogodbeno dogovorjen postopek v splošnih pogojih (25. člen) med zavarovalnico in zavarovancem o ugotavljanju in ocenitvi škode in ga ni mogoče enačiti s tako imenovanim skrajšanim ugotovitvenim postopkom ali posebnim ugotovitvenim postopkom v smislu 144. in 145. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 z dne 1.10.1999), po katerem v upravnih stvareh odločajo upravni in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti in nosilci javnih funkcij. Stališča sodne prakse, na katera se sklicuje vrhovni državni tožilec, so se nanašala prav na takšne primere, ko je bilo spravljanje uradne osebe v zmoto z navajanjem neresničnih trditev ocenjeno kot neprotipravno glede na to, da je bil državni organ dolžan preveriti trditve strank in dokaze presojati po načelu proste presoje dokazov.

Če Kazenski zakonik zavarovalniške goljufije ni opisal kot posebno kaznivo dejanje (kot na primer nemški kazenski zakon, na katerega se vložnik zahteve sklicuje), to ne pomeni, da protipravnega ravnanja posameznikov v zvezi z zavarovalnimi pogodbami ni mogoče obravnavati kot kaznivo dejanje goljufije. Kazenski zakonik je s splošnim opisom goljufije v 217. členu KZ zajel različne možne primere, zato je v okviru te splošne kazenske določbe mogoče obravnavati in sankcionirati tudi primere tako imenovanih "zavarovalniških goljufij" ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon.

Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. K zahtevi obsojenčevega zagovornika Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in trdi, da je sodišče kršilo določbo 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je kljub temu, da je državni tožilec na glavni obravnavi spremenil obtožni akt, obravnavo opravilo brez obdolženčeve navzočnosti, torej brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna.

Izpodbijana pravnomočna sodba je bila v tem postopku na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec, spremenjena in izrečena oprostilna sodba. Pravni interes je ena od procesnih predpostavk vsakega postopka. Glede na izrečeno oprostilno sodbo pa takšen interes za odločitev Vrhovnega sodišča o zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti ni več izkazan, saj se tudi ob morebitni ugotovitvi zatrjevane procesne kršitve procesni položaj obdolženca ne bi v ničemer spremenil. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zagovornikovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.